Počivaj v miru, David Kato

Intervju II 17

Homoseksualnost je kazniva v osemintridesetih od triinpetdesetih držav v Afriki, zakoni, ki kriminalizirajo homoseksualnost, pa večinoma temeljijo na ostankih britanske kolonialne zakonodaje. V Nigeriji tako homoseksualce kamenjajo, v Sudanu je za homoseksualnost zagrožena smrtna kazen, v Keniji je spolna usmerjenost lahko razlog za zaporno kazen, enako usodo pa delijo tudi geji in lezbijke v Ugandi.

davdkato

Predstavo o življenju gejev v Ugandi je v Ljubljano v novembru 2010 pripeljala fotografska razstava Tadeja Žnidarčiča »Biti gej ali lezbijka v Ugandi«, pozneje pa še dokumentarec na gejevskem in lezbičnem filmskem festivalu »Kuchus of Uganda«. Tako fotografije kot film neizprosno razgalijo nevzdržnost tamkajšnjih razmer. Kako skrajne so, je postalo jasno po umoru enega najvidnejših predstavnikov ugandskega gejevskega gibanja Davida Kate, ki je bil umorjen 26. januarja 2011.

Umor so obsodili vsi odmevnejši svetovni voditelji in mednarodne organizacije za zaščito človekovih pravic, vsi pa so tudi intenzivno pozivali k neodvisni, temeljiti in pošteni preiskavi ter k spoštovanju pravic gejev in lezbijk v Ugandi, še posebej sedaj, ko je v pripravi nov zakon, ki za homoseksualnost predvideva smrtno kazen.

O Davidu Kati, očetu ugandskega gejevskega gibanja, in o razmerah v Ugandi smo se za Narobe pogovarjali z Johnom A. Wamberejem, dolgoletnim gejevskim aktivistom iz Kampale, ki je bil Davidov prijatelj in sodelavec.

john_200

John A. Wambere

David Kato je bil umorjen približno tri tedne po zmagi na sodišču proti tabloidu Rolling Stones. Ta ga je namreč javno razkril kot homoseksualca. Kato naj bi zaradi tega prejemal grožnje, baje so mu vdrli tudi v elektronsko pošto. Kaj vse se je dogajalo takrat?

Celotna situacija okoli njegovega umora je precej zapletena. Morate se zavedati, da je bil David že dolgo trn v peti nasprotnikov lgbt-gibanja, saj je bil viden in glasen – ne samo v Ugandi, temveč tudi v mednarodni skupnosti. Če se omejim na dogodke okoli njegovega umora, lahko potrdim, da so se pritiski nanj res stopnjevali po dobljeni tožbi proti reviji Rolling Stone. Biti razkriti gej je tu namreč zelo nevarno. Nekaj dni pred umorom sva govorila, povedal mi je, da se boji za lastno varnost in sumi, da so mu vdrli v hišo in ga iskali. V vasi, kjer je živel, ga je eden od vaščanov tudi obtožil, da je spal z njegovo ženo. Kljub temu da je zgodba čisto izmišljena, saj je bil David gej, kar je vedela cela vas, je to v Ugandi huda obtožba, za katero je zagrožena lahko tudi zaporna kazen in kaže predvsem na to, da bodo ljudje v svojem sovraštvu do gejev posegali po vseh sredstvih. Kasneje smo izvedeli, da mu je nekdo vdrl v elektronsko pošto in pošiljal izmišljena sporočila. Nato sem neki večer prejel klic odvetnika, ki nam je pomagal pri primeru Rolling Stones. Povedal mi je, da je prejel informacijo, da je bil David napaden in da je mrtev. Seveda mu najprej nisem verjel. Po policijski potrditvi, da gre res za Davida, pa se mi je čisto sesul svet. Bil sem popolnoma šokiran in potreboval sem kar nekaj časa, da sem prišel k sebi. Šele ko sva z odvetnikom odšla na njegov dom, prizorišče zločina, sem resnično dojel, da Davida ni več.

Takoj po napadu so se pojavila namigovanja, da je šlo za homofobični napad, natanko pet tednov po umoru pa lahko beremo, da so storilca prijeli, da je napad priznal, ter da ni šlo za rop niti za homofobični napad temveč za osebni spor. Kakšne so vaše informacije glede tega?

Glede na vse stvari, ki sem jih že omenil, ter da se je umor zgodil sredi belega dne, da je bil storilec prijet relativno hitro in je dejanje takoj priznal, da je storilec moški, ki mu je Kato pomagal iz zapora, je vse skupaj precej sumljivo in veliko je še neraziskanega. Pomembno je vedeti, da ima naše gibanje močan interes zato, da se policijska raziskava res izvede poglobljeno in da se upoštevajo vsa dejstva. Vendar pa ima enako močan interes tudi antigejevsko gibanje, ki želi s tem umorom ter izjavami storilca predvsem sprožiti govorice o nemoralnem vedenju homoseksualcev in s tem upravičevati njihovo družbeno in zakonsko preganjanje. Okoli Davidove smrti se je na podlagi storilčevih izjav namreč sprožilo veliko govoric o tem, kako imamo homoseksualci tukaj denar za spolne usluge in darila in kako mamimo mlade moške in otroke v greh. Osebno menim, da je napad posledica družbene in zakonske gonje proti nam in ne izključujem možnosti, da je bil umor celo naročen. Stvari se odvijajo vse preveč hitro in tudi priznanje je preveč premišljeno, saj ponavadi policija, ko dobi priznanje, neha raziskovati naprej. Upal bi si tudi reči, da storilec računa na zmanjšanje kazni iz umora na uboj, kar je zakonsko in kazensko gledano ogromna razlika. Bojim se, da bodo primer zaključili in ne bodo raziskovali ozadja.

Kdo je bil pravzaprav David Kato? Članki na internetu ga predstavljajo zelo različno, kako pa ste ga doživljali vi in gejevsko-lezbična skupnost?

David je bil zelo specifična osebnost. Bil je trmast in odločen, hkrati pa neverjetno  sočuten človek. Bil je vztrajen in hkrati tudi nepotrpežljiv. Imel je namreč navado hoditi po policijskih postajah po državi in plačevati varščino vsem, ki so bili zaprti in obtoženi zaradi spolne usmerjenosti. To je na primer storil za Enocka Nsubugo, ki ga je umoril. Večkrat je bil brez denarja, a je vedno zmogel plačevati različne stvari prebivalcem vasi, v kateri je živel, kljub temu da so ga zmerjali in mu grozili. David je premogel ogromno sočutja, bil je vztrajen in za dosego svojega cilja je žrtvoval tudi svoje življenje. Imel je ogromno srce in naši skupnosti se je razdajal vsakodnevno. David je dejstvo, da je nekdo gej ali lezbijka, ne glede na to ali je osebo poznal ali ne, jemal zelo osebno. Tak je bil David.

Kato11-pogreb_600

Pogreb

O Davidovem pogrebu so poročali vsi večji mediji. Pogreb je bil zelo čustven, zaznamoval pa ga je predvsem homofobični incident. Vi ste bili tam, kaj se je zgodilo?

Začetek je bil zelo slavnosten. Prišlo je zelo veliko ljudi, kar nekaj tujih diplomatov in predstavnikov mednarodnih organizacij za človekove pravice. Prišli so tudi Davidovi so-vaščani, veliko aktivistov in aktivistk in drugih gejev in lezbijk in tudi Davidova družina. Govorov je bilo veliko, njegova mati in brat sta bila zelo čustvena, kot tudi tisti, ki smo ga dobro poznali, potem pa je besedo prevzel pastor Ugandske cerkve, ki je priložnost izkoristil za napad na Davida in vse homoseksualce. Tu bi poudaril, da je cerkev, ne glede na to, da so spoštovanje Davidu izkazali res visoki in ugledni svetovni voditelji, za pogreb dodelila laičnega pastorja, ki je namesto, da bi obsodil Davidov umor, kričal, da je bila smrt zaslužena in pričakovana, da se moramo vsi homoseksualci pokoriti, izginiti in umreti. Citiral je iz pisem, ki sta ju poslala Obama in Hilary Clinton in ju uporabil kot dokaz, da je to bolezen zahodnega belega sveta. Seveda smo bili vsi popolnoma šokirani in kar nekaj časa je trajalo, da smo sploh odregirali. Najhuje pa je bilo to, da so ga s kričanjem začeli spodbujati tudi drugi in nastal je vsesplošni kaos. Vse skupaj je šlo celo tako daleč, da je morala posredovati policija. Ko smo si končno opomogli od šoka, je nekdo od nas skočili na oder in pastorja odrinil stran. S tem dejanjem smo se jasno postavili zase in nekdo je zavpil v mikrofon: »Ne! David smo mi vsi in sebe ne damo. Dovolj je zatiranja in laži. Kdo ste, da nam boste sodili!?«  Davida je na zadnjo pot tako pospremil župnik Christopher Senyonjo, ki v Kampali vodi center za Enakopravnosti in pomiritev, v okviru katerega zagovarja tudi pravice lgbt-oseb. Po pogrebu pa je postalo nevzdržno in nevarno in morali smo na hitro zapustiti kraj, ker so se začele zbirati jezne lokalne množice. Vsi smo bili zelo jezni in razočarani nad tem, kar se je zgodilo, in še vedno občutim grenkobo, ko pomislim na vse skupaj. Hkrati pa se zavedam, kako pomembna je bila naša reakcija in sporočilo, ki smo ga poslali tako s svojo številnostjo, kot tudi z besedami.

Kako Davidova smrt odmeva v Ugandski lgbt-skupnosti in kako se soočate s posledicami njegove smrti?

Vsi smo še zelo prizadeti. Omenjamo ga vsak dan in predvsem razpravljamo o tem, kako nadaljevati njegovo delo in doseči cilj, ki si ga je želel tudi sam. Davidova smrt pa je prizadevanja naše skupnosti premaknila za desetletja nazaj in sovraštvo do gejev je danes večje kot kdajkoli prej. Takoj po njegovi smrti, na primer, so se začele dogajati različne stvari; racije v lokalih, kjer se zbiramo, ter zapiranje ljudi, policijsko beleženje teh lokalov, nekateri so omenili, da so zasledovani, kar nekaj mojih prijateljev je izgubilo stanovanje ali službo, ker so jih stanodajalci ali nadrejeni prepoznali kot homoseksualce;  vse večje aktivnosti okoli Davidove smrti in pogreba so namreč posneli vsi večji državni in svetovni mediji, kar pomeni, da smo bili vsi zelo izpostavljeni. Tveganja so sedaj veliko večja in sploh nismo več varni; še posebej tisti, ki smo razkriti in aktivisti za človekove pravice.

Ali je trenutno v Ugandi kdo, ki bi lahko prevzel Davidovo vlogo?

Zelo težavno bo najti nekoga, ki se bo pripravljen tako izpostaviti in prevzeti nase vse grožnje in nasilje, kot ga je prenašal in z njim živel David. Homofobično nasilje je bilo namreč velik del njegovega vsakdana. Seveda smo tu posamezniki, ki bomo nadaljevali njegovo delo, po drugi strani pa smo vsi utrujeni od zatiranja. Ravno incident na Davidovem pogrebu dokazuje, da nas je ogromno in poslali smo zelo močno sporočilo nasprotnikom, da smo tu, da ne nameravamo odnehati in da se bomo še naprej borili za svobodno življenje. Pogreb je bil zanimiv že zato, ker so nanj prišli ljudje, ki se nikoli prej niso izpostavili kot geji ali lezbijke, kar jasno kaže, da je ljudem dovolj skrivanja in tiranije in da so pripravljeni premagati svoj strah za dosego cilja. Na ta način je veliko ljudi izkazalo solidarnost z Davidom, z našo skupnostjo in to je sedaj naša velika prednost.

Zakonodaja v Ugandi je izrazito sovražna do spolnih manjšin, trenutno pa je v pripravi nov zakon, ki za geje predvideva celo smrtno kazen. Zakon naj bi v parlamentu obravnavali prav zdaj, konec februarja 2011, razprava pa naj bi tekla v smeri tudi mogočih sprememb predloga, ki naj bi predlog omilile. Kaj se dogaja s tem predlogom?

Trenutno vlada okoli tega predloga tišina. Zaenkrat predstavniki parlamenta niso potrdili oziroma predlagali kakršnekoli spremembe. Prav tako niso razpravljali o tem, da bi ga umaknili. Nasprotno David Bahati, član parlamenta, ki je zakon predlagal, zanika, da bi se sploh razpravljalo o spremembah, njegova zadnja izjava pa je bila, da naj bi zakon sprejeli do konca maja letos. Zagotovo bomo proces spremljali zelo pozorno. Če bo kazalo, da bo zakon sprejet, bomo seveda naredili vse, kar bo v naši moči, da do tega ne pride. Dejstvo pa je, da je vladajoča stranka v parlamentu zelo naklonjena temu predlogu in zadnjo besedo bo imel predsednik parlamenta. In ravno tu upam, da se bo upoštevalo pritiske mednarodne skupnosti in se bo predlog umaknil. Predlog je grozljiv, saj na primer uvaja smrtno kazen za geje, ki so HIV-pozitivni ali oboleli za aidsom ter za geje, ki so bili zaradi spolne usmerjenosti že obsojeni. Poleg tega spodbuja ljudi k prijavljanju gejev in lezbijk lokalnim oblastem in prepoveduje in kriminalizira vsakršen govor o homoseksualnosti. Tak predlog je potrebno popolnoma zavreči in se sploh ne sme razmišljati v smeri sprememb. Z umikom enega člena ne dosežemo ničesar in z vsako predlagano spremembo samo priznamo legitimnost za sprejetje takega dokumenta.

David se je proti ugandski zakonodaji boril zelo glasno in vidno, večinoma pod okriljem organizacije SMUG, večina aktivizma pa se vendarle dogaja skrito, prostori za srečanja se redno menjavajo, pisarne so pravzaprav vaša stanovanja …

Da, res je. Ugandski aktivisti smo pod nenehnimi pritiski. David je ustanovil SMUG, ko se je vrnil iz Johannesburga. Tam je videl pasti apartheid in z njem vso opresivno zakonodajo in to je bil za njega navdih za spremembe tu, zato je predvsem deloval na področju zagovorništva in zakonodaje. David je bil enostavno neustrašen in tak je bil tudi njegov način. Povprečno življenje ugandskega aktivista pa je predvsem nevarno in nepredvidljivo. Sam sem razkrit, predvsem zato, ker so me razkrili tabloidi in vsakič ko grem od doma, ne vem, ali bom živ prišel na cilj. Tudi ko pridem, kamor sem se namenil, praktično nikoli ne vem, kaj se bo tam zgodilo. Vem samo to, da večina ve, da sem gej, da je ozračje izrazito sovražno in samo upam, da se mi bo uspelo izogniti nasilju in zmerjanju. Zavedam se, da me lahko kdorkoli napade in da se zelo verjetno nihče ne bo postavil zame. Živim iz dneva v dan.

Tags from the story
Written By
More from Jasna Magić

Intervju: Barbara Hammer

Majhne akcije, ki sprožijo pozitivne spremembe Foto: Nada Žgank/Memento Dyketactics je prvi...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja