Zame je odgovor analiza

INTERVJU

Intervju z Matjažem Lunačkom

S predlogom vlade RS o spremembi družinskega zakonika je v javnosti ponovno prišlo do očitnega vznika domnevno »znanstvenih« diskurzov, ki svojo argumentacijo črpajo iz laičnih pogledov na družino, vzgojo in seksualnost. Tovrstnim natolcevanjem ob bok postavljamo kompleksen in znanstven pogled na perečo problematiko posameznikove homoseksualnosti, istospolnih družin in njihovega vpliva na psiho-socialni razvoj otroka skozi psihoanalizo, ki je v celotni zgodovini znanstvenega raziskovanja podala enega od najbolj kompleksnih pogledov na področje človekove seksualnosti. O vseh teh vprašanjih smo se pogovarjali s psihoanalitikom dr. Matjažem Lunačkom, vodjo Enote za psihoterapijo nevroz na ljubljanskem Centru za mentalno zdravje, ki je hkrati tudi ustanovitelj psihoanalitičnega vrtca.

Matjaz_Lunacek_glavna

Foto: Nada Žgank/Memento

Sigmund Freud, oče psihoanalize, je velik del svojega razmišljanja posvetil razvoju človeške seksualnosti, pri čemer je dajal velik poudarek na razmerju med otrokom in njegovimi starši. V čem je njegov ključen doprinos k razumevanju seksualnosti?

Freud je v enem od intervjujev povedal, da je njegova najljubša knjiga »Tri razprave o teoriji seksualnosti«, ki jo je napisal leta 1905 in v kateri je postavil tezo o otroški seksualnosti. Ta do Freuda praktično ni obstajala. Govori o treh fazah razvoja otroške seksualnosti, ki imajo daljnosežne posledice na razvoj človeške osebnosti in značaja. Prvo fazo je poimenoval oralna, drugo analna, tretjo pa falična faza. Seksualni gon se, vsaj na začetku, vedno nasloni na neko bistveno telesno funkcijo. V času dojenja, v tako imenovani oralni fazi, se nasloni na prehranjevalno, v analni fazi pa na iztrebljevalno funkcijo. Tretja faza seksualnega razvoja ni več vezana na temeljne funkcije izločanja ali prehranjevanja, pač pa je vezana na penis kot erogeno cono. In ta falična faza sovpade s tem, kar imenujemo Ojdipov kompleks, ki je trikotniška družinska situacija, kjer, najbolj enostavno rečeno, deček kaže ljubezenske vzgibe do svoje matere in sovražne vzgibe do očeta. Enako, vendar v obratnem smislu, to velja za deklico. To imenujemo pozitiven Ojdipov kompleks. Pri izhodu iz te situacije nastane negativen Ojdipov kompleks, ko se deček veže, tudi v seksualnem smislu, na očeta. Ta faza nekaj časa traja, dokler Ojdipov kompleks ne zatone. Takrat otrok spozna, da v nekem realnem smislu ne more biti partner svojemu staršu.

Deklica je v smisli primarnega objekta najprej vezana na osebo istega spola, deček pa na osebno nasprotnega spola. Freud pravi, da mora deklica od te prvotne zasedbe prenesti nekaj na drugi spol in da more vzdraženost, ki je v falični fazi pri deklici in pri dečku ekvivalentna v smislu vzdražnosti penisa ali klitorisa, prenesti na vagino. To opisuje kot dve nalogi, ki eventualno čakata deklico, če je njen končni objekt moški. Če je izbrala žensko, potem ji tega seveda ni potrebno narediti, tako kot tega ni potrebno narediti dečku, ker je njegov primarni objekt nasprotnega spola.

Kako tu pride do razvoja homoseksualnosti?

Tega pa nihče ne ve. Bistveno je to, kar Freud trdi in je pravzaprav revolucionarno: ljudje smo zmožni obeh izbir in smo te izbire v nezavednem tudi že storili. V bistvu gre za to, da se zaradi nekih družbenih okoliščin vedno ena od teh izbir na nek način potlači. Obe izbiri sta možni najbrž zaradi tega, ker sta otroku v resnici tudi na razpolago. Pogoji, kako nekdo izbiro zares stori, pa so zelo specifični. Načeloma gre za to, da v zvezi s tistim objektom, ki ti je blizu, doživljaš neke frustracije, in če so te prevelike, se od tega objekta odvrneš k drugemu objektu. Če je to mati, k očetu ali h komurkoli že. Vendar Freud tega ni toliko tematiziral, pač pa slovita analitičarka Melanie Klein.

Ne samo razvoj seksualnosti, ampak posledično tudi razvoj celotne človekove osebnosti Freud razlaga iz ene točke: zavidanje penisa pri deklici in strah pred izgubo penisa pri fantu. To imenuje kastracijski kompleks. Zakaj Freud moškemu spolnemu organu daje tako pomembno vlogo?

Na tej točki je bilo največ korekcij v psihoanalizi. Ve se, da je Freud na razvoj gledal strogo s perspektive dečka, šele pozneje, okrog leta 1930, je napisal par tekstov o ženski seksualnosti. Ampak ves čas je poudarjal, da o tem nima pojma. Znana je njegova formulacija, da je ženska seksualnost zanj temni kontinent, nekaj, kar ne more čisto do kraja razumeti. Pozneje so v psihoanalizi naredili nekakšno simetrijo v smislu, da je pri deklici zavist penisa, kot nečesa, kar nima, sorazmerna z dečkovim zavidanjem dojke. Znana analitičarka McDougall je rekla, da se je razvojno najpomembneje sprijazniti s tem, da ne moremo biti oba spola hkrati in da ne moremo imet atributov obeh spolov. Sprejetje te omejitve je ena od razvojnih nalog, ki jo današnje možnosti biotehnologije postavljajo pod vprašaj.

Lunacek-28V kolikšni meri lahko Freudovo teorijo danes označimo za konservativno in v kolikšni meri jo lahko še uporabljamo pri interpretaciji sodobnega sveta?

Trditi, da je Freud konservativen, bi bilo zelo težko, ker je Freud predvsem postavil psihoanalizo, ki različne situacije poskuša analizirati. Iz teh analiz sicer lahko poskušamo oblikovati teorijo, ampak prakticirajoči analitiki se ne naslonimo toliko na teorijo, kot na tisto, kar analiziramo. Analiziramo pa lahko praktično vse. Psihoanaliza v svojem temelju postavlja pod vprašaj vse, tudi tisto, kar je imenovano normativno. V tem smislu je heteroseksualna izbira ravno tako potrebna analize kot kakšna druga. To se mi zdi zelo pomembno poudariti, saj psihoanalizo zelo velikokrat zlorabljajo za pro et contra.

Vendar v Freudovi teoriji vendarle lahko začutimo, da je zaželen rezultat heteroseksualnost, kajne?

Ja, imate prav. Gre za družbeno normo, zagotovo. Ljudje si verjetno preko takšnih banalnih idej, kot je ideja o interesu vrste, predstavljajo, da je takšen rezultat pravi. Gre za normopatijo. Zanimiv izraz, ne? Normopati so tisti, ki se oklepajo in zagovarjajo nekaj, kar je družbeno normirano, in niso odprti za nek drug pogled.

Kako sodobna psihoanalitska stroka danes obravnava homoseksualnost?

Homoseksualnost je iz psihiatrične nozologije povsem izginila, k čemur je najbrž pripomogla tudi psihoanaliza. Si predstavljate, da so vse do leta 1995 v klasifikaciji bolezni imeli omenjeno tudi homoseksualnost kot eno od kategorij deviantnega spolnega vedenja? Potem so jo, hvala bogu, iz tega seznama črtali. Tudi v Freudovih časih so se nekateri analitiki resno ukvarjali s tem, da bi homoseksualne ljudi zdravili in jih poskušali spremeniti v heteroseksualne, kar pa jim seveda ni uspelo. Danes se vse bolj ukvarjamo s tem, kako nek odnos poteka. Psihoanaliza je pravzaprav namenjena temu, da bi tisto, kar je nezavedno, čim bolj ozavestili. To pomeni, da bi lahko nekdo toleriral homoseksualne težnje, ki jih odkrije pri sebi, pa čeprav se te lahko kažejo tudi latentno, na primer v sanjah. Skoraj prepričan sem, da je ta vnema, ki nastaja okrog Družinskega zakonika, v nekem smislu povezana s tovrstnimi strahovi. Takole na daleč se obraniti pred nečim pomeni, da me takšna misel ogroža. Ampak misli, ki človeka na tak način ogrožajo, da ni sposoben pogledati vase, je cel kup, to je samo ena od mnogih.

Freud na določenih mestih razlaga, da je želja ženske po tem, da bi bila mati, v bistvu nadomestna želja za prvotno željo deklice po penisu. Kako iz psihoanalitičnega vidika lahko razumemo človekovo željo po tem, da si ustvari družino in ima otroke?

Nisem zelo prepričan, da je takšna želja po otrocih nekaj notranjega. Menim, da v družbenem obstaja nekaj, kar imenujem prisila starševstva. Najbrž se to povleče iz preteklih časov, ko so bili ljudje, ki niso imeli otrok, drugorazredni državljani. In ne boste verjeli, da to velja tudi za današnji čas. Zadnjič je k meni prišla visoko izobražena gospa, ki je pripovedovala, kako je doživljala številna šikaniranja s strani okolice, ker ni mogla imeti otrok. Ob takšni meri normativnosti in prisile je zelo težko ugotoviti, ali sploh obstaja neka avtentična želja po starševstvu. Verjetno zato, ker je te avtentične želje dosti manj, kot bi pričakovali. Mislim, da so na ta račun ljudje tudi slabi starši. Po mojem bi tista prava starševska želja nastala takrat, ko bi neka oseba, ki je psihološko dorasla, začutila potrebo, da bi nekoga spravila gor, da ima posebno veselje do tega. To pa nikakor ne sovpada s kategorijo starševstva, absolutno ne.

Lunacek-16

Javna razprava o Družinskem zakoniku se vrti le okrog pravice, ki bi jo zakonik prinesel istospolnim parom. Zdi se, da je problem zakonika, in s tem problem družine, problem spola, spolne usmerjenosti in seksualnosti. Kako lahko razumemo ta prevladujoč pogled na družinsko skupnost kot izključno seksualno skupnost?

Meni se okrog tega zakonika zdi problematično predvsem to, da v družbi za neke funkcije konkuriramo na nekem tržišču, kjer pa teh funkcij spolno ne opredeljujemo. Nek par, ki ne more imeti otrok in se poteguje za to, da bi posvojil otroka, je v tem smislu popolnoma enak homoseksualnemu paru, saj oba ne moreta zaploditi otroka. Ne razumem, v čem bi sploh lahko bil problem pri tem konkuriranju. Ljudje očitno zmeraj poskušajo na neki irelevantni osnovi nekaj razlikovati. To so izključno politična vprašanja, vprašanja političnih borb.

Tisti, ki nasprotujejo sprejetju novega družinskega zakonika, povečini poudarjajo, da otrok za normalen in zdrav razvoj potrebuje očeta in mater. Kakšen je vaš komentar te zahteve?

Na tako vprašanje ne morem odgovorit s stališča psihoanalize, ker psihoanaliza glede tega sploh ne more imeti nobenega odgovora. Lahko pa podam osebno mnenje: otrok za razvoj potrebuje ustrezno emocionalno klimo in razumevanje. Otrokove razvojne naloge, ki jih mora opraviti, moramo biti sposobni razumeti. Moramo biti sposobni, da nekatere stiske, ki jih pri razvoju doživlja, nosimo za njega. To v psihoanalizi zajamemo z dvema izrazoma: »holding«, kar pomeni, da otroka v nečem podpiramo, in »containing«, kar pomeni, da lahko nekatere njegove vsebine sprejmemo, jih za njega predelamo in mu jih v taki obliki vračamo. Popoln absurd je, da bi bilo vse to vezano na spol. To je irelevantno. Nikomur ne bo nič umanjkalo zaradi tega, ker v odnosu lahko vedno preigravamo vse te dimenzije. Nobenemu ne bo nič manjkalo, če bo ali pa ne bo prisoten en spol.

Predmet spotike v novem družinskem zakoniku je tudi vzgoja. Domnevno zdrava vzgoja, ki vodi v normalni razvoj otroka, naj bi temeljila na strogosti, avtoritarnosti vzgojiteljev, predvsem očeta. Nežnejšo, permisivno vzgoje se pogosto negativno vrednoti. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Mislim, da nista ne avtoritarna ne permisivna vzgoja tisto, kar nekomu omogoči dober razvoj. Dober razvoj omogoči sledenje otrokovim potrebam glede na razvojne faze. To pomeni, da ga zaobjamete tako, da lahko gre čez ta razvoj. Če boste od otroka zahtevali nekaj, na kar v svoji razvojni fazi ne more odgovoriti, mu boste naredili škodo in bo v razvoju zaostal, če pa mu boste permisivno omogočali nekaj, kar lahko že sam naredi, pa ne boste spodbujali njegove avtonomnosti. Skratka, odgovor ni avtoritarna ali pa permisivna vzgoja. Zame je odgovor analiza.

Problematika družinskega zakonika se v javnosti pogosto prikazuje kot boj med tradicionalno družino in preostalimi oblikami družinskih skupnosti. Zdi se celo, da nasprotovanja Družinskemu zakoniku v resnici ne izhajajo iz želje po ohranitvi dobrobiti otroka, pač pa iz strahu heteroseksualne družine, da bo izgubila na svoji družbeni pomembnosti. Zakaj ta iracionalen strah?

Mislim, da gre tu za rigidnost in idealizacijo tradicionalne družine. Vsi tisti, ki delamo na psihoterapevtskem področju, kjer se precej natančno seznanimo z družinami pacientov, lahko opažamo, da je tradicionalna družina vse prej kot nekaj idealnega. Vztrajanje pri tem, kar naj bi tradicionalna družina domnevno prinašala, je rigidna forma, ki v resnici sploh ne more slediti spremembam v družbi, kjer obstajajo raznovrstne kombinacije družin. Dobro vemo, da so bile tradicionalne družine v načelu zelo zaprte in ravno zaradi tega, ker niso bile prevetrene, se je v njih dogajalo marsikaj hudega. Se mi pa zdi logično, da Cerkev zagovarja to družino, saj spremembe prinašajo tudi nove uvide, ki lahko ogrozijo tradicionalen pogled na vero.

Ali lahko monogamno institucijo družine, ki jo ohranja tudi novi Družinski zakonik, razumemo kot sredstvo nadzora, normalizacije in heteroseksualizacije homoseksualnih skupnostih, ki paradoksalno izhaja iz samih zahtev te skupnosti?

Zakonik govori o monogamnosti in v tem smislu zagotovo normira tudi neko spolno vedenje. Vendar pa je res, da je za otrokov razvoj potrebna določena stabilnost, stabilnost oseb in kraja. Otrok za razvoj potrebuje navezavo, ki mora biti dovolj trdna, zato da lahko opravlja vse razvojne funkcije in zato da lahko v pravem času pride do razvezave prejšnje navezave. Če ni varne navezanosti, potem ne pride do razvezave, ne pride do avtonomizacije osebe, ki potem ves čas hrepeni po nekih odnosih in je na ta način od njih odvisna.

Lunacek-23Michel Foucault, francoski filozof in zgodovinar, je v svojih delih pogosto kritiziral Freuda. Psihoanaliza po Foucaultovem mnenju izvaja nadzor nad posameznikom z nenehno zahtevo po govoru o njegovih skrivnostih. Foucault pravi, da je človek na Zahodu »postal žival, ki priznava«. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Po mojem mnenju je to zelo zgrešen pogled na psihoanalizo. Psihoanaliza v resnici pušča popolnoma odprt prostor, ničesar ne zahteva. To je samo ponudba. Psihoanaliza je ponudba nekega stabilnega in razmeroma varnega prostora, kjer ljudje lahko govorijo o čemerkoli hočejo. Pogosto se zgodi, da ljudje nočejo govoriti, kar razumemo kot nek razvoj znotraj psihoanalitičnega procesa. Ljudje pogosto trdijo, da so bili ves čas prisiljeni, da o nečem govorijo, v psihoanalizi pa si vzamejo tudi svobodo, da ne govorijo. Mogoče pa je, da je pri Foucaultu, ki nikoli ni bil del psihoanalitične prakse, obstajal nek oseben občutek te zahteve.

Kakšno pa je vašo mnenje o pojavu diskurzov, ki izrabljajo psihoanalizo za promocijo določenih ideoloških stališč, recimo takih, ki nasprotujejo sprejetju Družinskega zakonika in zagovarjajo izključno heteroseksualne družine?

V najinem razgovoru sem se poskušal izogniti kakršnemukoli lastnemu ideološkemu opredeljevanju. To se mi zdi obupno. Psihoanaliza je v našem prostoru tako ali tako poznana predvsem bolj preko teoretičnega vidika in ne kot psihoanalitična praksa. V resnici ima tako malo besede, tako malo mesta … Če jo poskušamo uporabljati na take netočne načine, potem je to izredno škodljivo za samo psihoanalizo. Vemo pa, da se pojavljajo bolj ali manj samooklicani analitiki, ki dejansko zastopajo normativnost. Ampak o imenih ne bi ….

Tags from the story
More from Mihael Topolovec

Neonacistična gibanja – odraz institucionalnega nasilja

TEMA »Skrbi me, da so te skupine, ki so bile prej anonimne...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja