PODTEMA
Pogovor z Vesno Vravnik, aktivistko fronte Orto lezbijka
Kakšno je tvoje osebno mnenje o dogodku v Orto baru?
V tem primeru gre za razglasitev določenega lokala za »heteroseksualnega«, kar je očiten poseg v svobodo gibanja in zadrževanja v javnih prostorih. Poleg tega sta bili dekleti odstranjeni iz lokala, kar je še dodatna diskriminacija. Tretjič, njuno dejanje v lokalu je bilo označeno za »eksplicitno ljubljenje na biljardni mizi«, ki pa je zgolj bedna skovanka v znak obrambe z nizkim udarcem. Še vedno prevladuje stereotipen, seksualiziran pogled na LGBTTIQ populacijo. Ravnanje Orto bara kaže na to, da v Sloveniji še velja politika izključevanja, usmerjena proti odstopanju od »normale«. To je proces normalizacije družbe, ki radira vse izstopajoče oblike. Verjetno to ni osamljen primer izključevanja lezbijk iz javnih prostorov.
Kako ste prišli do zamisli o organizaciji manifestacije pred Orto barom in drugih aktivnosti?
Omenjeni dogodek je primer diskriminacije tudi za širšo družbo in če ga nihče ne bo kot takega označil, bo postal legitimen. Potemtakem je dolžnost LGBTTIQ gibanja, da v takšnih primerih jasno in glasno nasprotuje takšnim politikam. Po omenjenem dogodku se je bliskovito formirala skupina Vstaja lezbosov. Prvi odziv je bila manifestacija pred Orto barom, ki je potekala 17. oktobra in v kateri smo lokalu predali koromač in delili letake s sporočilom: »Proti politiki izključevanja in procesu normalizacije družbe«. Predhodno smo okrasile Ljubljano s transparenti. Drugo akcijo smo izvedli v Mariboru v okviru Festivala dokumentarnega filma DOKMA, ko smo prelepili hišne številke ter jih zamenjali z napisi: Trg lezbične revolucije, Lezbična ulica, Trg lezbičnih brigad … Na demonstracijah za socialno pravičnost, 17. novembra, smo nosile transparent: »Bilo kuda, lezbe svuda«. Izvedle smo več akcij grafitiranja, vse pa obveščamo, da se nam lahko pridružite na: orto.lezbijka@gmail.com.
Orto bar je v svoj zagovor zapisal, da je bil dogodek predstavljen »neresnično in zlonamerno« ter da v sicer liberalnem lokalu, kot ga sami opredeljujejo, neprimerno vedenje ni dovoljeno nikomur. Takšno vedenje je po mnenju varnostnika bilo tudi »eksplicitno ljubljenje dveh deklet«. Kako sama dojemaš pomen javnega prostora in ali se na javnem prostoru kot lezbijka počutiš varno?
Ja, lokal se je branil z nizkim udarcem in apeliral na samo seksualizacijo lezbištva. To vsekakor zavračamo in se ne pustimo manipulirati. Javni prostor bi moral biti za vse enako javen. Sama se na javnih prostorih počutim varno in sproščeno, se izražam in se ne skrivam. Če kdo prestopi meje, me psihično ali fizično napade, dogodek prijavim, dokumentiram in z njim poskušam seznaniti javnost. Hkrati pa mi ti homofobni vzgibi dajejo dodatno spodbudo za aktivizem.
LGBT skupnost se je na dogodek odzvala burno, eni so se postavili v bran lezbičnemu paru, drugi so obsojali njuno t. i. izpostavljanje. Kako sama razumeš odziv skupnosti?
Razumem obe plati, žal. S tistimi, ki so se postavili v bran, se identificiram. Tiste, ki so par obsojali, pa tudi razumem, saj sem sama daleč pred coming outom čutila podobno. Ker sem sprejemala družbeno pogojeno »mnenje«, da je LGBT nekaj sprevrženega in moralno nedopustnega, sem tudi sama mislila, da je potrebno LGBT prakse skrivati v javnosti. Poljubljanje dveh deklet sem dojemala kot izpostavljanje in namerno izzivanje. Mislim, da se tukaj kaže ločnica med aktivisti in neaktivisti. A pomembno je, da sme vsak izraziti svoje mnenje, obsojanje tistih, ki akcij niso podprli, ni naš namen.
Tudi sama si se že večkrat srečala s homofobnim nasiljem na javnem mestu.
Pravzaprav je nasilje na javnem prostoru zmeraj navzoče – če si senzibliziran. Tukaj so pogledi, opazke, vzkliki … Prvi večji napad sem doživela decembra 2003 na Metelkovi v Gala hali, ko mi je znani reper Klemen Klemen pljunil v obraz, ker se s punco nisva pridružili njegovi erotični fantaziji. Nato sva se na mojo pobudo še zlasala. Drugi napad sem doživela naslednje leto v Intersparu na Viču, ko je neka gospa mojo punco, ko sem jo objela, s pestjo močno udarila po hrbtu in kričala: »Ali sta zmešani?« Eno leto pozneje pa sva se s punco rolali po Poljanski in se držali za roke, ko naju je ustrahoval voznik avtomobila, ki je po večkratnih mimovožnjah zapeljal na pločnik, izstopil iz avta in me z brco spodnesel, da sem padla. V nobenem primeru ni bilo hujših fizičnih posledic, me je pa prvi dogodek aktivistično zelo motiviral. Največji odziv je bil po objavi v medijih, saj je bila tako obveščena širša javnost, kar je za sam aktivizem zelo pomembno. Revolucije v političnem smislu se ne nadejamo od danes na jutri, revolucija v ljudeh pa poteka hitreje.
