Indija: Pogovor s Sonal Giani

Homofobijo so k nam uvozili Britanci

 

Sonal 200Sonal Giani je ena od sodelavk indijskega lgbt-centra Humsafar trust v Mumbaju, kjer se ukvarja z zagovorništvom, ter Queer azaadia Mumbai, ki že štiri leta zapored pripravlja Mesec queerovskega ponosa, mrežo najrazličnejših aktivnosti, ki vrhunec doživijo s parado ponosa. Letošnje se je udeležilo rekordno število ljudi, po ocenah nekaj manj kot 5000, kar je bil med drugim tudi odziv ne nezaslišano ponovno kriminalizacijo homoseksualnosti v Indiji. O tem smo se za Narobe pogovarjali s Sonal Giani.

Foto: Irena Kralj

Leta 2009 so mediji z velikim pompom poročali, da je bila v Indiji homoseksualnost po več kot sto letih končno dekriminalizirana. No, pred kratkim pa smo lahko brali, da je bila ponovno kriminalizirana. Zakaj?

Sodna odločba iz leta 2009 je bila odločitev višjega sodišča v Deliju, ki je dekriminaliziralo homoseksualno vedenje. Člen 377 indijskega kazenskega zakonika namreč ni kriminaliziral homoseksualnih zvez, pač pa seksualno dejanje med osebama istega spola. Sodišče v Deliju je spremenilo omenjeni člen tako, da je dekriminaliziralo vsa konsenzualna seksualna dejanja med osebama istega spola v zasebnosti. Potem pa so bile na vrhovno sodišče vložene pritožbe proti tovrstni spremembi zakona. Vrhovno sodišče je decembra 2013 presodilo, da višja sodišča ne morejo sprejemati amandmajev k zakonom, pač pa to lahko naredi le parlament. Zapisali so, da člen 377 ni v nasprotju z ustavo, pri tem pa so nam vendarle pustili odprta vrata: zakon je potrebno vložiti v parlamentarno proceduro. Do tedaj pa velja člen 377, ki za spolne odnose med osebama istega spola predvideva zaporno kazen od deset let do doživljenjsko.

indija 1 600

Vaš naslednji korak bo torej vložitev zakona v parlamentarno proceduro …

Imamo dve možnosti: spremembo je mogoče doseči prek sodnega sistema ali v parlamentu. Od vrhovnega sodišča smo zahtevali, da zadevo ponovno preuči, vendar je sodišče našo pobudo zavrnilo. Druga možnost je kurativna peticija, s katero verjetno nimamo veliko možnosti, saj bi morali jasno dokazati, da je bila odločitev vrhovnega sodišča pristranska in da je, na primer, neki sodnik iz osebnih razlogov sodil pristransko. Sodišča le redko upoštevajo tako peticijo, a vendarle jo bomo vložili. Če tudi to ne bo pomagalo, je naša edina možnost sprememba zakona v parlamentarnem postopku. Žal pa imata najmočnejši stranki v parlamentu nasprotujoči si poziciji v odnosu do tega člena. Ena od strank bi nas podprla, druga pa ne. Zato s tem ne bomo preveč hiteli. Letos imamo volitve in morda se bo razmerje moči v parlamentu spremenilo. Nas je pa pri naših prizadevanjih zelo podprla civilna družba, podprle so nas nekatere politične stranke, tudi mediji so nam relativno naklonjeni, tako da ni vse črno in slabo.

indija 2 600

Kakšni pa so argumenti stranke, ki ne podpira dekriminalizacije homoseksualnosti?

Menijo, da je to v nasprotju s kulturo indijske družbe

Kako je odločitev sodišča vplivala na vsakdanje življenje lgbt-skupnosti v Indiji? Ali gre le za neki zastarel člen kazenskega zakonika, ki ga niče ne upošteva, ali pa je prišlo do porasta homofobije in nasilja nad lgbt-skupnostjo?

Delam na projektu zagovorništva, ki ga izvajamo v petih zveznih državah, in v zadnjem mesecu smo zabeležili 24 % povečanje števila prijavljenih primerov nasilja. Najpogosteje gre za izsiljevanje, ki ga izvajajo lokalne nasilne skupine, včasih pa tudi policija.

V našem centru se je povečalo tudi število telefonskih klicev, ko ljudje prosijo za svetovanje. Bojijo se razkriti. Tisti, ki so v klozetu, so bili še globlje potisnjeni vanj. Skupnost je bila sicer vedno precej podvržena stigmatizaciji, a po odločitvi sodišča leta 2009 se nas je veliko razkrilo, zdaj pa smo postali lahke tarče. Postali smo še bolj ranljiva skupnost. A najbolj nastradajo transspolne osebe, ker jih je lahko prepoznati – oni so res izpostavljeni hudemu nadlegovanju.

Velik problem je tudi v tem, da žrtve nadlegovanja teh dejanj ne želijo prijaviti, saj bi se ob tem morali razkriti. Nekateri ne zaupajo policiji – in to z dobrimi razlogi. Ravno pred kratkim sta dva policista najprej pretepla, potem pa še posilila nekega geja, ki sta ga prepoznala kot udeleženca parade ponosa v mestu Hyderabad.

indija2 300Kako pa je odločitev sodišča vplivala na HIV-preventivo. Tisti, ki so HIV-pozitivni in so geji, so se najverjetneje okužili skozi dejanje, za katerega je zagrožena zaporna kazen …

Odločitev sodišča je imela zelo negativne vplive na HIV-preventivo in programe, ki jih izvajamo. Pred tem smo namreč stopali v stik s skupnostjo na različnih mestih srečevanja, zdaj pa se je veliko lgbt-prostorov zaprlo. V nekatere od teh prostorov vdira tudi policija in opravlja racije.

Problem je tudi v tem, da člen 377 kriminalizira tudi tiste, ki homoseksualcem delijo kondome, ker naj bi jih na ta način spodbujali k nedovoljenim spolnim odnosom. Pred kratkim je bilo aretiranih 16 ljudi, aktivistov, ker so izvajali HIV-preventivo in delili kondome. K sreči so bili čez tri dni izpuščeni. No, kljub temu smo jasno sporočili, da se programi preventive pred okužbo s HIV ne bodo ustavili. Nacionalna organizacija Aids Control je, na primer, jasno sporočila, da ne bo prenehala s preventivo.

indija20 300Kako v takih okoliščinah spodbujate ljudi k razkritju?

Vprašanje razkritja je različno od osebe do osebe. V naši organizaciji si prizadevamo organizirati čim več dogodkov, kjer se ljudje lahko spoznavajo, si na ta način nudijo podporo … Če ima posameznik težave s svojimi družinskimi člani, gremo tudi k družinam in se z njimi pogovarjamo. Vendar pa opažamo, da se po ponovni kriminalizaciji homoseksualnosti veliko ljudi ne želi več razkriti doma. Tisti, ki so razkriti, so ves čas pod pritiskom, da se poročijo. Njihovi starši očitno menijo, da če se bodo poročili, ne bodo več v nevarnosti, da jih preganjajo po členu 377. Še najmanj pa se ljudje razkrivajo na delovnem mestu, ker hočejo ločiti svojo zasebnost od svoje službe. Tudi če so razkriti pred prijatelji in družino, se na delovnem mestu ne razkrijejo, ker v Indiji skorajda ni podjetja, ki bi imelo antidiskriminacijsko politiko in bi prepovedovalo diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti.

Kako je s paradami ponosa? Se tudi na paradah pojavlja nasilje?

Parada ponosa je v Mumbaju, kjer delam, eden od glavnih lgbt-dogodkov, ki pritegne tudi veliko pozornosti javnosti. S paradami želimo povečati vidnost in jasno sporočiti, da je lgbt-skupnost del indijske družbe. Za skupnost je to zagotovo neki način opolnomočenja, čeprav so medijska poročila s parad včasih problematična in senzacionalistična.

Pri letošnji paradi je bilo pomembno, da smo pokazali, koliko nas je, saj je vrhovno sodišče v svojo sodbo zapisalo, da smo »majhna manjšina«. S tem so želeli namigniti, da nam ne pripadajo človekove pravice. No, in letos smo tako podrli rekord: četrte parade ponosa v Mumbaju se je udeležilo skoraj 5000 ljudi.

Glede varnosti ni problemov, ker dogodek prijavimo in pridobimo vsa dovoljenja, kar traja dobre tri mesece. Na paradi nas varujejo policisti, ki so se v zadnjih letih kar precej senzibilizirali za lgbt-vprašanja, tako da s tem ni večjih težav.

indija37 300Ampak prej ste omenili, da sta policista posilila geja …

To se ni zgodilo v Mumbaju, pač pa v Hydarabadu, ki je manjše mesto. Zagotovo obstaja razlika med senzibilnostjo v urbanih središčih in ruralnih področjih.

 

V Sloveniji smo priča vse večjemu nasprotovanju cerkve, ki ne želi, da bi lgbt-osebe imele enake pravice. Kakšno vlogo pa igra cerkev pri vas?

Cerkev nima težav z lgbt-osebami, pač pa s samim seksualnim dejanjem. Pred kratkim so v eni od cerkva v Mumbaju organizirali nekakšen protest proti homoseksualcem, na kar so se odzvali verni geji in pisali kardinalu. Ta jim je odpisal in poudaril, da se z ravnanjem tiste cerkve ne strinja. Obljubil jim je, da bo govoril z njimi in da nima nič proti lgbt-skupnosti. Motilo bi ga samo, če bi zahtevali pravico do poroke. Cerkev torej ne nastopa zelo militantno proti nam, mi pa tudi jasno poudarjamo, da naš boj ni usmerjen proti religiji, saj smo mi vsi zelo verni ljudje, pač pa se borimo za ustavne pravice, ki so nam bile odvzete.

Prej ste omenili, da je eden od argumentov proti dekriminalizaciji trditev, da homoseksualnost ni del indijske kulture in zgodovine. Kaj pa menite o tezi, da je resnica ravno obratna: homofobija ni del te kulture in je bila uvožena iz zahoda?

Člen 377 je v Indijo prinesel Lord Macaulay leta 1860, torej v času kolonizacije Indije. Pred tem ni obstajal noben zakon, ki bi kriminaliziral homoseksualno vedenje. Če pogledate religijske zgodbe, so te polne prikazov različnih alternativnih seksualnosti, zato menim, da so tisti, ki pravijo, da to ni del naše kulture, slabo opravili svoje raziskovalno delo. Ja, to so k nam prinesli Britanci … in od tod izvira homofobija.

Screen Shot 2014-03-19 at 12.59.59

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Uvodnik

Radikalno homoseksualno glasilo Večinski mediji v Sloveniji redko povzemajo z neke obskurne...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja