In memoriam: Helga Pankratz (1959 – 2014)

Sem pisateljica in pesnica. Sem lezbijka, močno zasidrana v gibanjih za osvoboditev temnopoltih, žensk, gejev in lezbijk in queerovskih posameznikov/nic vseh vrst, v gibanjih, ki so se mednarodno začela v šestdesetih letih, v Avstriji pa desetletje pozneje. V mislih imam Črne panterje, stonewallski upor kot začetek modernega homoaktivizma, praško pomlad, študentske upor; vse to me je pozitivno navdihovalo v času odraščanja in odkrivanja lezbičnosti. 

Helga Pankratz, »Rada bi se čimbolj približala jeziku iz resničnega življenja«, intervju, Delo – Književni listi, 8. junij 2005

helga5 300S Helgo Pankratz sem prvič navezala stike preko Braneta Mozetiča, ki mi je povedal, da se ta avstrijska aktivistka in pisateljica želi seznaniti z lezbično sceno v Sloveniji. Tako sva si v začetku devetdesetih začeli dopisovati. Spomnim se njenih dolgih pisem in zanimivih tem, ki sva jih odpirali – lezbično pisanje, prevajanje, monogamija, odprte zveze, aktivizem … Prvič sva se srečali konec leta 1994, ko sem potovala na konferenco ILGA v Helsinke in na poti prenočila na Dunaju. Za vedno mi bo ostala v spominu njena drobna, nasmejana postava in ozka ramena, prekrita z dolgimi lasmi. Vozila je majhen, stari avto, v stanovanju pa je imela majhen, črnobeli televizor. Razen računalnika, ki ga je potrebovala za pisanje, v njenem starem, meščanskem stanovanju v središču Dunaja, ni bilo nič odvečnega. Prenosnega telefona ni imela in ni ji bilo dosti mar za »novosti«. Zadnja leta je bila za štiri ure zaposlena kot generalna sekretarka v pisateljski organizaciji »Avstrijski avtorji in avtorice v dialektu – Inštitut za regionalne jezike in kulture«. Bila je zelo zadovoljna, ker je lahko počela še druge stvari, štiriurni delovnik pa ji je zadostoval za skromno preživetje in razvijala je intenzivne stike z begunskimi avtorji ter s tistimi, ki pišejo v dialektih. Manjšinske kulture so bile ves čas v središču njenega zanimanja in od nekdaj se je želela zbližati s koroškimi Slovenci v Avstriji. Z njeno pomočjo je pri dunajski založbi Milena Verlag izšla moja prva kratkoprozna zbirka Unterm Strich, nakar je med leti 2002 in 2003 organizirala nemško turnejo in več branj po Avstriji, na katerih sva skupaj predstavljali svoje delo, jaz kratke zgodbe v nemščini, ona pa kolumne Aus lesbischer Sicht, ki jih je vrsto let pisala za avstrijsko revijo Lambda Nachrichten. Med branjem lastnih, kritičnih in duhovitih prispevkov jo je večkrat premagal smeh, nakar je vedno iskreno nagovorila občinstvo: »Oprostite, toda to je tako smešno, da ne morem ostati resna!«

Prevod Helgine kratke zgodbe »Tamarin oči je nezvest« je bil prvič objavljen leta 2002 v reviji Lesbo, leta 2005 pa je njena zbirka duhovitih kratkih in seveda lezbično obarvanih zgodb Amore? izšla pri Škuc-Lambdi. Istega leta je nastopila na Živi književnosti, ob tej priložnosti pa je v Delovih Književnih listih izšel tudi intervju z naslovom »Rada bi se čimbolj približala jeziku iz resničnega življenja«, ki ga je ponosno ponatisnila v glasilu svojega inštituta Die Stimme der Minderheiten – Glasovi manjšin. Maja 2006 se je s svojo dolgoletno partnerko in zatem prijateljico Doris odpravila na Korziko, ki je bila njuna priljubljena destinacija, spotoma pa je imela še literarni večer v Monoklu. Vedno se je rada vračala v Ljubljano in zelo dobro je poznala vsa imena slovenskih lgbt-avtoric in avtorjev in njihova dela, čeprav je znala le nekaj slovenskih besed. Konec 1998 pa se je kot aktivistka in psihologinja udeležila tudi delavnice Galfona.

Leta 2011 je v okviru dunajske Parade ponosa organizirala srečanje manjšinskih avtorjev in avtoric, ki se ga, žal, nisem mogla udeležiti. Julija 2012 sem bila na pisateljski rezidenci v avstrijskem mestu Krems. Ko sem jo obvestila, da bom imela dva literarna večera na Dunaju, mi je v svojem mailu odgovorila: »Pridem, če bom še živa.« Po hitro napredujoči bolezni, operaciji in kemoterapiji ni mogla več hoditi ven, tako da sem jo tistega julija obiskala na Dunaju, kjer je živela v Dorisinem stanovanju. Po Helgini diagnozi sta se tudi uradno registrirali, da bi tako po najkrajši poti uredili pravne zadeve. Helga je bila drobna in krhka kot vedno, le veliko bolj utrujena, a še vedno polna načrtov in upanja, da bo vsaj za nekaj mesecev bolj pri močeh in bo ponovno imela literarni večer v Ljubljani, tokrat v Cafeju Open, ki ga še ni videla. Še v času, ko je okrevala v bolnišnici, je napisala dve recenziji moje zadnje zbirke v nemščini.

Zatem sva si izmenjali še nekaj mailov, ki jih je pisala Doris po njenem nareku. Upali smo, da jo bomo srečali na mednarodni delavnici lezbične poezije, ki jo letošnje poletje organizira Center za slovensko književnost. Na povabilo ni več odgovorila, izvedeli pa smo, da je zadnje mesece, po drugi operaciji, preživljala v hospicu. Do 27. januarja letos, ko je preminila nekaj dni pred svojim 55-im rojstnim dnevom.

Helga, za nas boš vedno živa.

Suzana Tratnik

____________________

helga1 300Maja 1990 sem se v Parizu udeležil tretjega festivala organizacije FALGWE, ki je združevala evropske pisce na polju glbt-tematike. Ustanovljena je bila leta 1987 v Londonu, svoj drugi festival pa je izpeljala leta 1988 v Rotterdamu, kjer se nas je zbralo kar 160 iz enaindvajsetih držav. Pariški dogodek, ki si je nadel naslov Satisfiction, je bil manj številen, bil pa je tudi zadnji, saj je organizacija potem neslavno propadla. Verjetno jo je uničila komercializacija in tudi preveč prozahodna usmeritev. Kakorkoli, na pariškem festivalu so si omislili tudi evropsko nagrado in razdelila sva si jo katalonska pesnica Maria-Mercè Marçal in jaz (verjetno ker sem bil eden redkih z vzhoda).

Spomnim se, da me je v tisti tipično francoski anarhični atmosferi ogovorila majhna, drobna ženska, in rekla, da je moja soseda, da je Helga Pankratz, z Dunaja, a da ima veliko prijateljev med koroškimi Slovenci. Zelo dobro se je spominjam, imela je velike, malo štrleče zobe, poleg nje je bila malo višja, močnejša ženska, morda je bila to Doris, s katero je Helga s premori preživela vse svoje življenje. Spomnim se tudi njene miline, domačnosti, ki sem jo začutil in ki jo je poudarila še z omembo sosedstva. Mislim, da sva govorila predvsem o literaturi, pa o moji antologiji svetovne poezije, ki je že izšla, in antologiji slovenske literature, ki sem jo tedaj pripravljal. Helga je bila ena od gonilnih sil organizacije Hosi Wien, ki je samo leto prej organizirala svetovno konferenco ILGA, na kateri sem sicer bil, a se je nisem spomnil. Žal je bila komunikacija med ljudmi tedaj še omejena na navadne telefone in pisma, a vseeno sva po Parizu ohranila stike. Poslal sem ji Modro svetlobo in takoj je o njej poročala v avstrijski reviji Lambda Nachrichten, ki jo je izdajal Hosi. Najini stiki so se omejili na literaturo, čeprav sem vedel za njen politični aktivizem, za ples, ki se mu je predala kasneje, in za njene druge aktivnosti. Vselej se mi je zdelo, da piše enostavno premalo, in tega mi je bilo žal. Helga je kasneje pisala še o drugih mojih knjigah, predstavljala me je na branjih na Dunaju, jaz pa sem jo vabil v Ljubljano, na Živo književnost, na delavnico, ji tiskal knjigo Amore? … Najino znanstvo je bila mešanica poslovno-prijateljskega odnosa, kot je pri meni v navadi …

S pojavom interneta in e-mailov se najina komunikacija ni popestrila, vseeno pa je bila Helga vedno tam, ko sem potreboval kako informacijo, in obratno. Velikokrat je potovala čez Slovenijo, ker je ljubila morje in sonce, da se ju je naužila na hrvaški ali italijanski obali. Kdaj se je na hitro ustavila, še večkrat ne, saj se ji je vedno tako mudilo. Helga je bila izredno zasedena v svojem življenju, pa vendar je namenila ogromno časa svoji lgbt-okolici, ljudem, mladim v stiski, ali svojim soplesalkam.

 Brane Mozetič

Helga Pankratz se je rodila leta 1959 v Wiener Neustadtu v Avstriji. Na Dunaju je študirala psihologijo in se več let intenzivno ukvarjala z lezbičnim in gejevskim aktivizmom. Več let je vodila program gejevskega in lezbičnega centra HOSI na Dunaju. Bila je stalna sodelavka avstrijskega lgbt- časopisa Lambda Nachrichten. Svoje kolumne in komentarje je objavljala tudi v drugih časopisih in revijah, leta 2002 pa so nekateri izšli pri dunajski založbi Milena Verlag pod naslovom Aus lesbischer Sicht (Lezbični pogled). Od leta 1995 je pisala tudi za žensko kabaretno skupino »Labellas« na Dunaju, v kateri je tudi nastopala, plesala in pela.

Pankratz je gotovo najvidnejša in najglasnejša lezbična avtorica v Avstriji, njeno delo pa je poznano tudi v Nemčiji. Izdala je več leposlovnih del: kratke zgodbe Ein Moment Leben. Gedichte (merbod: Wiener Neustadt, 1989), pesmi long distance (Wiener Frauenverlag: Dunaj, 1995) in kratke zgodbe Amore? Erzählungen (Milena Verlag: Dunaj, 1998), ki so v prevodu Andreja Lebna leta 2005 izšle pri Škuc-Lambdi. Pisala je tudi dramatiko. Dobila je več literarnih nagrad in štipendijo Hansa Weigla, leta 2011 pa nagrado za literaturo mesta Wiener Neustadt.

Umrla je 27. januarja 2014.

 

Spominski literarni večer

HELGA PANKRATZ
CIRIL BRGLEZ

četrtek, 27. 3. ob 20.00, v galeriji ŠKUC, LJ

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Literarni večeri v Veliki Britaniji

KNJIGA Suzana Tratnik in Brane Mozetič sta maja dvakrat gostovala v tujini....
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja