Foto: Nada Žgank/Memento
Velikokrat sem od novinarjev, pa tudi od prijateljev, znank, celo aktivistov in aktivistk slišala vprašanje, kdaj bo konec gejevskega in lezbičnega gibanja. A boste potem, ko bo sprejet družinski zakonik s povsem enakimi pravicami za gejevske in lezbične pare, paradne tangice končno vrgli v kot? To sprašujejo predvsem ljudje s fakultetno izobrazbo, ker so seveda prebrali slovito delo Francisa Fukuyame, ki je razglasil Konec zgodovine, kajti liberalni kapitalizem je prevladal. Kaj se torej sploh še gremo?
Kdaj bo napočil veliki zgodovinski trenutek, ko bosta na svetu zavladali ultimativna strpnost in harmonija? Imate že pripravljene zaloge hrane in čolne za umik na Šmarno goro? Za tisti trenutek, ko bo med vsemi spolnimi usmerjenostmi in spoli nasploh nastopila sprava?
Znameniti grafit iz 90-ih, ki komentira ideološko sprtost slovenskega naroda, zlasti kar se tiče nepomirljivih rdečih in črnih, pravi: »Brez trave ne bo sprave.«
Ravno to me skrbi, kajti že s travo slabo kaže, še celo v prislovično svobodomiselni državi, kakršna je bila še nedavno Nizozemska. Z novim protikadilskim zakonom si nimaš s čim zviti džojnta, da bi ga lahko pokadil v coffee shopu, zdaj pa si ga kot tujec niti kupiti ne moreš več. Pri nas je situacija še resnejša, še bolj evropska, saj že uporabi marihuane v medicinske namene ne kaže dobro.
Ker letos praznujemo tridesetletnico glbt-gibanja, ki se je začelo leta 1984 z Magnusovim kulturnim in socializacijskim festivalom, je prav, da malo reflektiramo o tem. Ne bom pa razlagala, kako smo trideset let potili krvavi pot, koliko ponižanj, napadov in zaničevanja in zmag smo pokončno prenesli, zato da se danes lahko mlajši rodovi pritožijo, ker se, na primer, ne morejo registrirati izven uradnih prostorov in tudi dosežejo svoje – končno! Predstavniki in predstavnice mladega rodu so me namreč vljudno prosili, naj ne govorim več o ustanovitvi lezbične skupine LL leta 1987, da ne bom kot stara partizanka, ki nenehno napleta o tem, kako smo se borili za svobodo. Prav, pa ne bom več. Kajti tudi srednje stari aktivisti in aktivistke iz mlajših skupin, ki niso LL ali Magnus pri društvu Škuc, imajo dovolj tega veteranskega pobiranja zaslug za pedrske in lezbaške boje. Stari si jemljemo toliko prostora, da ga zmanjka za mlade. In rdeči škučevci in škučevke (kar sami poglejte – Društvo Škuc ima še vedno rdečo peterokrako v logu!) so kakor strici in tetke v ozadju, kritični do novih idej, zlasti neoliberalističnih, in ne pustijo, da bi jim cerkvena ideologija zlezla v katerokoli odprtino ali poro. Saj ni čudno, da je bilo treba v zadnjih dvajsetih letih ustanoviti toliko drugih skupin in raznih iniciativ, denimo, Yoldashimm, Legebitro, Kassandro, Out in Slovenija, DIH, Gajo Cafe, Lezbično-feministično univerzo, Mavrični forum … Ne veste, kdo vse so to, in s katerimi slovenskimi političnimi strankami in iniciativami bi jih lahko primerjali? Me ne briga, saj sem rekla, da tokrat ne bom govorila o dosežkih preteklih revolucionarnih let. Tako je pač, da nimamo več le ene roza partijske celice, ampak več njih. Grdo rečeno, a zunanji – opazovalci, ne sovražniki, da se razumemo – to vidijo tako. Ne razumejo, zakaj se rdeče zvezde trejo ob homokonzerve, in zakaj je bilo treba (iz)roditi toliko skupin, pobud, spletnih strani, revij, prostorov, knjižnih zbirk, sestankov in konferenc …, če ne zgolj zato, da se lahko učinkovitejše prepiramo, blatimo, zmerjamo, soliramo, paktiramo in politiziramo? In drobimo družbeni denar na nešteto projektov, ki se tudi podvajajo, namesto da bi ga porabili za eno samo, skupno stvar, kakor to že ves čas netočno namigujejo pokvarjeni iskreni.net, češ da so šla vsa pridobljena sredstva vseh glbt-skupin samo za parado? Rožnata večina, ki ni (so)delovala v nobenih skupinah in glbt-projektih, ni omrežena z nikakršno pripadniško ideologijo in ni kontaminirana s tistim, bojda nejasnim občutkom o skupnosti, se zato rada čudi, zakaj ne morejo aktivisti in aktivistke – če se že morajo to iti – držati in nastopiti skupaj za pomembne stvari, »ki se zares tičejo vseh«, kot je, denimo, novi družinski zakonik? Mar še niso slišali za žlahtno načelo: »Vsi za enega, eden za vse?«
Da, tako bi moralo biti, razsodno svetujejo nevtralni opazovalci in opazovalke, tako rekoč modre čelade, ki vedo, da je aktivizem kaotična in ekstremistična zadeva, kot kakšen Greenpeace, ki vseskozi pretirava. Treba bi se bilo usesti in si vse lepo deliti oziroma združiti, nič po svoje, nihče ne bi smel ne krasti ne zadrževati informacij pri sebi, nobenega bogartiranja, prosim! Don’t bogart that joint, my friend/Pass it over to me. Sicer ne bo sprave. Če nam bo džojnt nenehno bingljal iz ust kakor staremu Humphreyju Bogartu cigareta, ne da bi ga podali naprej, ne bo sprave. Ne bo poroke. Ne bo konca gejevskega in lezbičnega gibanja. Ostala bo parada ponosa. Ločeni, gejem in lezbijkam prijazni prostori. Naš mali geto. Nekdo je rekel, da je glbt-scena kakor Slovenija v malem. Vse jih najdemo tukaj: radikalce, konservativce, nacionaliste, vernike, pankerice, zaprisežene ženske, prave moške, sovražnice feminizma, elitiste, ljubitelje goveje muske in turbo hrupa, umetnike, podjetnice, narkomane, hipuzle, rokerje, pijanke, brezdomne, brezumne … Temu pa rečemo tudi raznolikost. Za raznolikost si celo močno prizadevamo. Kajti nočemo si prizadevati za harmonijo, ampak za to, da bodo varni tudi tisti, ki so nepriljubljeni in niso naši.
Če se bomo ustavili in zabogartirali gibanje, se to zanesljivo nikoli ne bo končalo. To pa je tudi edini (ne)smiselni odgovor na eshatološko vprašanje o koncu lgbt-aktivizma.
Ne vem, kaj bi počela, če bi res ukinili boj za pravice in kulturno raznolikost/enakost glbt- manjšin, zato za vsak primer naprošam izkušene vedeževalce vseh barv, spolov in usmeritev, naj mi že končno izdajo skrivnost o zagrobnem življenju. Ali bomo tam res vsi samozaposleni?
