I NA PIKO 21

Brez bolezni in zdravja

suzanaOni dan me je prešinilo, da bi mi prišla prav kakšna bolniška. To je tisti pojav, ko doma bolehaš in zato dobivaš nekaj denarja ali pa še fušaš po svoje. No, za kulturnico je oboje vsekakor razkošje: prvič, da bi sploh prišla do bolniške, do katere smo samozaposleni v kulturi upravičeni šele po enem neprekinjenem mesecu bolezni. Zakaj je tako, res ne vem. Verjetno je kulturovanje že samo po sebi brezkončno in nepretrgano bolehanje. Drugič, še večje razkošje bi bilo, če bi kulturniki sploh lahko kaj fušali, recimo, hodili na dom in tam na črno recitirali svoje pesmi, na skrivaj pisali kratke zgodbe po naročilu in jih zainteresiranim prodajali brez računa, ali za keš na roko dirigirali na rojstnodnevnih zabavah. Zakaj nihče ne kupuje kulturniških uslug na črno, na primer, zakaj si nihče ne da prevesti kakšnega tujega romana samo zase, tudi ne vem. Ni čudno, da izraz svobodni umetnik ni več skladen z birokratskim opisom, pa tudi z realnostjo ne. Zdaj se temu reče samozaposleni v kulturi in marsikdo se vpraša, le kaj potem sploh tak osebek je, če ni obrtnik? To je podobno tistemu, ko ti mama reče, pojdi v svojo sobo pa se zaposli sam(a) s seboj, skratka, ne nagajaj mi, ker nimam časa zate. Ampak glede na predlagane nove kriterije superministrstva za kulturo, izobraževanje, šport in tako naprej, ne bo več veliko samozaposlenih v kulturi, kaj šele da bi lahko bolehali in vlekli bolniško – ta odvečni privilegij bo morda za nas sploh ukinjen. Če si že praznike lahko prikrojimo po svoje, in brezsramno delamo na sveto noč, veliko noč in na dan Marijinega vnebovzetja.

Edina možnost za daljši bolniški staž bi bila zame diagnoza homoseksualnosti. To stanje imam zagotovo več kot mesec dni, vendar o tem ne morem obvestiti svoje zdravnice in tudi ona me na tej osnovi ne bi mogla poslati na nadaljnje specialistične preglede ali mi predpisati zdravila, ker homoseksualnost pri nas ne velja za bolezen. In tudi kazniva ni več. Že zelo dolgo ne. Od leta 1977 ne več. Tudi lezbištvo ni več kaznivo in po medicinski klasifikaciji ne velja več za bolezen – čeprav v glavnem ni bilo niti nikjer omenjeno. Te obešenjaške ideje za bolniško na osnovi svoje spolne usmerjenosti so se namreč spomnili gejevski aktivisti na Švedskem v davnih časih, ko je homoseksualnost tudi tam še veljala za bolezen. Tako mi je neki Šved pred leti povedal, da so organizirano klicali svoje delodajalce in jim tvezili: »Danes me žal ne bo v službo. Vzel bom bolniško.« In ko je delodajalec vprašal, kakšna bolezen jih daje, so odgovarjali: »Danes se počutim tako homoseksualno in nisem za v službo.« Če jim je šef odvrnil, da to vendar ni razlog, da ne bi mogli delati ali pa da homoseksualnost ni nikakršna bolezen, so mu odgovarjali, da je, saj tako pravi medicina.

Ampak ti časi so minili. Nobene bolniške na osnovi istospolne usmerjenosti ne boste dobili, ker ta od leta 1975 naprej ne velja več za bolezen – čeprav nekateri še vedno trdijo, da jo je mogoče zdraviti. Pred kratkim se je v naših krajih mudil tisti, bojda v Međugorju razsvetljeni Italijan, katerega poklic je zdaj pravzprav ta, da je ex-gej. Ozdravil se je homoseksualnosti, nakar je iz njegovega telesa izpuhtel še virus HIV. Vse to z božjo pomočjo, seveda. Jebeš medicino, ki neozdravljiva stanja zaobide tako, da slednjič razglasi, da to sploh niso nobene bolezni. Še aids so medicinski eksperti razglasili tako rekoč za kronično, ne več smrtno bolezen, in namešali nov koktajl za ljudi s HIV-om oziroma z aidsom, ki po rednem uživanju zdravila za kratek čas sploh niso kužni, še več, tudi v njihovi krvi začasno ni zaznati virusa. Tako trdijo zdravniki, ampak omenjeni italijanski poklicni bivši pederast Luca di Tolvo, ki je katoliški deci slednjič predaval v postojnskem župnišču, ne v civilnem šolskem centru, že ve, da virus HIV izgine, če se grešnik spreobrne in najde boga. Omenil je, da se je morda nerodno izrazil, ko je trdil, da se je »ozdravil« homoseksualnosti, moral bi govoriti o razsvetljenju in spreobrnitvi. Saj ima vendar vsak pravico na glas govoriti o svoji osebni izkušnji, kaj šele, če je ta osebna in božja hkrati. Pri nas to navadno razumemo, saj ima vsak človeški osel pravico do mnenja in vsaka človeška opica pravico do odrekanja pravic – pa naj bo na trgu zdrava konkurenca pravic, naj se vidi, katere so boljše, pravilnejše, imenitnejše, bolj tradicionalne in avtohtone, katere manj smrdijo in katere pri ljudstvu bolj zažgejo. V tem duhu je bržkone ravnal tudi zunanji minister Karl Erjavec, ki je nedavno sklical srečanje Medresorske komisije za človekove pravice na Ministrstvu za zunanje zadeve, med povabljene nevladne organizacije, ki delujejo na področju človekovih pravic, pa je vključil tudi Kul.si – Zavod za družino in kulturo življenja ter Iskreni.net, ki so sicer aktivno nasprotovali sprejetju Družinskega zakonika, zlasti z metodami laganja, škodoželjnega zavajanja in brezsramnega podtikanja. Ampak če so že pravice na svobodnem trgu, naj vlada še svobodna konkurenca pri izbiri metod, s katerimi se jih propagira, kupuje in prodaja.

Že med razpravo o Družinskem zakoniku v parlamentu je eden od poslancev SDS (kakopak) predlagal možnost brezplačnega zdravljenja za homoseksualce, ampak samo za tiste, ki bi to želeli. Hm, tudi to bi lahko sodilo v širitev pravic za slovenske lezbijke in geje, ki naj imajo tudi pravico, da se počutijo bolne in nenormalne, družba pa naj jih v tej dobri veri pač izdatno podpre. Poslančev predlog ni bil upoštevan, a v teh kriznih časih, ko je na trgu tako malo dela, a veliko pravic, raznih bolezni, neupravičenih potnih stroškov, preveč civilnih praznikov in podobno nezdravih pojavov, res ne bi več prav prišlo, če bi se na državne stroške zdravili še ljudje z zavoženo spolno orientacijo, kajti potem bi se tega spomnile še ženske z odsotnostjo materinskega čuta, posamezniki z nerazrešenim ojdipovim kompleksom in tako naprej.

Oprostite, vsega res ne gre zdraviti. Neki delež nenormalnosti je vendar potreben v vsaki družbi, sicer večina ne bi mogla živeti v iluziji, da je zdrava.

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Amado mio

TEATER Amado mio Slovensko mladinsko gledališče in Gledališče Škuc Besedilo: Pier Paolo...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja