Zafire Vrba, aktivist in umetnik
Naslednji torek se bom ločil …
Zafire Vrba je vsestransko bitje (da, izraz »bitje« mu je povsem povšeči), pri katerem sem se ugnezdila med januarskim obiskom na Švedskem. Ob zunanjih temperaturah do -20 stopinj in srkanju čaja v bleščičastem in s simpatično božjastnimi tapetami opremljenem stanovanju so se razvile zanimive debate o feminizmu, reprodukciji, jeziku, pornografiji, umetnosti in seveda sadju. Ob naslednjem obisku sem že vedela, da moram s seboj prinesti diktafon …
Najprej moje priljubljeno vprašanje vsem Švedom: Se ti zdi, da je vaša država še vedno vodilna na področju človekovih pravic? Se stvari še vedno premikajo naprej?
Ne vem, ali smo še vedno najbolj napredna država, sem pa ponosen na našo zgodovino, na zakonodajo in odprtost, na sprejemanje imigrantov v preteklosti. Kot vse države pa imamo tudi mi težave, trenutno se, recimo, spopadamo z rasizmom in velikim porastom nasilnih zločinov iz sovraštva proti Judom. Prav tako prihaja tudi do zločinov nad LGBT-populacijo. Kot prebivalec Švedske vidim, kaj imamo, vidim pa tudi, česa nam manjka. Ne glede na to, kakšna je situacija, jo je vedno mogoče izboljšati. V mednarodnem merilu morda res veljamo za napredno državo, kljub temu pa moramo delati naprej.
Ali so med mesti in ruralnimi predeli vidne razlike v sprejemanju LGBT-posameznikov?
Sam živim v Stockholmu in se zavedam, da mi takšno veliko mesto ponuja veliko prizorišč ter vzornikov, ki jih lahko dejansko spoznam, se z njimi spoprijateljim. Prav tako je v mestih verjetno lažje najti partnerja. Če pa živiš v manjšem kraju, je marsikaj verjetno bolj preprosto, ljudje so morda bolj odprti oziroma celo bolj queerovsko razmišljujoči.
No, s tem si me pa povsem presenetil. Pri nas LGBT-ji namreč »bežijo« v mesta, ker je tam nekako lažje ostati anonimen.
Poznam veliko ljudi, ki so se odselili iz večjih mest, ker niso želeli biti del te superkapitalistične potrošniške družbe. Na podeželju lahko najdeš izjemna umetniška gibanja in centre, ker se mnogo umetnikov in političnih aktivistov zaradi svojih prepričanj raje preseli na deželo in svoje poslanstvo opravlja (od) tam.
Katera vprašanja tudi na Švedskem še vedno ostajajo odprta? S čim se danes ukvarja švedski aktivizem?
Osebno bi rad spremenil družinsko zakonodajo in število staršev, ki jih otrok lahko ima. Danes imamo toliko različnih družin, da se bo to moralo spremeniti. Za to niti ni potrebno razmišljanje politike v queerovskem kontekstu, dovolj je, da si ogledamo, koliko otrok odrašča s starši, ki se nato ločijo in dobijo nove partnerje in nove otroke in stvari se hudo zakomplicirajo, ker ima otrok na Švedskem lahko le dva »uradna« starša. Vse družine, tudi tiste nenuklearne, bi morale biti obravnavane enako. Potem je tu še vprašanje, kdo naj bi otroke imel. Po vsem svetu je veliko ljudi, ki so skeptični do vzgoje otrok v queerovskem okolju ali v razmerjih, ki niso heteroseksualna ali monogamna. Mislim, da je potrebno ta obstoječi vsemogočni model razbiti, kar verjetno najbolj učinkovito naredimo prav tako, da otroke preprosto imamo. Ne trdim, da bi vsi morali imeti otroke, saj si jih vendar lahko delimo … (smeh)
Pred časom je bilo zelo odmevno vprašanje sterilizacije posameznikov, ki spremenijo spol. Na Švedskem je le-ta obvezna in transspolnim osebam preprečuje, da bi imele otroke. Kako se stvari razvijajo na tem področju?
Na žalost je spreminjanje zakonodaje zelo počasen proces. Na tem delamo že leta, uspehi pa prihajajo le počasi. Obstoječa zakonodaja o spremembi spola je iz leta 1976 in določa, da mora biti posameznik za to, da pridobi nove dokumente, podvržen sterilizaciji. V preteklosti so naša prizadevanja podpirali predvsem predstavniki levih strank in Zelenih, zdaj pa so tudi Krščanski demokrati prišli do zaključka, da obstoječa ureditev ni pravična. Same spremembe pa se dogajajo zelo počasi, lahko da bo do njih prišlo v jeseni, morda šele naslednje leto. Nihče ne ve zagotovo, kljub temu da so nam politiki obljubili spremembe. Švedska je bila sicer med prvimi državami, kjer so izvedli uradno »odobreno« operacijo spremembe spola.
Skandinavske države so bile vsekakor pionirke, v angleškem jeziku celo obstaja evfemizem »iti na Dansko«, ki pomeni »spremeniti spol«.
Danes bi »iti na Dansko« za nas verjetno pomenilo umetno oploditev (smeh). Na Danskem je namreč lažje priti do semena in darovalec je anonimen, na Švedskem pa so tako spočeti otroci, ko dopolnijo 18 let, upravičeni do podatkov o očetu. Mnogo parov se zato raje odpravi na Dansko, kjer seme enostavno kupijo.
Veliko sodeluješ tudi z vzhodnoevropskimi državami, kakšne so tvoje izkušnje?
Zadnjih 7 ali 8 let sodelujem z organizacijo Tupilak, ki je pravzaprav omrežje mavričnih kulturnih delavcev iz skandinavskih držav. Delujemo predvsem na področju izmenjav z vzhodnoevropskimi državami, povezujemo se s tamkajšnjimi LGBTQ-umetniki in aktivisti. V različnih državah, od Ukrajine do Poljske, Belorusije in baltskih držav, organiziramo predavanja, razstave, pomagamo pri organizaciji festivalov, povabimo umetnike in aktiviste ter jim omogočimo, da pridejo na Švedsko in predstavijo svoje delo, povejo svojo zgodbo. Te izmenjave so zelo produktivne, saj se učimo eden od drugega ter pripravljamo skupne projekte.
Ste pri tem naleteli na kakšne težave?
Seveda v večini teh držav obstajajo težave v zvezi z varnostjo, parade napadajo ekstremisti, včasih moraš lokacijo kakšnega dogodka skrivati pred javnostjo … Bolj pomembne pa se mi zdijo težave, ki nastanejo pri komunikaciji. Čeprav sem pol Čeh, sem državljan Švedske, tu sem odraščal in izhajam torej iz okolja, ki ima bogato zgodovino na področju človekovih pravic. Posledično imam veliko privilegijev, ki se jih zavedam. Pomembno je, da pri sodelovanju z drugimi državami nisem jaz tisti, ki pride na dan z rešitvami za določene težave. Prispevam lahko navdih in izkušnje z odraščanjem v tej državi in ukvarjanjem s politiko in umetnostjo v določenem kontekstu, vendar ne želim zbujati vtisa, da lahko ponudim boljše rešitve ali kakšno stvar bolje organiziram. Spoštujem znanje in izkušnje sodelavcev iz drugih držav, ki gotovo poznajo svojo družbo in okolje bistveno bolje, zato bodo tudi sami našli boljše pristope in rešitve. Težava se pojavi, ker se od nas pogosto pričakujejo hitre in učinkovite rešitve, finančna podpora ali izjemne organizacijske sposobnosti. Sam lahko ponudim svoje znanje, ne morem pa neke države spremeniti v Švedsko in tega tudi nikakor ne bi želel. Verjetno smo res lahko nekakšen vzor v nekaterih pogledih, vendar še zdaleč ne moremo hoditi naokrog in se postavljati kot kakšna idealna država. Vsako okolje ima svojo specifiko, ki jo najbolje poznajo prav ljudje, ki tam živijo.
V nekaterih državah imajo verjetno tudi drugačna pojmovanja, drugačne definicije določenih pojmov, povezanih z LGBT.
Na Švedskem imamo zelo močno akademsko zaledje v smislu ženskih študij in študij spolov, kar pripomore k bogatemu jeziku, s katerim lahko opisujemo in analiziramo strukture moči. Ne moremo pa naših izrazov ali načina dojemanja moči ali feminizma enostavno prenesti v druge jezike in druga okolja. Veliko sem potoval in delal tudi na Bližnjem vzhodu, kjer sem se pogovarjal z ljudmi, ki bi jih sam opisal kot queerovske posameznike ali geje, sami pa se ne bi identificirali s temi besedami, ker v njihovem svetu preprosto ne obstajajo. Morda živimo podobna življenja v smislu razmerij in izbora partnerjev, vendar imam jaz za to druge besede, ki za seboj potegnejo tudi drugačno razumevanje. Zdi se mi pomembno, da takšne besede imamo, ker nam pomagajo pri samoidentifikaciji.
Je res, da je Švedska pred kratkim v slovar uvrstila spolno nevtralen zaimek?
Ideja izhaja iz finščine, kjer smo si jo verjetno tudi izposodili. Naš zaimek zveni kot mešanica med ona (hon) in on (han) in se glasi »hen«. Nekateri v LGBT in predvsem queerovski skupnosti ta zaimek uporabljajo že dalj časa, v zadnjih mesecih pa je zanetil večjo debato tudi izven teh krogov. Obstaja tudi nekaj publikacij, ki so v eni izmed številk uporabljale zgolj ta zaimek. Ne gre torej za nekaj drastično novega, le debata se je preselila v popularnejše medije.
Pogosto uporabljaš izraz »queer«, ki je pravzaprav namenjen temu, da kljubuje bolj specifičnim definicijam, hkrati pa definiranje omenjaš kot bistveno v procesu (samo)identifikacije.
V idealni družbi ne bi bilo nikakršnih definicij ali potrebe po tem, da stvari označimo. To je feministična utopija, na poti do nje pa moramo uporabiti obstoječi zakonodajni sistem, pri čemer so besede in definicije nujne. Vsako stvar, ki naj bi jo ljudje spoštovali ali jo morda želeli uzakoniti, je potrebno poimenovati. Z največjim veseljem bi povsem opustil spolne delitve, vendar je to trenutno nemogoče. Če bi vztrajal pri uporabi zaimka »hen«, preden je postal tako poznan, bi moje sporočilo razumeli zgolj posamezniki iz queerovskega in feminističnega gibanja. Na ta način bi ljudi odtujil, verjetno bi se počutili nelagodno ali morda neizobraženo. Ljudje imamo naravno potrebo po tem, da stvari poimenujemo. Morda se to sliši kontradiktorno, saj sam ne želim biti definiran na noben način, vendar menim, da so poimenovanja potrebna. Morda ni tako pomembno, da imamo imena za različne spolne identitete in usmerjenosti, bolj pomembno je poimenovanje struktur moči in norm, ki vladajo v družbi. Bolj pomembno je, na primer, poznati ime za heteronormativnost, poznati njen pomen in delovanje, kot pa poznati besedo queer. Tisto, kar je zares problematično, so norme, ki jih moramo definirati, da jih lahko spreminjamo. Poglejva, recimo, »belsko normo«. Imamo cel kup besed za ljudi različnih barv in ras, ki nosijo s seboj različne konotacije, nimamo pa besede, ki bi opisovala belce in hkrati odražala vse privilegije, ki jih imamo. Bela koža s seboj prinaša ogromno neke moči, prednosti in privilegijev, vendar naš jezik ne premore besede, ki bi to strukturo opisala. To sem imel v mislih, ko sem rekel, da je označevanje in definiranje potrebno. Zelo pomembno je govoriti o normah, bistveno bolj kot o ljudeh, ki te norme presegajo, ignorirajo ali kako drugače odstopajo od njih.
V Sloveniji in tudi v mnogih drugih državah se zdi, kot da se vse vrti okrog porok in zakonske zveze. Ali ti takšna prizadevanja dojemaš kot heteronormativnost?
Po pravici povedano, mi je za poroke precej vseeno (smeh). Ko pomislim na zakonsko zvezo, se spomnim njene grozljive zgodovine, zakaj so se ljudje v preteklosti poročali in zakaj je bil zakon tako pomembna institucija. Dejansko mora nekdo tretji potrditi, da je tvoj partner res tvoj partner, kar se mi zdi grozljiv sistem. Spoštujem ljudi, ki se želijo poročiti, osebno pa mi je precej vseeno, ali sem poročen ali ne. Če pa se kdo želi poročiti zgolj zato, da bi se »asimiliral« in bil čim bolj podoben heteroseksualcem, torej veljavni družbeni normi, potem se mi zdi to negativno. Poroke so same po sebi precej izključujoča zadeva, vedno obstaja cel kup ljudi, ki se ne morejo poročati. Ilegalni priseljenci, na primer. Strinjam se z uporabo zakonske zveze kot orožja v imigrantskem aktivizmu in uporabo poroke kot politične strategije. Smiselno se mi zdi uporabiti okostenele konservativne sisteme za dosego takšnih ciljev, sama simbolika okoli poroke pa se mi ne zdi relevantna. Toliko drugih stvari je, s katerimi bi se bilo bistveno bolj smiselno ukvarjati.
Vendar si sam poročen, mar ne?
Res je, vendar se bom naslednji torek ločil (smeh). Zakonsko zvezo sem uporabil v aktivističen namen, kar se mi osebno zdi edini smiseln razlog za poroko. V kratkem bomo praznovali srečno ločitev, ker s partnerjema načrtujemo otroka in želimo, da bi bili vsi trije enakovredni starši. Odločili smo se, da si bomo razdelili biološko in socialno starševstvo, tako da bo eden izmed nas biološki in socialni starš, drugi zgolj biološki in tretji zgolj socialni. To počnemo predvsem zato, da nas bodo vse tri kot starše morali tudi uradno priznati. Trenutno sem torej poročen, vendar je bistveno, da se ločim še pred rojstvom otroka, saj si na Švedskem leto in pol dolg porodniški dopust starši razdelijo. Vsa ta zmešnjava s poročanjem in z ločevanjem nam bo omogočila, da bo vsak izmed nas lahko dobil 6 mesecev porodniškega oziroma očetovskega dopusta in bomo lahko vsi trije preživljali čas z otrokom. To je praktična rešitev problema z uporabo obstoječega zatirajočega sistema v našo korist.
Dotakniva se za trenutek še tvojega umetniškega ustvarjanja. Mi lahko poveš kaj več o tem, s čim se pravzaprav ukvarjaš, kako pristopaš k umetnosti in kaj želiš s svojim ustvarjanjem sporočiti?
Sam se dojemam predvsem kot performativni umetnik, vendar sem po izobrazbi šivilja, veliko pa sem delal tudi z jezikom, poezijo in podobnim. Izhajam torej iz teksta in tekstila, bi lahko rekli. Trenutno sicer večinoma učim in menim, da je pedagoški poklic zelo povezan z umetnostjo. Nikoli nisem ustvarjal zgolj zavoljo estetskega končnega izdelka. Uživam v lepoti (ali temu, kar sam pojmujem kot lepo), vendar želim, da umetnost izzove komentarje in razprave. Estetika je v tem primeru pomagalo, ki omogoča širjenje umetnosti, vendar je bilo sporočilo zame vedno bolj pomembno kot oblika. Rad delam na področju nekomercialne umetnosti, čeprav gre za zelo nedonosno vejo, saj tako performansi kot video posnetki, s katerimi sem se tudi veliko ukvarjal, niso pretirano tržno zanimivi. Kdo pa danes še kupi umetniški video? Po drugi strani po ljudje videe še vedno radi gledajo, zato je to eden najboljših načinov sodelovanja v debati ali komentiranja nečesa. Video lahko predvajaš kot uvod v delavnico, seminar ali diskusijo, lahko ljudem omogočiš, da posnamejo svoje odgovore in interpretacije videnega … Zelo me zanima interakcija med umetnikom in občinstvom oziroma soustvarjalci. Kadar je umetnost interaktivnega značaja, seveda vsi sodelujoči postanejo soustvarjalci in s tem umetniki.
Katere specifične umetniške projekte bi izpostavil?
Zadnja leta sem kot vir ustvarjalnosti uporabljal občutje užitka in ugodja. Verjamem v raziskovanje in delo s čim več občutji, saj se lahko vedno znova posvečaš drugemu občutku in tako zamenjaš inspiracijo. Na ta način lahko izvajaš svoje umetniško in politično delo tako rekoč do konca življenja in te ni strah, da se boš izpel ali pa ti bo zmanjkalo navdiha. Pred leti sem na primer veliko delal z jezo in sovraštvom. Zdaj razmišljam o tem, kaj si želim, kaj si ljudje želijo … Menim, da je užitek nekaj, kar vsi potrebujemo, hkrati pa je delo z užitkom na tak način velik privilegij. Kljub zatiranju in zločinom iz sovraštva me na Švedskem zakonodaja verjetno varuje bolj in mi omogoča več kot marsikje drugod, zato si poleg dela z nevarnimi in zatirajočimi strukturami lahko privoščim tudi razmišljanje o užitku, kar je bolj kot ne značilnost varnih okolij. Seznanjanje z lastnim užitkom v primeru neheteroseksualnih ali transspolnih posameznikov ima velik feminističen naboj, zato sem pričel razmišljati o feministični pornografiji. Sam nisem velik porabnik pornografije, tisti posnetki, ki sem jih videl, pa so bili vedno daleč od užitka, kot ga pojmujem sam. Identificiram se kot transspolna oseba in večina pornografije s transspolnimi igralci je namenjena netransseksualnemu občinstvu, zato sem želel poizkusiti narediti feminističen pornografski film. Pomembno se mi zdi, da imamo možnost videti telesa, ki ne ustrezajo (spolnim, starostnim, telesnim …) normam, kako uživajo. Podobno velja za nenormativne spolne prakse. Moje ustvarjanje je tudi sicer tesno povezano z dokumentiranjem. Ljudje izven določenih skupnosti ne vedo ničesar o tem, kar se dogaja, običajni mediji pa se niti ne trudijo, da bi kulturno in drugo ne-mainstreamovsko dogajanje dokumentirali. V preteklosti sem tako organiziral dogodke in delavnice, kjer smo se ukvarjali s konceptom feministične pornografije, pisanjem tovrstnih scenarijev in podobno.
Organiziral si tudi nekaj precej nenavadnih delavnic …
Skupaj s partnerjem, ki je učitelj spolne vzgoje, organizirava delavnico o anatomiji užitka. Najprej imamo predavanje o anatomiji, govorimo o razlikah in podobnostih med genitalijami, pri čemer se posvetimo tudi transspolnosti. Posebno pozornost posvetimo izvabljanju in doživljanju užitka. V drugem delu se delavnica spremeni v kiparski atelje in udeleženci oblikujejo genitalije iz sadja. Pri tem uporabijo pridobljeno znanje in poskusijo narediti karseda anatomsko natančne skulpture, ali pa uporabijo domišljijo in izdelajo »sanjske« genitalije. Rad uporabljam sadje, ker je poceni, okolju prijazno in predvsem gre za material, ki ga ljudje, za razliko od lesa ali kovine, zelo dobro poznajo. Udeleženci postanejo zelo kreativni in ob tem spoznavajo svoje dojemanje užitka. Tudi sicer sadje veliko uporabljam v umetniške namene, tudi moj prvi pornofilm je vseboval veliko sadja, saj le-to s svojo teksturo, sočnostjo in barvo res dobro predstavlja genitalije.
Zafire se zahvalim za pogovor in jo jadrno odkurim. Sovražim sadje.
