PLOŠČA
The Toronto Drug Bust – Znoj, bleščice in rokenrol
Vedno bolj prepoznavna slovensko-finska glasbena naveza The Toronto Drug Bust je v zadnjih tednih leta 2010 požela precej zanimanja, saj so fantje uspešno koncertirali po Sloveniji in si poleg tega še prislužili nominacijo in nagrado za najboljši rock bend leta na mednarodnem spletnem portalu neodvisnih glasbenih ustvarjalcev Somojo. Jedro zasedbe tvorita slovenski avtor, vokalist in naš današnji sogovornik Izak Košir (a.k.a. Sir Izak K.O.) ter finski producent in kitarist Rami Helin, prej član finske zasedbe Turku Romantic Movement. Mladeniča sta okrog sebe zbrala vrsto odličnih glasbenikov z vseh vetrov in posnela odmeven debitantski album z naslovom Enfant Terrible
Toronto Drug Bust še ni mogoče zaslediti na internetnem abecednem seznamu bendov s čudaškimi imeni (trenutno bi bili uvrščeni med Toothless Rooster Men in The Tortillas You Wanted), čeprav imate precej nenavadno ime. So vas kdaj v Torontu dobili z drogami in zdaj skozi bend kanalizirate to travmatično izkušnjo?
Hja, na žalost nas niso v Torontu nikoli dobili z drogami, pa ne zaradi tega, ker s sabo ne nosimo drog (smeh), temveč zato, ker v Torontu še nikoli nismo bili. So pa tam konec sedemdesetih s prepovedanimi substancami dobili kitarista Rolling Stonesov Keitha Richardsa. In da so ga lahko sploh aretirali, so ga morali kar nekaj časa buditi. To je ena taka znana štorija iz zgodovine rokenrola, ki – vsaj zame – hkrati simbolizira neki nov začetek, križpotje, mejnik, življenjsko odločitev.
Lani ste izdali prvenec, kako je potekalo snemanje z mednarodno zasedbo?
Najprej sem Ramiju pošiljal demo posnetke prek maila. Veliko je bilo komunikacije prek spleta, manj prek telefona. Nato sva spilila aranžmaje in določila datum snemanja albuma. Prvi del smo posneli v Ljubljani, drugi del pa v Helsinkih. Tam sta potekala tudi miksanje in mastering. Posnetkov iz Londona, ki smo jih posneli leto prej z Neilom Leytonom, Richem Raganyjem in še nekaterimi britanskimi glasbeniki nato nismo uporabili, ker sta se zvok in atmosfera posnetkov preveč razlikovala. Na albumu je sodelovalo kar nekaj slovenskih in finskih glasbenikov – med drugimi tudi moj brat Tadej Košir, kitarist Mišo Drobež, bobnarja Buco in Žiga Kožar, basist Jernej Kržič – Nietzsche … Imen finskih glasbenikov pa raje ne bom našteval, saj se vedno zapletem pri vseh tistih pikah nad črkami (smeh). Med njimi je bil seveda tudi Rami Helin, ki je album produciral. In pa seveda švedski kitarist Mikael Lundin, znan tudi kot Micke Ghost. On je odigral tisti hipnotični solo v pesmi Cigar Superstar.
Skupina je od svojih začetkov zamenjala kar nekaj članov, ves čas sta prisotna le vidva z Ramijem. Kakšni so vzroki za menjave? Se vama zdi, da sta sedaj uspela zbrati optimalno zasedbo?
Hja, tu smo zdaj pri tisti povezavi London-Ljubljana-Helsinki. Projekt TDB ima svoje začetke v Londonu leta 2007, ko smo snemali skupaj z Neilom Leytonom in Richem Raganyjem. Takrat je bil delovni naslov benda The Strays. Usoda je hotela, da je Rich dobil otroka in da se je Neil odseli nazaj v rodno Lizbono. Vse, kar je ostalo, je bilo nekaj dobrih komadov. Tam sem, denimo, prvič posnel pesem The Dandy Song. Ta pa je tudi edina, ki smo jo od takrat obdržali. Nato je producentsko taktirko prevzel Rami, ki ga je pravzaprav priporočil Neil – poznamo se še iz časov, ko sem v naši regiji organiziral koncerte za njegov nekdanji bend. Zdaj pa imamo še slovensko različico zasedbe, da lahko nemoteno koncertiramo v Sloveniji, ne da bi morali vedno »uvažati« Ramija, usklajevati urnike, letalske vozovnice, itd … Drag hobi, ni kaj! V slovenski zasedbi so poleg mene še Vid Polončič-Ruparčič (kitara), Tamir Gostiša (kitara), Jernej Kržič – Nietzsche (bas) in Dorian Granda.
Kot vzhajajoči rock bend se verjetno soočate z vsem bliščem in bedo slovenske rock scene. Kako bi ocenili trenutno stanje?
Otrokom (beri: sobendašem) ni hudega, veliki brat (beri: jaz, aka, idejni vodja) pa mora kdaj kar globoko seči v žep, da se izidejo vse računice. Edini blišč, ki ga vidi vzhajajoči slovenski rock bend, je znoj, pomešan z bleščicami, ki ga pusti za sabo na odru. Vendar bi lagal, če bi rekel, da nam je hudo. Razumem pa nekatere druge, ki že nekje na pol poti obupajo in se zaposlijo kot odvetniki in bankirji.
Ste med redkimi slovenskimi skupinami, katerih glasbo je mogoče kupiti oziroma »naložiti« tudi na spletnih straneh kot sta Amazon.com in iTunes, podpisali pa ste tudi pogodbo z ameriško založbo. Boste morda vi tisti bend, ki bo izpolnil obljube mnogih preteklih slovenskih ustvarjalcev o odmevnem preboju v tujino?
Kako že pravijo – zarečenega kruha se največ poje? Jaz si tega ne bi upal trditi. Moram pa priznati, da nisem pričakoval, da se bodo stvari odvijale v tej smeri tako pospešeno in da bodo pozitivni odzivi prihajali tudi od zunaj. Prek mednarodnega portala Somojo je naša glasba šla tako rekoč prek spleta v svet.
V decembru smo vam lahko prisluhnili na koncertih v več slovenskih krajih, kje vas v kratkem še lahko ujamemo?
Kmalu bomo nastopili v Kinu Šiška – in sicer 3. februarja. To bo poseben koncert, saj bo kot gost nastopil tudi Rami. Na odru se nam bodo pridružili še Eskobars in Tadej Košir … vsega pa ne bomo izdali. Datume prihajajočih koncertov lahko spremljate tudi na naši MySpace (MySpace.com/torontodrugbust) in naši Facebookovi strani. Enkrat spomladi naj bi se na krajšo turnejo odpravili tudi na Finsko.
Razvrat, droge in rokenrol?
Odvisno, kaj razumeš kot razvrat in kaj je zate droga. Za rokenrol pa lahko jamčim!
Plošče posluša in na koncerte hodi Janis.
