Razstava avtoportretov

SLIKA

Razstava avto/portretov sedmih aktivistk

Ana Marija Kanc je fotografinja in ustvarjalka, ki jo poleg dvodimenzionalne slike privlačita les in oblikovanje. Leta 2003 smo videli njeno fotografsko razstavo »My pride« o gejevski in lezbični paradi v Londonu, leta 2006/2007 je projektirala in izdelala Lastno sobo (ŠKUC-LL-Monokel in Ženska mreža) na Metelkovi. Petnajstega decembra 2010 je v Cafeju Open pripravila portretno razstavo »Sedem žensk, dva psa in trop podganic«, ki bo odprta do 15. januarja. Ob tej priložnosti smo avtorici postavili nekaj vprašanj o konceptu njene razstave.

aNA_mARIJA_600_1

Ana Marija Kanc – avtoportret

Za razstavo te je navdihnilo sedem žensk – kdo so te ženske in s čim so te navdihnile?

Že nekaj časa sem si želela, da bi naredila razstavo v Cafeju Open. In ko sem razmišljala, kje začeti, se mi je zdelo, da bi bilo fino, če naredim nekaj, kar je povezano z našo sceno. Ženske, ki sem jih upodobila, so obrazi, ki jih imam v spominu že od nekdaj. Obrazi, ki jih videvam vsak dan, nekatere pa redkeje. Navdihnile so me s svojo prisotnostjo. Ženske, ki se tako ali drugače udejstvujejo kot aktivistke, pisateljice, borke ali samo kot ženske, ki pijejo kavo na drugem koncu lokala in se kdaj sprehajajo po istih poteh kot jaz. No, tako jih vidim jaz.

Kako si dobila zamisel za neklasične portrete, lutke, izdelane iz lesa?

Rada delam z lesom. Vsak drugače diši, se struži, poka ali pušča smolo. Ko sem začela hodila na srednjo fotografsko šolo, me je eden od profesorjev kmalu začel klicati »3D«, ker so moji fotografski programi po večini vedno vsebovali vsaj naslovnico, ki je štrlela, se svetila ali migetala na prvi strani oddane mape. Fotografija mi je všeč, a včasih mi manjka ta otipljivost, ki jo dajejo predmeti. Prvo lutko sem naredila že skoraj deset let nazaj. Neskončno sem bila presenečena, ko sem videla, kaj lahko nastane iz kosa lesa. Nikoli ne veš čisto, kaj točno bo nastalo, vedno znova te preseneti. Prejšnje leto sem naredila portret prijatelja Žige in takrat se mi je zazdelo, da bi bilo lahko zanimivo, če bi naredila več lutk skupaj, v neki medsebojni povezanosti.

Vsako marioneto si postavila tudi v njeno lastno malo gledališče – zakaj? Kako si poiskala značilnosti in interese portretirank, poleg dveh psov in tropa podganic?

Prostor, v katerem živimo in čutimo, nas definira. Pa naj bodo to fizične stvari ali miselnost in domišljija v naših glavah. Portretiranke so v lastnih gledališčih, ker se mi je zdelo, da lahko še toliko več povem o njih, če jih umestim v okolje, ki je nekako povezano z njimi, pa čeprav z mojega gledišča. Ne vem, če sem v njihovih očeh ravno vse zadela. Značilnosti so prišle kar tako, če sem morda kaj slišala o kakšni, prebrala knjigo, jo videla v kakšni situciji ali pa se osebno pogovarjala z njo. Predstavljene so tako, kot jih vidim jaz. Morda v razstavi manjkajo še kakšna mačka, bič in barbapapa.

Koliko časa si potrebovala za to, da si uresničila ta projekt, ki je zahteval tudi veliko fizičnega dela?

No, ker sem človek, ki pogosto počne stvari v zadnjem hipu, sem za razstavo porabila relativno malo časa. Mesec in pol. Je pa res, da sem v tem času bolj malo hodila službo, prebedela kar nekaj noči, motila sosede z nočnim hrupom in bila sem nedružabna. Sem imela tak delovni dopust. Še dobro, da sem obdržala vse svoje službe. Haha.

Ti je morda med izdelavo lutk kaj povzročalo težave? S čim pa si najbolj zadovoljna?

Težave nastanejo tam, kjer jih najmanj pričakuješ. No, pri meni je bilo to že takoj na začetku. Za izdelavo lutk ni primeren vsak les, ker mora biti mehak in prožen. Najboljša je lipa. Pri vsej poplavi lesa se mi je zdelo to, da ga najdem, najmanjši problem. Seveda ni bilo tako. Bilo je ogromno zavrtenih številk, sklicnih cen nad petsto evri in požrtih živcev. No, potem pa se me je po prijateljičinem posredovanju le usmilil en gospod iz Lutkovnega gledališča. Zelo sem mu hvaležna. Naprej je šlo skoraj brez zapletov, kaka ureznina in podočnjaki, pa panika, kako narediti oblekice in zvezati žičke za lučke … Drugo pa ni omembe vredno. Vesela sem, ker sem ponovno ugotovila, da imam ob sebi punco, prijatelje, sestro, ki mi priskočijo na pomoč, ko jo rabim. Z izdelavo oblekic, z varjenjem žičk, barvanjem, letanjem sem in tja, ali preprosto s spodbudnimi besedami in z nasveti. Kadar koli. Zadovoljna sem praktično z vsem. Včasih se za  kako sekundo sama pri sebi začudim, ali sem te lutke res naredila jaz. Pa vesela sem, da so ljudem všeč.

Drugi del razstave v galeriji open.closet je definiran kot avtoportret. Od kod zamisel za »dvodelno« razstavo in kaj je razstavljeno v tem drugem delu?

Moram reči, da mi je drugi del razstave zelo všeč. Vseh sedem portretirank se je potrudilo in so res prinesle del sebe. Ideja je nastala, ko sva se z Jasno Klančišar, ki ureja razstave v open.closet, pogovarjali, kako bi lahko razstavo lutk v open.wall-u še razširili in obogatili. Prvotna ideja, da bi poleg lutke bila še portretna fotografija, se je postopoma s pogovorom razvila v idejo avtoportreta portretirank. Prinesle so predmete, ki so jim blizu, in zdi se mi, da to naredi razstavo srčnejšo. Tudi sama sem tam razstavila nekaj svojih predmetov.

[Portretno razstavo »Sedem žensk, dva psa in trop podganic« si lahko ogledate na zadnji strani Narobe]

Tags from the story
Written By
More from Suzana Tratnik

Na sceni smo kakor nočne rože

KNJIGA Nataša Sukič, Otroci nočnih rož, Škuc-Vizibilija, 2008 V drugi kratkoprozni zbirki...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja