Here! Queer!

SLIKA

Razstava »Here! Queer!« in retrospektiva Dareta Zatlerja Dana v Kulturnem centru Q

Homoseksualna umetnost – od zgodovine Bohemije do novih najdenj slovenskega pop arta

kolaz_300V novembru je bila v Kulturnem centru na ogled češka razstava »Here! Queer!: Umetnost in homoseksualnost med letoma 1800 in 2000«. Razstava je ponudila posplošen pregled vizualno-umetniških del iz 19. in 20. stoletja, ki vsebujejo homoerotičen podtekst ali na ekspliciten način prikazujejo homoseksualno tematiko. Razstavna zasnova temelji na prikazovanju tistih likovnih, fotografskih in filmskih del, katerih homoseksualna vsebina je znotraj kanonske struje umetnostne zgodovine že dobila svoja priznanje. Čeprav razstava ne išče alternativne interpretacije heteroseksualiziranih umetniških produktov, njen namen prav tako ni analitska predstavitev homoseksualnih komponent posameznih del, ampak teoretski pregled družbeno-zgodovinskega konteksta, znotraj katerega se je razvijala homoseksualna umetnost. V tem smislu se je tekstovna glavnina razstave, ki ji je slikovno gradivo služilo zgolj za ponazoritev, osredotočala na izpostavljanje tistih umetniških kodov, katerih značilnost je queerovska kritika heteronormativnosti tako v širši družbi kot tudi v glbt-skupnosti in v njeni umetniški reprezentaciji.

Zgodovina queerovske umetnosti

Zaradi širokega zgodovinskega obsega, ki se ga loteva razstava, se postavlja vprašanje, kakšen je kriterij selekcije, po katerem se lahko posamezno umetniško delo označi za queerovsko in ali je tovrstna selekcija znotraj tako marginaliziranega področja umetnosti sploh lahko reprezentativna. Ladislav Zikmund-Lender, eden izmed avtorjev razstave, je za Narobe pojasnil: »V splošnem lahko najdemo tri načine queerovskega branja umetniških objektov. Inspiracija – umetnik, ki je lahko tudi strejt, najde vir svoje inspiracije v pretekli umetnosti, recimo antični, ki je vsebovala nekatere queerovske konotacije. Namen – avtor je na nek način queer in zavestno ali nezavedno odraža ta del svoje identitete v svoji umetnosti. Zadnji način je interpretacija. Korpus zgodovinske umetnosti, kot nam je ostala dostopna, lahko vidimo na sebi lasten način in vanjo lahko projiciramo lastno izkušnjo postmodernih človeških bitij do takšne mere kot sami želimo. Z objekti lahko torej razpolagamo tako, da nam ti nekaj povedo na sodoben queerovski način«. Razstava tako preko selekcije del, ki se povečini osredotočajo na avtorjevo inspiracijo in/ali njegov namen, predstavlja zgodovinski potek queerovske umetnosti. Ta se začne v 19. stoletju kot izraz queer21_300umetniškega vračanja k antičnemu idealu telesne lepote in je povečini omejena na likovno ter fotografsko upodabljanje aktov. Razen nekaterih izjem iz začetka 20. stoletja, ki so postopoma že pridobivala eksplicitno queerovsko motiviko (npr. gejevske slike Paula Cadmusa in lezbične fotografije Germaine Krull), do razcveta tovrstne umetnosti pride po Stonewallu s pojavom pop arta (Andy Warhol, Keith Haring) in performativne ter kontekstualne umetnosti, znotraj katere homoseksualnost že igra središčno vlogo (npr. Judy Chicago, Robert Mapplethorp, Gilbert in George, Pierre in Gilles). Čeprav je film od vseh vrst vizualne umetnosti najbolj odprt za queerovsko interpretacijo (homoseksualni motiv namreč lahko najdemo že v prvem kratkem filmu iz leta 1895 z neuradnim naslovom The Gay Brothers), pa je zavoljo vpliva komercializacije hkrati tudi najmočnejši medij ohranjanja stereotipnih in heteronormativnih podob, kar je opazno predvsem na področju sodobne produkcije televizijskih nadaljevank.

Inovativnejši del razstave je viden pri odkrivanju tematik iz področja arhitekture in češke umetnosti. Moderna arhitektura še vedno ne dopušča queerovskega vstopa v javni prostor, medtem ko sfera zasebnega bivanja še vedno odraža heteroseksualno delitev, ki jo je sodobna kapitalistična gradnja prevzela od njenega začetnika, arhitekta Adolfa Loosa (queerovska arhitektura ima do sedaj zgolj obliko Steklene hiše, ki je delo Philipa Johnsona). Razstava pa verjetno do sedaj na najbolj ekspliciten način v queerovsko umetnost umešča tudi nekatere češke umetnike, kot so Jan Zrzavý, Karel Hlaváček, Marie Čermínová, Ladislav Mednyanszky in Fernand Vácha, ki so zaradi skupne socialistične zgodovine vzhodno- in srednjeevropskih držav relevantni tudi za slovenski prostor.

Slovenski prevod razstave lahko najdete na spletni strani http://queer-art.cz/ob-homosexualita/

Tags from the story
More from Mihael Topolovec

Fašizem heteroseksualnosti na drugi strani Evrope

HOMOFOBIJA Vzhodna Evropa zaradi svoje konfliktne zgodovine v veliki meri še vedno...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja