KNJIGA
Iztok Majhenič, Par, Učila, 2006
Iztok Majhenič je napisal gejevski roman. Erotičen gejevski roman. Izdala ga je komercialna založba in mu na natečaju za erotični roman dala tretjo nagrado. Imamo torej dosti razlogov, da nas zanima. Rečem pa že na začetku: nikakor ne morem pristati na apriorno hvalo nečesa samo zato, ker ima istospolno vsebino. Mislim, da smo te čase že prerasli.
Po ženini smrti se pripovedovalec Benjamin odpravi na oddih na Kanarske otoke in tam povsem nepričakovano zadiha novo življenje, ki mu v obliki dvometrskega ultra seksi samca že na letališču zgrmi – dobesedno – pred noge. Ime mu je David, kako pa. Benjamin mu pomaga vstati in s tem v resnici pobere sebe. Elektrika pa zašpona v obeh. Od tod do večnosti pa je potrebnih le še nekaj naključij. In naključij v tem romanu res ne zmanjka. Morda bi bilo še prav zabavno, če bi bilo malček boljše napisano in manj pokroviteljsko do bralca. Vse v tem romanu se zgodi tako klišejsko, kot se le lahko; ostalo so le še nedoslednosti.
Po petih dneh druženja sta junaka že povsem predana eden drugemu. Seveda, usojena sta si, tu ni kaj. Okej, gre za erotični roman. Samo … kje je erotika? Vsakič – in res ne prevečkrat – je vsega konec že po par neobvezujočih vrsticah rahlo neokretnih opisov. Celotna erotika pa je omejena na, kot se temu reče, drkinfaf. Drk in faf ter malo vzdihovanja. In pika. Od ust do mednožja, samo po sprednji strani telesa. Šele 15 strani pred koncem se zgodi prva – in edina – variacija: junaka eden drugemu obrijeta mednožje. Ufff!!! Vanilja – pa še to taka, bolj brez okusa. Očitno je avtor podlegel homofobni obsedenosti z gejevskim seksom, s katero se je soočil tako, da je svoja geja deseksualiziral in s tem ustregel heteroseksističnim zahtevam.
Sicer pa par izmenoma razpreda o homoseksualnosti in njeni družbeni nesprejemljivosti ter se prepušča uživanju. Pa spet od začetka. In tako brez prestanka. Toda absurdnost in plehkost njunih pogovorov in ugotovitev presegata meje verjetnega. In podobni so pripovedovalčevi kvazizabavni domisleki na nivoju nekoliko primitivnih gostilniških dovtipov (“Dobro bi bilo spet nekaj dati v usta, hrano, mislim.” ipd.). No, pa kaj bi pričakovali od kapacitet, ki o naravnosti seksa med moškimi navržejo tole: “Orgazme lahko dosežemo tudi sami, brez pomoči nasprotnega spola. In tudi zato sta se mi ljubezen in odnos med menoj in Davidom zdela tako naravna. Pa saj ni vse v porivanju v vagino.”
Benjamin se še išče, čeprav je očitno zelo zgubljen; a kakšen mentor je David, celo član nekakšnega glbt društva? Homofoben, seksističen in nekoliko omejen. Če rečem drugače, Benjamin ima z Davidom v resnici nesrečo, saj ga s svojimi “lepimi besedami, s katerimi zna tako lepo in prepričljivo govoriti”, uvaja v ortodoksno heteronormativnost, saj nepremišljeno pristaja na homofobne vzorce in jih še dodatno utrjuje. David homoseksualnost razume v skrajno konzervativnem smislu: “Kot vidiš, sem normalen … Normalno se obnašam, govorim, razmišljam, jem, pijem.” Kakršna koli transgresivnost je out, out out out.
In kaj je za Par normalno? “Normalnim” se “na zunaj ne vidi”, da so geji, partnerje iščejo preko agencij in nikakor ne zahajajo v gejevske bare, izgledajo “možato”, ne opazujejo drugih moških, lahko pa so jim všeč veliki penisi. So proti temu, da bi geji in lezbijke posvajali otroke, ne podpirajo umetne oploditve lezbijk. Predvsem pa zagovarjajo skrivanje in življenje med štirimi stenami, da ne bi s svojo prisotnostjo koga izzivali. Izzivali? Ja, točno to besedo lahko večkrat preberemo. Kdo že rad govori, naj se geji in lezbijke ne čudijo, če jih kdaj kdo prebuta, ko pa vendar sami izzivajo?
Dobro, saj to ni političen traktat, torej ga načelno niti ne bi smeli tako obravnavati. Morda bi bilo bolje pogledati literarne kvalitete in delo obravnavati kot roman. Žal pa že na prvi pogled literarnosti tukaj ni. Vendarle sem upal na dovolj potenten roman, čeprav brez visoke literarne vrednosti, dobil pa nepremišljen, nedodelan in banalen tekst. Škoda.
Ocena: ♦
Pogovor z Iztokom Majhničem o prvencu Par
“Skrivanje za štirimi stenami ni nič čudnega”
Iztok Majhenič je kot avtor nagrajenega gejevskega erotičnega romana Par zagotovo vabljiv sogovornik. Kdo je torej gospod, ki pravi, da piše iz užitka in ljubezni do jezika (zato ne mara besede gej) ter za lajšanje duše?
Pišeš več blogov, za katere pa se izkaže, do so le maske, ki se med seboj povezujejo (in hvalijo tvoj roman), da te osebe ne obstajajo, saj si avtor vseh blogov ti – je to nateg ali je roman?
Jaz ne bi tega vzel za nateg. Blog je treba vzeti kot napredek v izkazovanju osebnih stvari ali pa rušenju nekih zastarelih stvari. Pri tem nimam omejitev. Začetek enega je bil čustven in pri čustvih ostajam še naprej. Drugi pa je bil poskus pisanja nečesa, kar mi leži, v tem primeru istospolnost, ni pa to nujno del mojega življenja, lahko pa komu kaj razjasni.
Torej govoriš osebno, brez cenzure o svojih čustvih in doživetjih. Razumem prav?
Ja.
Bi lahko rekli, da je ena persona (strejt blog) Benjamin (pripovedovalec romana Par) pred Kanarskimi otoki, druga (gejevski blog) pa Benjamin po njih?
Ne. Ta ti dve osebi nimata nobene povezave z romanom in z njegovimi akterji. Izkoriščam pač umetniško svobodo, ki mi jo blog ponuja. Ne gre za noben zavesten nateg. Začetek je bil povsem osebne narave.
Ali Gregor (partner ene od person) obstaja?
Ne, Gregor – pod tem imenom – ne obstaja.
V blogih govoriš o tem, da roman ni avtobiografski v nobenem pogledu. Vendar pa so stališča, ki ji izražaš v blogih in v romanu, zelo kompatibilna.
Ja, ista so.
No, me veseli, da si ti uporabil to besedo.
Ja, v vsakem romanu je nekaj avtobiografskega, v mojem je to razmišljanje, to priznam. Nič pa ni osebnega glede karakterjev. Mnenja izražena v romanu pa so moja.
Imaš kakšne kulturne, literarne heroje, priljubljene pisce, filme ipd.?
Predvsem rad berem knjige Danielle Steel ter Sidneyja Sheldona, katerih dela se mi zdijo zelo življenjska. V teh in podobnih knjigah vidim sebe, imam občutek, da so zelo osebne. Gre za neko zgodbo, vendar pa na koncu lahko iz vsega potegneš tudi neko razmišljanje – tako kot v mojem romanu.
Pa kakšni slovenski ali tuji gejevski avtorji?
Ne veliko. Sicer berem, ampak do zdaj zame ni bilo nič tako posebnega. Prebral sem Braneta Mozetiča in Suzano Tratnik, ki ju sicer podpiram, ne morem pa reči, da sta to neka moja avtorja. Kot tudi ne recimo za Marto Pirnar. Podpiram pa istospolno literaturo ter spoštujem napore omenjenih.
Junaka v romanu gledata Film, da te kap in Ameriško pito. Je tu kaj ironije?
To sta komediji, ki sta tudi meni všeč. Zamislil sem si, da bi bilo vzdušje bolj sproščeno. Lahko pa je tudi ironija na družbeni pogled na istospolnost.
Lahko preverim nekaj stališč, ki se pojavijo v roman? Kaj meniš o tem, da bi geji in lezbijke posvajali otroke?
Podpiram, ker otroka vzgaja človek, spolna usmerjenost ni pomembna.
David tega ne podpira.
Ja, to je treba videti z dveh zornih kotov. On odobrava posvojitev kot tako, ne odobrava pa je z vidika, kako bo to sprejela družba.
Slediš glbtiq aktivizmu in teorijam, npr. queer teoriji?
Sledim aktivizmu. Queer teorija se pač trenutno pojavlja, potrebno pa jo je pojasniti: ali gre za neko klasično biseksualnost ali za človeka, ki ga ne zanima spol ampak persona kot persona. Nekateri pravijo, da je queer sodoben biseksualec. Vendar je to lahko le debata brez končnega odgovora.
Kako gledaš na posameznike, ki subvertirajo spolne vloge, ki – ko pišeš v romanu – npr. mahajo z rokami, kričijo, ki zavračajo normo, da mora biti moški možat?
Vsakdo to jemlje po svoje. Moram pa reči, da me osebno tetkovstvo ne privlači. Spoštujem vsakega, včasih pa vidim, da nekateri preveč igrajo, da se odkrijejo in se začnejo afnati. Nekateri pa imajo to v naravi, posebne kretnje, poseben ton glasu. Nekateri včasih preveč padejo v to in se ne prilagodijo situaciji in mislijo, da če sami sebe sprejemajo, jih tudi celotna družba sprejema.
Odprte zveze?
Nimam nič proti. To je stvar dogovora med partnerjema.
Trdiš, da je varanje pri homoseksualcih bolj pogosto, ker se ne spoštujejo in ni prave ljubezni, zato pride do želje po odprtih zvezah.
Če kot parter to dovoliš, to storiš v prvi fazi, ko pa tvoj partner to začne izživljati, potem si ti dober le, kadar ne najde nekoga boljšega. Tu se začne razdor, saj bi se sicer partner zdivjal in potem bil samo še tvoj. Pa še potem je vprašanje, če mu verjameš.
Kdo so po tvojem potencialni bralci tvojega romana?
Predvsem tisti, ki se najdejo na tem razpotju in jim kakšna misel pomaga, da najdejo sami sebe. Lahko bi rekel, da je namenjen tudi staršem, ki so soočeni z istospolnostjo pri svojih otrocih, in heteroseksualcem, ki pridejo v stik s homoseksualci.
Kaj bi rekel na komentar, da je ta roman voda na mlin homofobiji, ker prikazuje homoljubezen kot tako, ki jo je treba skrivati, saj te bo družba zavrnila?
Res je, da prikazuje skrivanje, a dejanska realnost je taka, da se takšno razmerje še ne more popolnoma družbeno živeti, edino če ne prideš do izzivanja. Dokler družba tega ne sprejme, ne moreš živeti drugače kot za svojimi štirimi stenami. Tudi če se registriraš in voziš partnerjev avto, policaja ne boš mogel nikoli prepričati, da je tisto partnerjev avto, policaj bo vedno prepričan, da si avto ukradel. Mislim, da pisanje o tabujih vedno dvigne nek del družbe, takšen in drugačen, in to ni nič hudega. Mislim, da naloga avtorja ni, da ugaja, ampak kvečjemu, da sproži neko razmišljanje. Avtorju zagotovo ni potrebno, da piše tisto, kar bralec želi prebrati ali slišati. Zato lahko nekdo to ocenjuje, kot si rekel, kot vodo na mlin homofobiji, ali pa kot videnje čustev, ki jih ima istospolna oseba, in njegov boj s samim seboj in na žalost tudi z družbo.
Ali se te razmere da spremeniti? Kaj je prej: spreminjanje družbe ali zakonska ureditev?
Zakonska ureditev ni dovolj, dokler se temu primerno ne spremeni celotna družba.
Kako se družba spremeni?
Tako, da se o tem govori.
Ne tudi tako, da se dva fanta ali dve punci držita za roko, da se javno registrirata in s tem opozarjata na svoj položaj in obstoj?
Dokler se držanje za roke dogaja le na paradi ponosa in dokler se o tem govori le teden na leto, ne. Ko pa bo družba malce bolj odprta, potem pa ja.
Kako pa pridemo do tega? Ali ni tako, da je treba družbo odpreti, kajti sama se ne bo?
Ja, odpreti se mora na obeh straneh. V kolikor bo to sprejela država in omogočila medijsko pokritost. Ko se bo nekdo od kvazizvezd razkril, bodo ljudje začutili, da to niso kar neki ljudje. Zakonska ureditev, tudi taka kot v Španiji, nič ne pomaga, kajti potem se na vsake toliko oglasi Cerkev in pravi, da to ni prav. Družba je tako lahko ponovno na drugi strani. Brez aktivne podpore politike in države menim, da se družba kot celota ne bo spremenila.
Aha, tudi v romanu omenjaš, da Cerkev tega ne bo sprejela? Sem zgrešil kakšno ironijo?
Kar koli naredimo, bodo v cerkveni skupnosti vedno neki ljudje, ki tega nikoli ne bodo sprejeli, saj bi tako zanikali stoletja svoje zgodovine. David pa zagovarja postopnost zakonskega urejanja tega področja. Tudi to malo, kar je, je lahko dovolj. Tako je boljše. Ko bo enkrat sprejet zakon v celoti, bo vse potihnilo. Če pa zakon ves čas postopoma spreminjaš, ves čas poteka debata in ta tema bolj pride do izraza.
Podoba kakšnega geja je David?
Takšen, kakršnega si zamišljam, da je povprečen slovenski gej. V prvi vrsti je aktivističen, razkrit pred prijatelji in družino, ne gre pa z roko v roki s fantom v javnost, je pozoren v tem smislu, da ne izkoristi takoj novega mesa, ki ga zavoha, ampak mu da možnost, da skupaj naredita prvi korak. Raje se zadržuje na zasebnih zabavah in za svojimi stenami, kakor da bi zahajal na tako imenovana istospolna mesta. Pač svojega lastnega razkritja ne razkazuje vsakemu posamezniku in celotni družbi. Če temu rečeš skrivanje, naj bo tudi to.
Okrog strani 50 David Benjaminu pove, da je gej. Je Benjamin povsem slep in gluh? David mu celo pove, da ga je zalotil, tj. svojega bivšega, in pripoveduje, da doma njegovega življenjskega stila ne sprejmejo. Kje živi?
Tudi taki ljudje obstajajo, ki s tem še nikoli niso bili soočeni. In tudi teh znakov morda takoj ne opazijo.
David in Benjamin se izolirata, ampak ne le geografsko, sta tudi izven vsakršne skupnosti (razen omembe, da tam vsi kričijo, se ne znajo pogovarjati ipd.). Zakaj za Davidom pogledujejo izključno samo ženske; bi izpadel “nemožat peder”, če bi za njim pogledal kakšen moški?
Ne, hotel sem poudariti njegovo lepoto. Tudi opis, da tam le kričijo in tako naprej, je zgolj naključen, kajti bolj sem se hotel osredotočiti na njiju kot osebi in ne toliko na presek stanja istospolnosti v Sloveniji.
Gej ne more biti lep?
Lahko. Samo moj namen je bil prikazati …
… heteroseksualnega geja?
Ne, želel sem poudariti, da se človeka ne sme gledati samo po neki zunanjosti.
In kaj gledajo ženske, če ne njegove zunanjosti?
So v pričakovanju svoje potešitve. Da bosta skupaj pristala v postelji. In Benjamin ve, da se to ne bo zgodilo, zato te poglede omenjam le, kadar je zraven tudi Benjamin.
Moški ne sme poželjivo pogledovati?
Lahko, ampak enostavno ne, ker je njegov lik lep, jasno pa je, da ne bo šel s kakšno žensko, saj je sam sebi priznal, da je gej in za tem stoji. Če bi za njim pogledal moški, bi takoj nastopilo vprašanje ljubosumja: “Zakaj ga pa nisi na gobec, zakaj si dovolil, da je gledal za tabo?” Bolj naravno se mi je zdelo, da za njim pogleda ženska, ne pa moški. Hotel sem bolj poudariti Davida in Benjamina kot osebnosti in ne v prvi vrsti kot pripadnika neke večje skupnosti.
Naravno? O naravnosti in normalnosti je v romanu veliko govora.
To je pač stvar presoje človeka. Kar je zame naravno, ni nujno tudi zate. Enako velja za normalnost.
Ali ni ravno zato ta dva koncepta sporno postavljati kot glavna kriterija, kar roman ves čas počne? Čigava normalnost?
Naravno, naj se Benjamin ne boji, da je to, kar čuti in doživlja, karkoli nenaravnega, nenormalnega. S tem ni nič narobe. So čustva in vse se poveže. Prvi argument, ki ga vedno dobiš, je ta, da je istospolnost nenaravna in nenormalna. Hotel sem prikazati, da so čustva ista kot pri heteroseksualnih, se zaljubiš, nekoga ljubiš, z nekom seksaš in uživaš, mu stojiš ob strani, torej popolnoma normalno in naravno.
Zakaj David pravi, da je normalen, ker ne zahaja v gejevske bare?
(dolg premislek) Izhajam iz svojih doživetij, da na večino javno označenih mest hodijo takšni, ki se spakujejo, afnajo itn. Zame normalnega geja ne boš našel v sekretu na Barju, tak človek išče izključno samo potešitev. Takšnega človeka ne boš našel v parku Tivoli. Zame je normalno, da se v nekoga zaljubiš in imaš z njim vezo, ni pa normalno, da si vsakih pet minut z nekom drugim. Kadar ni čustev, to zame ni izživetje spolnega akta, kot nam ga narava omogoča, ampak le potešitev moškega ega. Morda sem preveč romantičen. Samo telesna potešitev je zgolj še dodatno orodje v rokah družbene homofobije, ki reče: “Poglej, kakšni so.” Hotel sem pokazati, da je istospolnih več, tudi takšnih, ki se nikoli ne bodo pojavili v javnosti ali v istospolnih barih. Torej se ne sme gledati, da je število istospolnih samo tolikšno, kolikor jih zahaja v istospolne bare. Menim namreč, da jih je veliko več, ampak se neradi izpostavljajo, kar tudi spoštujem.
Zakaj ni v romanu nobenega drugega geja?
Ne vem, morda sem enostavno pozabil na to.
Nikjer v romanu ni omenjena beseda gej.
Res je, ker se to meni ne zdi lepa slovenska beseda. Sam uporabljam besedi istospolni in homoseksualni.
Preden prvič preberemo besedo penis, mine pol knjige. In za edini sinonim (tič) spet mine toliko časa. Rahlo nenavadno za gejevski erotični roman?
Nisem videl smisla. Če ga imenuješ kot “za mojega”, je to bolj osebno; če rečeš penis, tič, je to bolj povprečno. Preveč vsakdanje. Bistvo knjige je, da o njej razmišljaš, in če bi uporabil preveč take površinske, vsakdanje besede, bi to razmišljanje izgubil. Poleg tega opisujem spolni odnos v mehki varianti, ker hočem razbijati mnenje, da geji seksajo le analno. Tega namerno ne omenjam, tu pričakujem negativne komentarje. Čustva in spolnost so tudi tukaj povezana. Poudaril bi, da je roman zame v prvi vrsti erotični roman z istospolno tematiko. Oznako istospolni mu lahko damo samo zaradi vsebine, ni pa napisan namerno, kot si rekel, kot istospolni erotični roman, kajti v tem primeru bi mu seveda dodal več “težje” erotike, saj se čutim sposobnega tudi česa takšnega.
Zakaj je seks tako nedolžen in erotični prizori tako kratki? Si se bal koga vznemiriti?
Ne, to najmanj. Enostavno mi ni padlo na pamet, da bi bili ti prizori dolgi po deset strani. Raje sem napisal večkrat kot pa enkrat in to na dolgo.
Ja, ampak zdaj je večkrat enako, razen variacije na koncu.
Je enako, ampak vsakič bralca opomni, da to ni bilo samo enkratna stvar. To je pač stvar, ki se pri zaljubljencih pojavlja dnevno.
David pravi, da moški sprejemajo lezbištvo, homoseksualnosti pa ne. Ali lezbištvo ni homoseksualnost?
Je istospolnost. Homoseksualnost jaz opredeljujem kot samo moško. Res je, heteroseksualni moški laže sprejmejo lezbištvo kot obratno.
Pa se ti ne zdi, da življenje ni strejt porno film?
Na žalost ga družba preveč jemlje tako.
Ampak tudi lezbištvo ni nič bolj sprejeto kot moška homoseksualnost, morda celo manj.
Ja, lezbištvo je pri heteroseksualnih moških sprejeto izključno iz pornografskega pogleda. In nekateri na življenje preveč gledajo tako.
Kaj praviš na to, da ima David hude probleme s ponotranjeno homofobijo, saj ves čas govori o naravnosti in normalnosti ter potrebi po skrivanju?
To je stvar presoje človeka kot človeka. Jaz tega ne vidim, ti to vidiš. Ne trdim, da se je treba skrivati, ampak prilagajati situaciji, kjer si. Presoditi moraš in ohranjati realnost, ne pa se preveč predati in poenostavljeno gledati na svet.
Torej, če bi npr. dva geja, ki bi se držala za roke, na ulici pretepli, bi ti rekel: “No ja, saj sta izzivala, saj sta vedela, kaj ju čaka?”
Takih izjav ne bi dal, saj takih izjav ne dajem.
Bi si pa mislil?
To je pa druga stvar. O tem vsekakor ne bi govoril. Lahko bi si mislil tudi kaj drugega. Sem zelo objektiven človek in hočem najprej spoznati obe strani.
Se ti zdi kakor koli opravičljivo, da bi geja pretepli, ker bi se na ulici držala za roke?
Kot sem rekel, treba se je prilagoditi. Treba je sprejeti situacijo, seveda se mi pa ne zdi opravičljivo, kot vsak teror in represija. Brez objektivnosti in kar tako na splošno o tem nočem govoriti.
Ali drugim ni treba sprejeti situacije, kjer obstajajo drugačni od njih, ki jih zgolj s svojim obstojem še ne izzivajo?
Ja, ampak nikoli se eden ne spravi na dva. Vedno se večja skupina spravi na manjšo. Premoč je premoč. In to jim da občutek prevlade. In če ta dva geja izzivata … Držanje za roko še ne predstavlja izzivanja, lahko je to znak obstoja. Mahanje z roko, afnanje, poljubljanje pa že dodatno spodbujajo negativno reakcijo, ki jima mora biti vnaprej jasna. Dokler se družba ne bo spremenila, bo na žalost vedno tako.
Toda za nestrpneža je že držanje za roko dovolj veliko izzivanje.
Je, ampak če se bosta lepo obrnila, šla svojo pot in se ne ozirala ali še dodatno drezala v njih, predvidevam … Pomembne so tudi lokacije. Zakaj pa nikogar ob nedeljskih K4 ne pretepejo, pa vsi vemo, da že dvajset let roza nedelje obstajajo? Tudi meni osebno se skrivanje ne zdi prav nič čudnega, pomembna pa je razlika med skrivanjem in tajenjem samega sebe.
