KONCERT
Ko sem pred leti čakal v gneči pred rimskim olimpijskim stadionom, sem ujel telefonski pogovor mladega fanta, ki je sogovornici na drugi strani vzhičeno razlagal, da se počuti kot na paradi ponosa. Kar v gejevščini pomeni: »Obdan sem s pedri in počutim se kot doma.« Trikrat lahko ugibate, za čigav koncert je šlo. Če so Madonnini šovi mogoče res posebno atraktivni za geje, lahko mirno rečemo, da pridejo lezbijke na svoj račun s simpatično Pink. Z njenim alter pop-rock glamurjem se morda bolj poistoveti mlajša generacija, ampak imidž pri Pink niti ni zelo pomemben. Z njim se rada igra, ker si to lahko privošči in ker ji dol visi za zvezdniški bonton. Zato je medijsko manj zanimiva, hkrati pa se je uveljavil tudi splošni konsenz, da je ena najbolj podcenjenih pop zvezdnic tega časa. Velik del ameriškega občinstva ima do nje precej hladen odnos, ker ne ceni njenega sarkazma (v nasprotju z Evropo, še bolj pa z Avstralijo, kjer je podrla vse rekorde), kolegi glasbeniki pa šele zdaj spoznavajo, kako je nadarjena.
Kot marsikatera uspešna ženska v šovbiznisu je Pink priljubljena in sovražena iz istih razlogov: ker je odkrita, duhovita, brez dlak na jeziku. In ker njena uporniška pojava ne ustreza merilom pridne punčke (oziroma butaste barbike). Ker ni posebno damska in ker ne piše disko pesmic, se veliko gejev ne zmeni zanjo, za lezbijke pa je nadvse pozitivna vzornica. Pink se brezkompromisno zavzema za lgbt-pravice (demonstrirala je proti amandmaju Prop. 8) in njeni koncerti so zelo seksualno nabiti, vendar nikoli vulgarni (če katera še ni videla njene priredbe I Touch Myself, naj gre takoj po DVD njenega koncerta v Sydneyju).
Ne preseneča torej, da smo se tudi na linškem stadionu, kjer je Pink letos nastopala v okviru evropske poletne turneje, počutili kot doma. Njeno občinstvo je sicer zelo raznoliko, po slogu, spolu in starosti. Kar pa je vsem še najbolj skupno, sta sproščenost in uživanje ob dobrem žuru. In Pinkini koncerti so predvsem to – razigran, zmerno pompozen, pristen pop/rock žur, ki te napolni z energijo in ti jemlje sapo. Pa čeprav je imela tokrat poleg benda na odru samo dve pevki in dve plesalki. Občinstvo so perfektno ogrele že predskupine (Nikka Costa, Paolo Nutini, Butch Walker in nemška senzacija Silbermond), in ko je padel mrak, se je žerjav, ki je gledal izza odra, začel premikati. Visoko nad odrsko brv je ponesel škatlo in ob težko pričakovanem poku so iz nje prileteli pisani baloni s Pink vred, v črni oblekici in z zlatim krilastim ogrinjalom, ki ga je ob pristanku zamenjala za megafon: »Get this party started!«
Bliskovit prihod, glasen pozdrav, vsem znani refren in pevkin paradni konj že preide v odločnejši ritem novejše žurerske himne Funhouse. Publika je v transu. Ozrem se proti tribunam; vse je na nogah. Med Ave Mary A se dvigne morje razvnetih rok, ki postane še bolj razburkano ob poskočnih Bad Influence in Just Like a Pill – ko se nekaj metrov od nas zgodi prva menjava kostuma. Pink sleče bluzo in ostane v črnem bodiju z izrezom čez popek. Med občinstvom nenadoma ne vidim več žensk. Ampak že kmalu zatem se spet spravijo na noge.
Pinkino prejšnjo turnejo so zaznamovale vrhunske akrobatske točke, zlasti Sober, ki jo je ponovila na podelitvah MTV, in Glitter in the Air, ki jo je ponovila na grammyjih in bila deležna navdušene ovacije vse dvorane. Izvedba samokritične Sober je tokrat treznejša, ostrejša, strastno rockovska. Intimistično poglavje o razmerjih, ki se je začelo s Please Don’t Leave Me, odlično sklene vsebinski prehod na I’m Not Dead in Pink se je spet pripravljena vzdigniti kot feniks s poklonom Janis Joplin Unwind. Ob spremstvu plesalk Nikki in Addie (Serena v filmu Telovadka) se ovije v akrobatsko tančico, s katero se dvigne visoko nad oder. Njen glas ostane mogočen in izrazit tudi med sukanjem, in ko se obrne z glavo navzdol, nato pa se naslovu primerno odvije in se spusti nazaj na tla, kot bi sedela na gugalnici.
Pinkine pevske sposobnosti si zaslužijo poseben poudarek. Če so lani avstralsko javnost razburili nastopi Britney Spears (plejbek) in Whitney Houston (grozna neuglašenost), tega pri Pink ne boste videli. Pink ima izreden vokalni razpon; lahko je ostra in energična, naj bo priklenjena na tla ali pripeta na visok trapez, prav tako spretno pa lahko preide na bolj melodične in čustvene tone. Ti pridejo do izraza, ko vzame kitaro v roke v akustičnem delu šova. Tako rekoč vsi pari v občinstvu se objeto zibljejo ob nežni I Don’t Believe You, nato pa se občinstvo spremeni v pravcati zbor, ko se začne Pinkino odprto pismo Georgeu Bushu, Dear Mr. President (ali »Ta pizdun si ne zasluži več kot štiri minute mojega časa,« kot je pripomnila leta 2006 na Wembleyju). »What kind of father would take his own daughter’s rights away? What kind of father might hate his own daugther if she were gay?« Stadion preplavi bučen val navdušenja.
Pink sama poudarja, da »Američani ne štekajo« njene samoironije, ko se, na primer v pesmi So What, označi za rock zvezdo. Toda ko se ji na odru pridruži Butch Walker (med drugim soavtor številnih Pinkinh uspešnic), postane očitno, da ima Pink rock v krvi. Venček klasik My Generation, Basket Case in Roxanne spet povzroči pravo eksplozijo energije in tudi najbolj skeptični cinik bi se strinjal, da punca vsekakor zažiga. Med instrumentalnim solom na koncu točke Pink zleze v orjaško prozorno žogo in se kot hrček zakotali čez parter od enega konca odra do drugega. Ko nasmejana leze po preprogi evforičnih rok, postane očitna še ena značilnost, ki Pink ločuje od drugih zvezdnic. Njeni nastopi niso mehanična reprodukcija komadov po tekočem traku. Na odru in ob stiku s publiko Pink resnično uživa in spektakularni elementi njenih koncertov niso sami sebi namen. Njena energičnost je navdihujoča, njena dobra volja nalezljiva.
Ves stadion nato zapoje in zapleše ob (upamo reči postfeministični?) U + Ur Hand, do popolne zatemnitve po poslovilni Leave Me Alone. Po nekaj minutah vriskanja in ploskanja ena od plesalk v klasičnem cirkuškem stilu potegne ogromno ročico in oder spet zaživi za težko pričakovani bis, So What. Pink tokrat dobesedno poleti nad občinstvo s postankoma na levem in desnem stolpiču sredi množice. Najbrž ste vsi slišali za nesrečo v Nürnbergu, ko tehniki niso opazili, da ni bila pravilno pripeta, in so kljub njenemu znaku potegnili žice, ki naj bi jo dvignile v zrak, sunek pa jo je vrgel v ograjo pri odrski brvi. Ampak bistvo Pinkinih nastopov niti približno niso (sicer brezhibno izpeljane) akrobacije. Njeni koncerti so vzajemno fiksanje z adrenalinom, ki še zelo dolgo ne popusti. Ko se oder sprazni in se stadion osvetli, je čutiti radostno, skoraj ganljivo vzdušje, kot bi se vsa publika hotela objemati. Ko se je za nekaj desettisočglavo množico delala oseka, smo kar žareli in si brez pomislekov obljubili, da gremo za vsako ceno tudi na njen naslednji koncert! S klicajem.
