One Love je skladba Boba Marleyja, ki jo najbrž poznate domala vsi. Ena ljubezen vabi, da se vsi združimo in počutimo dobro. Reggae glasba stereotipno velja za pomirjujočo, miroljubno in primerno za poslušanje ob kajenju določene zelene rastline. Subkultura rastafarijancev je v prejšnjem stoletju preplavila tudi zahodni svet, za rastafarijance pa prav tako stereotipno veljajo enake oznake, da so umirjeni, miroljubni in tolerantni. A v reggae glasbi in rastafarijanskem gibanju ni vse tako rožnato. Za rožnato barvo pravzaprav sploh ni prostora.
Foto: capleton, buju, beenie, shabba
Kam so torej izginila vsa družbeno ozaveščena besedila Boba Marleyja in Petra Tosha? Sodobni izvajalci reggae glasbe, kot je Capleton, so imeli celo hite, kjer so javno ne zgolj poniževali LGBT-populacijo, temveč celo pozivali k pobijanju. Dober primer je skladba More Prophet, kjer besedilo pravi: »Shoulda know seh Capleton bun battyman, Dem same fire apply to di lesbian, All boogaman and sodomites fi get killed.« V tekstu Capleton poziva k sežiganju in pobijanju lezbijk in gejev, ki jih žaljivo imenuje »battyman«, »boogaman« in sodomiti. Nič drugačnih pozivov ne najdemo pri hitu iz devetdesetih Boom Bye Bye Buja Bantona, grammyjevega nominiranca, ki je na jamajških glasbenih lestvicah po singlih na 1. mestu prehitel celo Marleyja. Banton se je sicer pozneje v svoji karieri pridružil kampanji Stop Murder Music, kjer se je obvezal in javno zavzel, da bo spoštoval pravice LGBT-oseb, da bi te lahko živele brez strahu pred nasiljem. Nekateri njegovi glasbeni kolegi so sicer dvomili v njegovo iskrenost in tudi javno povedali, da glasbenik najbrž ni želel ogroziti svoje celotne kariere zaradi ene pesmi, kar pa ne pomeni, da je dejansko spremenil svoja homofobna stališča. Vseeno pa je to pred nekaj leti sprožilo val reggae izvajalcev, kot sta tudi Beenie Man in Sizzla, ki so podpisali omenjeno deklaracijo, saj so glasbeni festivali in koncertni organizatorji zaradi pritiska skupin za pravice LGBT-oseb začeli odpovedovati nastope spornih glasbenikov. Škoda oziroma skupna izguba je znašala pet milijonov ameriških dolarjev. Na Jamajki so bili namreč napadi na LGBT-osebe vedno problem, še vedno pa so v veljavi zakoni, ki kaznujejo spolne odnose med osebama istega spola. Ti so tam ostali še iz časov britanske kolonizacije.
Odraščanje v homofobni družbi na Jamajki
Od izida in komercialnega uspeha pesmi Boom Bye Bye so na Jamajki v zgodnjih devetdesetih dejansko zabeležili porast homofobnega nasilja. Čeprav se ne ve, kaj je bilo prej – glasba ali nasilje – je morala jamajška policija večkrat posredovati, ko so se obiskovalci po koncertih lotili ljudi, za katere so zgolj sumili, da bi lahko bili homoseksualci. Britanski reggae glasbenik Vincent Nap je v pogovoru za revijo Time pred leti izjavil, da od njih ne moremo pričakovati, da kar čez noč spremenijo svoja stališča, saj so na Jamajki odraščali v homofobni družbi, in da prav tako ne morejo kar odkorakati stran od svoje vere.
Nekateri glasbeni poznavalci so sicer mnenja, da problem pravzaprav tiči v podzvrsti tega glasbenega žanra, ki se imenuje dancehall. V njej je daleč največ odprte homofobije, čeprav se mnogi zagovorniki miroljubnosti reggae glasbe branijo, da je homofobija res del dancehalla, vendar zgolj to – del, in da ne velja za celotno podzvrst. Eden od tistih, ki se za obračunavanje s homoseksualci v svojih besedilih nikoli ni želel opravičiti, je Beenie Man, tako imenovani »kralj dancehalla«, ki je leta 2002 posnel celo duet z Janet Jackson. Javno opravičilo mu je uspelo šele pred tremi leti, ko je izjavil, da spoštuje vse ljudi ne glede na njihovo veroizpoved, barvo kože ali spolno usmerjenost. A v enem od poznejših intervjujev je svoje besede kaj hitro pojedel, saj je zatrdil, da se nikoli ni opravičil, temveč je zgolj hotel, da ga ljudje ne obsojajo in pustijo pri miru.
Proti legalizaciji istospolnih partnerstev
V svojih besedilih je odkrito homofoben še en svetovno znan predstavnik reggae/dancehall glasbe – Shabba Ranks, ki se ga morda spomnite po MTV-hitu iz devetdesetih Mr. Loverman. Tudi on je zavrnil podpis pod Reggae Compassion Act, ki glasbenike poziva k toleranci do LGBT-oseb. Na spletu lahko najdete številne peticije, ki homofobne reggae izvajalce pozivajo, naj prevzamejo odgovornost za nasilje nad jamajško LGBT-populacijo, saj imajo kot medijske osebnosti velik vpliv na družbo.
Na Jamajki je homoseksualnost še vedno velika stigma. Sodeč po raziskavi iz leta 2008, kar 96 odstotkov Jamajčanov nasprotuje legalizaciji istospolne partnerske skupnosti, 70 odstotkov pa meni, da homoseksualci niso upravičeni do enakih pravic kot heteroseksualci. Jamajka sicer velja za eno od najbolj homofobnih držav na svetu, jamajška mladina pa reggae glasbenike, ki s svojimi hujskaškimi besedili prispevajo še k dodatnemu nasilju nad LGBT-populacijo, množično idolizira. V svojih tekstih geje žaljivo označujejo kot batty boys (pasivne dečke) in celo pozivajo k nasilju nad njimi, v najradikalnejših primerih celo k ubijanju. Po podatkih iz leta 2005 je bilo med letoma 1997 in 2004 na Jamajki umorjenih najmanj 30 homoseksualcev. Medijsko znanih je tudi več novejših primerov. Pred štirimi leti (natančneje 28. februarja 2011) so v Kingstonu našli posiljenega in umorjenega geja, ki so mu neznanci prerezali vrat, decembra istega leta je bil do smrti zaboden komaj 26-letni gejevski aktivist. Julija 2013 je bila brutalno umorjena Dwayne Jones, transspolna oseba, ki so jo nasilneži – potem, ko so ugotovili, da je »v resnici« moški – pretepli, zabodli z nožem, ustrelili in se čeznjo zapeljali z avtomobilom. Najbrž najbolj znan pa je jamajški primer iz leta 2004, ko je oče tolpo nasilnežev spodbujal, naj pretepejo njegovega najstniškega sina, za katerega je sumil, da je gej. Priče dogodka pravijo, da je oče vse skupaj spremljal z nasmeškom.
Na Jamajki očitno velja pravilo: Ena ljubezen, le dokler ni homoseksualna. Bob Marley pa se najbrž obrača v grobu.
Hitra lekcija o zgodovini rastafarijanstva in reggae glasbe
Rastafarijanstvo je versko gibanje, ki sprejema Haileja Selassieja I. (zadnjega cesarja Etiopije) za džaja. Dža (angleško Jah) je ime za inkarniranega boga, beseda pa izhaja iz heberjske črke Jah, ki je okrajšano ime za Jahve oziroma za Jehova. Rdeče-črno-zelena vseafriška zastava predstavlja enega od glavnih simbolov rastafarijanskega gibanja, ki se je začelo v tridesetih letih 20. stoletja (kjer drugje kot) na Jamajki, kjer je močno prisotno tudi danes. Kot fenomen pa se je razširilo med različne pripadnike po vsem svetu, čeprav so se mu v osnovi pridruževali pripadniki temnopoltega delavskega razreda in kmečkega prebivalstva. Za popularizacijo rastafarijanstva v 70. letih prejšnjega stoletja je zaslužna predvsem reggae glasba, ki je promovirala tudi kajenje kanabisa. To je bilo za rastafarijance značilno sicer že prej, poleg tega pa se rastafarijanci zavzemajo tudi za afrocentrično družbo in politični aktivizem, ki temelji na naukih jamajškega publicista Marcusa Mosiaha Garveyja. Ta je nemalokrat etiketiran kot prerok, saj je njegovo udejstvovanje pripomoglo k novemu svetovnemu gibanju tega verskega gibanja. Beseda rastafarijanstvo oziroma rastafarijanci izhaja iz oznake Ras, ki pomeni princ, vojvoda, glavar.
Rastafarijanstvo je v svet ponesla predvsem popularna kultura, največje zasluge pa se pripisuje glasbeniku Bobu Marleyju in posledično gibanju reggae glasbe, ki je rodilo številne glasbenike, glasbene festivale in subkulturo, ki se je trdno usidrala v številne zahodne države. Leta 2000 je gibanje štelo že nad milijon pripadnikov. Med Jamajčani se za pripadnike rast opredeljuje med 5 in 10 odstotki ljudi. Številni pravi rastafarijanci so tudi strogi vegetarijanci, saj upoštevajo predpisano hrano po starozaveznih Mojzesovih knjigah.
Reggae se je kot glasbena zvrst pojavil na Jamajki (predvsem v mestu Kingston) ob koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja, svoj vrhunec pa je doživel s prihodom Boba Marleyja in njegove skupine The Wailers, ki so v sedemdesetih letih reggae glasbo ponesli v svet.
