Nekateri so prepričani, da moraš vsaj enkrat na Triglav, da si pravi Slovenec. Morda bi lahko veljalo, da moraš vsaj na eno parado ponosa, da si pravi gej ali lezbijka. A naša, ki je pohvalne vredna, je premalo. Odpraviti se je treba v tujino, kjer so, le nekaj tisoč kilometrov stran, mavrične barve na zastavi dejansko simbol ponosa čisto vseh: homo ali hetero, otrok, trgovcev, policajev, politikov, vernikov in nenazadnje starejše populacije. Videti babico v družbi prijateljic, oblečenih v roza majice, na oknu svojega domovanja, tik ob kanalu, ki ob plesu pozdravljajo »pedre in lezbijke«, je, verjemite mi, posebno doživetje …
Glavno mesto Nizozemske, ki se za več kot teden dni obleče v mavrico, je privabil več tisoč glavo množico. Ta sproščenost in edinstvena zabava, ki poveže čisto vse, je tisto, kar v domovini pogrešaš. Tam se počutiš varnega, vrednega in ponosnega, na drugi strani pa predvsem žalostnega, da je vse to nekje možno, vendar ne doma. Za kokoško, ki je čisto lepa država, polna zelenja in naravnih danosti, je to pač preveč. Premajhni smo, da bi dojeli, da bi sprejeli. Pogoje za podobno organizacijo pa vendarle imamo: lgbt-oseb je veliko, glavno mesto ima čisto podoben kanal in ladjice, pa tudi »našega« televizijskega voditelja, ki bi lahko na nacionalki v nedeljo zvečer vodil oddajo s parade. Torej smo sposobni!
Si zamišljate, da lahko večerna poročila v najbolj gledanem terminu predvajajo daljšo reportažo s parade ponosa? Da namesto srečnih heteroparov, ki poroko izvedejo na televiziji, gledate prenos v živo, na katerem se poljubljajo ljudje istega spola? Vse to je namreč del nizozemske parade ponosa, ki se je letos odvila že dvajsetič. Po kanalih se je prevažalo več kot 80 ladij. Vse so bile tematsko obarvane, pisano okrašene in polne podpornikov. Med njimi je bila tudi tista, na kateri je gledalke in gledalce pozdravilo 70 azilantov iz 25-ih držav. Še vedno namreč obstajajo države, kjer je nevarno ali prepovedano biti homoseksualec, zato je spolna usmerjenost razlog za prošnjo za azil. Zbežati zato, ker si, kar si. Ker pač večina ne sprejme razlik. Ravno zato je dvajseta nizozemska parada nosila neposredno sporočilo »Share the love, love the differences« …
Parada na kanalu se zdi kot velika pustna povorka s številnimi sporočili. Nedvomno pa je to tudi poslovna priložnost, saj trgovci ob taki množici ljudi lahko dobro zaslužijo. Stojnic s prehrano, z različnimi mavričnimi promocijskimi izdelki, podjetij, ki se čisto predajo paradi in v teh dneh homoseksualnost uporabljajo kot oglaševalski slogan, ter lokalov, ki se predstavljajo kot prijazni lgbt-osebam, ne manjka. Še tisti, ki se želi izogniti mavrici, se ji ne more. Mesto je pač v celoti mavrično.
Ob vprašanju, ali jih ni strah iti na parado, se mnogi domačini nasmehnejo in začudijo. Pri nas je namreč to pogosta skrb, saj taka druženja spremlja grožnja nasilje in številni varnostni ukrepi. V Amsterdamu pa je to drugače, saj napetosti ni opaziti. Popoldansko žurko spremlja glasba, od najbolj moderne do tiste tradicionalne, ki kot pričakovano doživi največji val navdušenja. Dnevno druženje se kasneje prenese v središče mesta, na posebej organizirane koncerte oziroma zabave z DJ-ji, in na gejevske ulice, ki so tako polne, da dostop omejijo. Utrujeni, a zadovoljni, prebivalci sprejmejo vse, tudi tiste, ki jim lulajo sredi ulice ali pred domačimi vrati. Kaj bi se jezili, ko je to dan zabave in ponosa, da smo eno.
Amsterdamsko vreme je muhasto, poletje je, v primerjavi z našim, hladno. Na paradno soboto pa je sonce ponosno sijalo. Izgledalo je, kot da so organizatorji predvideli in naročili čisto vse za popolno izvedbo. Edicija 2016 ni pod vprašajem, saj so ob mojem odhodu po mestu že viseli novi plakati, ki so vabili na letošnjo parado, in na njih so se gnetli številni sponzorji, ki ponosno podprejo drugačno mestno zabavo.
Amsterdamska parada je bila zame kulturni šok. A bila je spoštljiva in organizirana s svežo tradicijo. In v takih primerih sem rad tradicionalen …
