Parada: Zakaj v tolerantni Reki ni parade ponosa?

rijeka

Prva parada ponosa na Hrvaškem se je leta 2002 odvila v Zagrebu. Potrebnih je bilo dolgih devet let, da se ji je pridružila splitska sestra. Kamenje, pepelniki, 137 aretiranih ljudi in številne_i poškodovane_i so obeležili prvo parado ponosa v Splitu in izzvali številne polemike o tem, kako Split kot mesto obravnava različne manjšine. Druga, tretja in četrta parada so minile mirno, kot tudi prva parada v Osijeku leta 2014. Reka ostaja eno večjih hrvaških mest, ki nima parade ponosa, kar je paradoksalno, saj slovi ko najbolj odprto in liberalno mesto v državi. Postavlja se vprašanje, zakaj tam ni parade ponosa, čeprav je bil leta 2012 na Reki bolj neformalno organiziran shod v podporo splitski paradi ponosa.

kiselic czerny

Enega izmed odgovorov je ponudil Antonio Kiselić, član LGBT* organizacije Drugari Rijeka. Kot glavni problem izpostavlja nepripravljenost LGBT* organizacij, da organizirajo parado ponosa. Leta 2013 so poskušali, ampak je organizacija LORI (Lezbična organizacija Reka) na koncu odnehala, pojasnjuje Kiselić.

To je potrdila tudi Nataša Czerny iz Lori, rekoč da so se s Kiselićem res dogovarjale o organizaciji parade ponosa, vendar je bil odziv lokalne LGBT* skupnosti na poziv za oblikovanje organizacijskega odbora parade ponosa premajhen, zato je vse skupaj padlo v vodo: »Odziv skupnosti je bil zelo slab in me takrat nismo imele dovolj kapacitet zaradi drugih aktivnosti, da bi se posvetile organizaciji parade ponosa.«

Kiselić dodaja, da bilo treba k vsemu skupaj pristopiti drugače. Po njegovem mnenju bi bilo treba najprej obvestiti medije o tem, da se pripravlja parada ponosa, kar bi povečalo vidnost in značaj lokalne skupnosti: »Tako bi lahko s pomočjo javne razprave in objavo, da bo na Reki parada ponosa, privabili dovolj ljudi, ki bi lahko vse skupaj organizirali in izpeljali.«

Brigita Miloš kot predavateljica spolnih in razrednih identitet na Filozofski fakulteti na Reki kot enega izmed razlogov, zakaj tam ni parade ponosa, izpostavlja vprašanje mesta samega: »Reka se rada kiti s perjem, ki ji pristaja ali pa tudi ne. Parada ponosa bi bila dober test, koliko je Reka res  tolerantna, svobodomiselna in odprta.« Kot razlaga Brigita Miloš obstajajo predstave o tem, da je Reka tolerantnejša od drugih hrvaških mest, na osnovi podatkov iz nekaterih anket in referenduma o definiciji zakonske zveze, ki je leta 2014 razdelil Hrvaško. Reka in Istra običajno glasujeta v skladu s progresivno linijo: »Tu obstaja nekaj, kar dela to podnebje malce drugačno. Zakaj je to tako, ne vem. Morda je razlog v dobri reški vodi ali v tradiciji rock ‘n’ rola. Na svetu sicer prav tako obstajajo mesta, ki imajo tradicijo rock ‘n’ rola, kot je na primer Beograd, ampak niso najbolj gostoljubna do Pridea.« Ampak vprašanje reške identitete se ne konča s parado ponosa, ki bi lahko bila ena izmed situacij, ki bi pokazala, v kolikšni meri je Reka pravzaprav tolerantno mesto, dodaja profesorica Miloš.

Kiselić izpostavlja mite o reški tolerantnosti kot nekaj, kar se izkorišča za politične namene: »Ali to govori o nas, kot o liberalnemu mestu? Ne. To je moč razbrati v mestnih politikah. Na Reki se bolje živi kot v nekih drugih hrvaških mestih, ampak to je pogojeno z večjim številom intelektualne elite in izobraženih posameznikov_ic, ki pojmujejo svet širše kot Bog in Hrvati.«

Brigita Miloš izpostavlja, da se lokalna reška politika rada hvali kot naslednica antifašizma druge svetovne vojne, še posebej reški SDP (Socialdemokratska stranka). Če bi prišlo do parade ponosa, bi jo reški politični mainstream podprl: »Ta politični mainstream bi  – kar je svojevrstni paradoks in redkost v primerjavi s preostalo Hrvaško – držal zastave. Hkrati so držali zastave številni evropski politiki, ko so bili ubiti karikaturisti časopisa Charlie Hebdo.« Kakor trdi Miloš, je vprašanje današnjega vstopa na ulico, pravzaprav vprašanje, kaj je javni prostor, kdo ga zaseda in kakšno je sporočilo, ki ga danes lahko posreduje parada ponosa po referendumu o zakonski zvezi v mestu, kot je Reka, ki je tradicionalno SDP-jevsko mesto. »Če se bo parada ponosa zgodila, bi želela, da bi bila to reakcija ljudi, ki so vseživljenjsko zainteresirani za ta vprašanja, saj je povsem jasno, da takšni ljudje živijo na Reki, a ne nujno mirno, varno in udobno življenje. Toliko o Reki kot o antifašistični zibleki Hrvaške,« dodaja Miloš.

Mirna Ravnić kot panseksualna oseba, ki živi na Reki in ki je del lokalne LGBT* skupnosti, pravi, da se parada ponosa mora zgoditi, ker ima Reka baje identiteto tolerantnega mesta: »Vsi smo navajeni na to etiketo, da smo tolerantni in liberalni in da sprejemamo različnosti, ampak ko se zgodi nekaj, kot je obešanje LGBT* zastave na HNK (Hrvaško nacionalno gledališče), potem ugotoviš, da nismo tolerantni.« Poleg same parada ponosa bi bilo po njenem mnenju potrebno organizirati nekakšen teden, festival, ki bi bil osredotočen na določene LGBT* teme. Tako bi se skupnost počutila bolj homogeno, še posebej geji, ki težko prihajajo iz omare: »Lorice so naredile veliko glede vprašanja lezbijk, govori se, da je lezbijkam veliko laže in enostavneje, kar je žalostno.«

Mirna dodaja, da bi bilo potrebno narediti še kaj več za LGBT* skupnost kot govoriti o lezbijkah in gejih, treba je spregovoriti tudi o drugih manjšinah na področju spolne identitete in usmerjenosti, ne pa da je »fokus ves čas na dveh največjih delih manjšinjske populacija.«

Tudi Kiselić meni, da Reka potrebuje parado ponosa, ki bo pokazala, v kolikšni meri je mesto tolerantno in kako sprejema različnosti, kot se to vseskozi oglašuje v javni sferi: »Reka je homofobno mesto, v katerem je prisoten fašizem in v katerem narašča nasilje nad ženskami, LGBT* osebami, Srbi in vsemi drugimi manjšinami. To, da je Reka tolerantno mesto, je cenena politična paradigma, ki se vseskozi reciklira, tako kot se reciklira podoba Reke kot mesta rocka, kar že vsaj dvajset let in več.«

Medtem ko so v zadnjih letih na območju nekdanje skupne države vzniknile parade ponosa v mestih, ki so tradicionalno konservativnejša od Reke, je Reka ravno zaradi sklicevanja na lastno tolerantnost ostala brez parade ponosa. Različna vprašanja in izjave, zakaj je ali ni potrebna parada ponosa, kažejo, da je potrebna, ker bi sam dogodek dal odgovore na vsa vprašanja in ugibanja. Parada ponosa bi bila najboljši test tega, v kolikšni meri je na Reki prisotna strpnost, in nenazadnje tudi tega, kdo je sploh pripravljen organizirati Parado ponosa. Mirna Ravnić: »Težko je te ljudi vleči za rokova,« je še dodala Mirna Ravnić, »mogoče bi morali sami dojeti, da je dobro voluntirati in imeti nekakšen aktivistični duh in tako nekaj početi.

Objavljeno v
More from Martin Gramc

Obljube (ne)sreče

Prvi tedni bivanja v tujini so težki. Težki, ker si sama, odtujena...
Preberi več

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja