Vsakdanje življenje lezbijk in gejev v Sloveniji

graf 1

 

Lansko leto smo po več kot desetih letih v Sloveniji dobili novo obsežno sociološko raziskavo o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk, ki sta jo – tako kot leta 2003 – izvedla raziskovalca dr. Alenka Švab in avtor pričujočega zapisa, dr. Roman Kuhar.

Raziskava je bila izvedena v okviru projekta DIKE, ki so ga financirali Norveški skladi. Osredotočila se je na vprašanje pravne (pod)informiranosti gejevske in lezbične populacije v Sloveniji in na druga relevantna področja vsakdanjega življenja lezbijk in gejev: razkritje spolne usmerjenosti, izkušnje nasilja in diskriminacije, partnersko življenje in podobno. Anketni vprašalnik je bil delna ponovitev raziskave o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji iz leta 2003 (Švab in Kuhar, 2005), s tem pa smo dobili primerljive podatke, iz katerih je moč razbrati spremembe, ki so se zgodile v desetletnem obdobju med obema raziskavama.

Obe raziskavi sta bili izvedeni v dveh delih. V prvem, kvantitativnem delu, smo izvedli anketiranje (leta 2003 je v raziskavi sodelovalo 443 gejev in lezbijk, leta 2014 pa 1145), v drugem, kvalitativnem delu, pa sedem (2003) oziroma osem (2014) fokusnih skupin, v katerih je sodelovalo po 36 gejev in lezbijk

Za primerjalni del raziskave smo oblikovali dva nova vzorca in sicer tako, da so respondentke in respondenti v obeh vzorcih med seboj primerljivi glede demografskih značilnosti, edina razlika med njimi je desetletna starostna razlika. Razlika v vzorcu je 2,7%, kar je statistično gledano zanemarljiva razlika. Konkretno to pomeni, da smo za XY respondenta iz raziskave leta 2003, ki se je opredelil kot gej, s srednješolsko izobrazo, iz vaškega okolja, star 20 let itd. v vzorcu iz leta 2014 našli enakega XY respondenta z vsemi omenjenimi demografskimi značilnostmi. Edina razlika med njima je desetletno časovno obdobje med obema raziskavama: respondent iz raziskave leta 2003 je danes star 30 oziroma 31 let. Tako smo primerjali izkušnje gejev in lezbijk leta 2003 in 2014 (primerjavo smo delali s pomočjo Pearsonovega hi-kvadrata in upoštevali statistično značilno razliko (p<0,05)). Vzorec 2003 sestavlja 443 respondentov (65,9% moških in 34,1% žensk), preoblikovan vzorec 2014 pa 916 respondentov (63,2% moških in 36,8% žensk).

V nadaljevanju predstavljamo nekaj izbranih rezultatov primerjave med obema vzorcema iz raziskovalnega poročila, ki je v celoti dostopno na spletni strani Legebitre (www.legebitra.si). Izpostavljamo predvsem tiste vidike vsakdanjega življenja gejev in lezbijk, kjer smo zabeležili razlike, podatke pa v besedilu ilustriramo tudi z odlomki iz fokusnih skupin.

Prva razmišljanja o homoseksualnosti

Odkar se spomnim, nikoli nisem imel problemov. Sem se pač zavedal (da sem istospolno usmerjen). Spomnim se, da sem bil zelo mlad, ko sem v knjigi Vse za mladostnike to prvič zasledil na bolj jasni ravni, ko sem bil star 9 let. Saj piše, da je normalno, to je to. Potem je bil pa že internet. Na internetu vse najdeš. (Niko, 26)

To, da nisem strejt, sem vedela že od konca osnovne šole, ampak dejansko sem to dosti odlagala, zato ker si nisem prišla na čisto, da bi izrekla neko besedo in je rajši nisem. In sem raje počakala toliko časa, dokler nisem bila sigurna, ok, lezbijka je prava oznaka ali kakorkoli rečemo že temu in sem dejansko šele na faksu eni dotični osebi povedala. (Kaja, 23)

V srednji šoli sem imel težko obdobje, ker si nisem mogel priznati, ko sem videl kakšnega fanta, da me sploh privlači. To sem si zelo zanikal, ker pač … Na jok mi je šlo, no, dostikrat in drugo nič. (Luka, 24)

Ker sem veliko hodil v knjižnico, sem tam s pomočjo knjig prišel do informacij, kaj pomeni biti gej. In mi je bilo potem pač: ‘Aha, to ni nič, it’s not a big deal, in potem nisem imel težav s tem. (Fanika, 23)

Jaz sem imel težave sam s sabo in si nisem hotel priznati, dolgo, dolgo časa. (…) Mi je tud ta vaša knjiga pomagala (Neznosno udobje zasebnosti, op. a.). Takrat sem jo našel celo pri nas v knjigarni in jo kupil in sem celo prečital zvečer. In pač s knjigami si potem nekako pomagaš, ampak vseeno je trajalo in trajalo in trajalo. (Rok, 25)

Raziskava ni pokazala razlik v prvih razmišljanjih o homoseksualnosti: v obeh obdobjih je glavnina vprašanih poročala o tem, da so o svoji potencialni homoseksualnosti prvič razmišljali v času pred 15. letom starosti, torej v času seksualnega razvoja posameznika.

Govor o homoseksualnosti v kontekstu družine ostaja »tabu tema«: starši se s svojimi otroki o tem ne pogovarjajo veliko, saj približno 80% vprašanih poroča, da se s starši o homoseksualnosti nikoli niso pogovarjali oziroma so se o tem pogovarjali zelo malo.

Prvo razkritje

Jaz sem povedal pri 18-ih, povedal sem svoji najboljši kolegici. Zraven je bila še ena kolegica, a je ni motilo. V bistvu smo se zjokali. Drugače že od malega vem, tudi prej sem že mel kakšne izkušnje. (…) Malo smo ga pili. Sicer nisem bil toliko pijan, da ne bi vedel, kaj delam, kaj počnem, ampak takrat sem rekel, da imam en težek kamen na sebi, na tako vižo sem igral in da pač … ker so se čudili, zakaj nimam punce. (…) Po eni strani sta bili veseli, da sem jima to zaupal, nista pričakovali, ampak v bistvu sta me potem še tolažili, da to v bistvu ni nič takega. (…) Ni pa nobene drame bilo. (Matej, 27)

Podatki glede prvega razkritja so sicer pokazali na nekoliko sprememb, vendar te niso radikalno drugačne v desetletnem obdobju: še vedno je prijateljski milieu tisti, v katerem se dogajajo prva razkritja spolne usmerjenosti. Podatki iz leta 2014 kažejo le na to, da so še bolj kot pred desetimi leti prijateljice (in ne prijatelji) tiste, ki poslušajo prve zgodbe o razkritju. Razlika se kaže tudi pri znancih ter bratih in sestrah. Podatki za leto 2014 kažejo, da se je nekaj več respondentov prvič razkrilo pred svojim bratom oziroma sestro kot leta 2003, a ne glede na to se struktura socialnih krogov, kjer se dogodi prvo razkritje, ne spreminja: prvo razkritje se praviloma ne dogodi v družini ali širšem sorodniškem krogu, pač pa v krogu prijateljic in prijateljev.

Razliko smo zabeležili tudi pri odzivih na prvo razkritje: odzivi se premikajo v smer večjega števila pozitivnih odzivov. Pri tem je potrebno opozoriti, da prvo razkritje najpogosteje ni nenačrtovano, kar pomeni, da geji in lezbijke dobro premislijo in preverijo, pred kom se bodo razkrili in kakšna bi lahko bila njihova reakcija na razkritje. Ker je pozitivna reakcija na prvo razkritje še kako pomembna za posameznika in njegovo (homoseksualno) identiteto, podatek o visokem številu pozitivnih reakcij (leta 2003 je o pozitivni reakciji na prvo razkritje poročalo 75% vprašanih, leta 2014 pa 84%) kaže tudi na to, da so respondenti in respondentke uspejo dobro identificirati osebe, ki bodo pozitivno odreagirale na njihovo razkritje.

Jaz sem se odločila za prvi coming out na poskusnem zajčku, na katerega nisem bila dosti vezna, ker je pač obstajal strah, da bodo te ljubljene osebe potem odšle iz mojega življenja. To je bil en fant, ki se je zanimal zame, in je potem tudi dejansko šel iz mojega življenja. Ali zaradi mojega coming out ali pa zato, ker je videl, da ne bo njegova želja uslišana … Potem v nadaljevanju sem se odločila, da se bom outirala dobri prijateljici. Peljala sem jo nekaj dobrega pojest, ker pravijo, da ob dobri hrani gre to lažje skozi, in je zelo dobro sprejela, zelo pozitivno, mi je dala pozitiven feedback in potem sem bila pač bolj opogumljena in sem tako potem prišla tudi do coming outa pred starši in sorojenci. (Milka, 32)

Respondentke in respondente smo vprašali tudi, pred kom so že razkriti. Za primerjavo od tistih, ki so sodelovali v raziskavi iz leta 2003, so respondenti iz raziskave leta 2014 pogosteje razkriti pred brati, sestrami, sošolkami in sošolci ter sodelavci in sodelavkami, ni pa statistično značilnih razlik v razkritju pred očetom in mamo, čeprav se je delež tistih, ki so razkriti pred očetom, v primerjavi z letom 2003 povečal (enako pa se je povečal tudi delež tistih, ki so razkriti pred mamo). Še vedno v osnovi torej velja, da je bistveno več lezbijk in gejev razkritih pred materjo kot pred očetom. Strah pred razkritjem pred očetom, ki smo ga v raziskavi iz leta 2003 pojasnili z neobstojem komunikacije ali zgolj površno komunikacijo med respondentom in očetom ali kot posledico patriarhalnih binarnih razmerij, se torej ni bistveno spremenil.

Respondentke in respondenti v fokusnih skupinah so bili sicer večinoma razkriti pred obema staršema, a nekateri so pri tem izpostavljali negativne odzive očeta (čeprav je tovrstne odzive moč zabeležiti tudi pri mamah). Meta je, na primer, poročala:

Očetu sem povedala, ja. Itak sta ločena in sem mu v eni jezi povedala, iz principa, sem se mu zadrla, da sem lezbijka, ker sem vedela, da to pač ne bo sprejel in da mu bo to en udarec in sem ga hotela zabiti s tem. In potem je bilo čisto konec in se je začel dreti name, da to ni naravno in ne vem, kaj še vse. Mami pa, ja super, te sprejmem takšno, kakršno si, foter pa ne. Zdaj je že sprejel, ampak je še vedno taka malo delikatna zadeva. (Meta, 24)

Nekaj respondentov v fokusnih skupinah je potrdilo, da so z razkritjem pred starši počakali do točke, ko so vstopili v istospolno partnersko zvezo. Menili so, da je partnerska zveza pomemben dokaz njihove istospolne usmerjenosti in da »ne gre za fazo«.

Pomislil sem, da če bom povedal in mi ne bodo verjeli … Ampak imam neko potrdilo, imam partnerja, fanta, ki ga imam rad. Samo zato (sem povedal takrat), lahko bi tudi brez tega povedal. (Patrik, 24)

Ja, seveda sem razmišljal. Ampak takrat sem bil bolj sam in nisem imel dovolj poguma, da bi povedal. Potem pa sem imel partnerja in je bil čas. Ne bom skrival. (…) Mama je malo izbuljila oči (ko sem povedal). Najprej ni vedela, kaj je to gej, kaj to sploh pomeni. Zdaj ve. (…) Nisem se niti bal, ker se z mamo dobro razumem. (…) Ja, se o tem zdaj pogovarjava. Povem ji, da sem bil v Tifli, ni problema. (…) Revijo Narobe sem ji dal za brat … ja, ni problema. (Luka, 24)

Najbolj presenetljiv podatek iz ankete je sprememba glede razkritja pred ožjim krogom prijateljev in prijateljic. Tu se je delež tisti, ki so razkriti, pomembno zmanjšal (na sliki 1 prikazujemo zgolj odgovor »da«). Na ta račun se pomembno povečal delež tistih, ki menijo da prijatelji »vedo«. Leta 2003 je bil ta delež nekaj manj kot 3%, leta 2014 pa je dobrih 10%. Za pojasnitev te razlike bodo potrebna dodatna raziskovanja, zdi pa se, da ta sprememba nakazuje na zmanjševanje pomembnosti razkritja, ki je narejen v obliki izgovorjenih besed »jaz sem gej/lezbijka«. Ker je tovrstna spolna usmerjenost ena od možnih in vse manj stigmatiziranih identitet, se mlajše generacije morda premikajo v smer »post-coming out« obdobja, ko je posameznikovo spolno usmerjenost v vrstniški skupini moč razbrati »iz konteksta«. To hkrati pomeni tudi rahljanje heteronormativnih pričakovanj v sodobni kulturi. Tovrstno interpretacijo podpira tudi podatek o razkritju pred sošolci: medtem ko je leta 2003 dobrih 6% poročalo o tem, da domevajo, da njihovi sedanji sošolke in sošolci vedo za njihovo spolno usmerjenost, se je ta delež leta 2014 povzpel na dobrih 19%.

graf 1graf 1: Pred kom ste razkriti?

Z izjemo prijateljskega kroga, kjer so bile reakcije na razkirje pri obeh dveh skupinah praviloma pozitivne, so se pri respondentih iz leta 2014 statistično značilno spremenile tudi reakcije na razkritje: več respondentk in respondentov je poročalo o pozitivnih reakcijah mame, očeta ter bratov in sester na njihovo razkritje. Vse to govori o postopni destigmatizaciji homoseksualnosti – vsaj v ožjem družinskem in prijateljskem krogu.

graf 2graf 2: Reakcije na razkritje (združeni odgovori “pozitivno” in “zelo pozitivno”)

Delež tistih, ki so poročali o tem, da se je odnos z osebo, pred katero so se razkrili, prekinil zaradi razkritja, se ni spremenil: med leti 2003 in 2014 ni statistično značilnih razlik. V povprečju skoraj 19% vprašanih poroča, da imajo vsaj eno tako izkušnjo.

Partnerske zveze

V povprečju je bilo skoraj 60% respondentk in respondentov v obeh vzorcih v istospolni partnerski zvezi v času anketiranja. Statistično značilna razlika je bila zabeležena pri vprašanju o bivanju v skupnem gospodinjstvu: medtem ko je leta 2003% skoraj 90% tistih, ki so imeli istospolno partnersko zvezo, poročalo, da s partnerjem živita v skupnem gospodinjstvu, se je ta delež leta 2014 zmanjšal na skoraj 57%. Za to obstajata dva ključna razloga: povečalo se je število mlajših respondentov, ki poročajo o istospolni partnerski zvezi, a še nimajo skupnega gospodinjstva. Drugi razlog tiči v ekonomski krizi in trendu podaljševanja bivanja pri starših v trideseta leta. Rezultati, ki jih navajamo v nadaljevanju, se nanašajo na tiste, ki so bili v času anketiranja v istospolni partnerski zvezi.

Podobno kot pri razkritju, je tudi pri sprejemanju istospolnih partnerskih zvez v družinskem kontekstu raziskava pokazala na pomembne statistično značilne razlike v smer večjega sprejemanja tovrstnih zvez. Respondentke in respondenti poročajo o bistveno večjem številu pozitivnih odzivov s strani staršev na njihovo istospolno partnersko zvezo.

graf 3graf 3: Pozitivno sprejemanje istospolne partnerske zveze (mama, oče)

 

Zanimiv je tudi podatek o tem, kje geji in lezbijke spoznavajo svoje istospolne partnerje. Desetletna razlika med vzorcema pokaže na pomemben premik spoznavanja partnerjev v virtualnem prostoru: leta 2014 je še enkrat več respondentov in respondentk kot leta 2003 poročalo, da so svojega partnerja spoznali na internetu. Nekoliko se je povečal delež tistih, ki so svojega partnerja spoznali v šoli oziroma na delovnem mestu (predvsem spoznavanje v šoli je povezano z dejstvom, da se geji in lezbijke dandanes prej razkrijejo in posledično tudi prej vstopajo v istospolna partnerksa razmerja), medtem ko prijateljski krog in predvsem fizični prostori, kot so klubi in bari, zgubljajo na pomenu v smislu spoznavanja potencialnih partnerk in partnerjev. Zabeležene razlike so statistično značilne.

graf 4graf 4: Mesta spoznavanja potencialnih partnerjev

 

V skladu z ugotovitvijo, da geji in lezbijke vstopajo v istospolne partnerske zveze prej, kot so to počeli njihovi starejši kolegice in kolegi (ti so bili namreč soočeni še z visoko stopnjo stigme, povezane s homoseksualnostjo), se je spremenil tudi podatek o želji po poroki. Statistično značilno se je spremenil delež tistih, ki ne vedo, ali bi se poročili s svojim partnerjem/partnerko, če bi bilo to mogoče. Med njimi so predvsem mlajši respondentke in respondenti, ki odločitev o vprašanjih, kot je poroka, pomikajo v poznejša obdobja svojega življenjskega poteka, kar je na splošno značilno za mlajše generacije. Medtem pa se delež tistih, ki bi se poročili, če bi bilo to mogoče, ni bistveno spremenil: v osnovi 60% vprašanih poroča, da bi se poročili s svojim istospolnim partnerjem.

Nekoliko so se spremenila tudi stališča respondetk in respondentov glede poroke. Čeprav še vedno velja, da glavnina v poroki vidi možnost večje socialne varnosti in je to tudi poglaviti razlog, zakaj bi se odločili za poroko (ta delež se je celo nekoliko povečal), se je pomembno povečalo tudi prepričanje, da bi zakonska zveza utrdila posameznikovo partnersko zvezo in da bi tovrstna pravna in simbola izenačenost z raznospolnimi partnerskimi zvezami pozitivno vplivala tudi na družbeno sprejemanje gejev in lezbijk. Rečeno drugače: v desetletnem obdobju so se pričakovanja glede učinkov poroke povečala tako na ravni simbolnih, celo ideoloških pričakovanj, kot tudi na ravni praktičnih rešitev (v smislu socialne varnosti).

Nasilje

Leta 2003 je 53,3% vprašanih poročalo, da so bili zaradi spolne usmerjenosti že žrtev homofobičnega nasilja. Leta 2014 je ta delež podoben: 50,3% vprašanih je že doživelo nasilje zaradi svoje spolne usmerjenosti. Pri tem se razmerja med tipi nasilja v desetih letih niso spremenili: glavnina poroča o verbalnem nasilju, sledi mu fizično nasilje in nato spolno. Statistično značilno razliko je moč zabeležiti pri psihičnem oziroma vebalnem nasilju, saj je leta 2014 5% več vprašanih poročalo o izkušnji tovrstnega nasilja.

graf 5graf 5: Izkušnje nasilja zaradi spolne usmerjenosti (po tipih)

 

Čeprav se je količina nasilja v desetletnem obdobju nekoliko znižala, pa se je vseeno statistično značilno spremenila pogostnost izkušenj nasilja pri tistih, ki to izkušnjo imajo. Respondentke in respondenti leta 2014 so pogosteje poročali, da so bili žrtev nasilja nekajkrat ali pogosto.

Med tistimi, ki so nasilje izvajali, še vedno – tako kot leta 2003 – prednjačijo »neznanci«. Glavnina homofobičnega nasilja se torej zgodi v javnem prostoru (ulica, bari ipd.) s strani neznancev. V skladu s prejšnjimi ugotovitvami o boljšem sprejemanju istospolno usmerjenih oseb v kontekstu družine, so respondenti v vzorcu iz leta 2014 statistično značilno manj pogosto poročali, da so homofobično nasilje izvajali starši oziroma sorodstvo (leta 2003 je o tem poročalo skoraj 26% vprašanih, leta 2014 pa se je ta delež zmanjšal na 16%). Ob tem pa je zaskrbljujoč podatek, da se je v vzorcu iz leta 2014 statistično značilno pogosteje nasilje pojavljajo v kontekstu šole: leta 2014 je še enkrat več (44%) kot leta 2003 (22%) poročalo, da so bili zaradi svoje spolne usmerjenosti žrtve nasilja s strani sošolcev in sošolk. To je lahko posledica več dejavnikov: deloma to lahko pripišemo večji vidnosti gejev in lezbijk v šolskem prostoru, saj se ti že v času šolanja razkrijejo. Drugi razlog lahko iščemo v večji senzibilnosti respondentov, ki prepoznajo homofobično nasilje in so nanj pozorni. Ob tem pa ne smemo spregledati tudi vloge šole in učiteljev ter učiteljic: odsotnost sistemskega naslavljanja problema homofobije in sploh nasilja v šoli zagotovo botruje k reprodukciji tovrstnega nasilja tudi v šolskem prostoru. Ob tem je zanimiv (in zaskrbljujoč) podatek, da je leta 2003 dobrih 55% vprašanih potrdilo, da so v času šolanja v osnovni oziroma srednji šoli pri pouku obravnavali homoseksualnost (pri tem zanemarjamo vprašanje, koliko in na kakšen način so o tem govorili), medtem ko je leta 2014 o tovrstni razpravi pri pouku poročalo statistično značilno manj vprašanih: 46%.

graf 6graf 6: Kdo je izvajal nasilje, ki ste ga doživeli zaradi svoje spolne usmerjenosti?

 

Parade ponosa in aktivistično delo

V zaključnem delu vprašalnika smo respondente spraševali po njihovem odnosu do parad ponosa in oceni dela nevladnih organizacij, ki delajo na področju LGBT. Medtem ko se je podpora paradi ponosa kot politični manifestaciji LGBT skupnosti v zadnjih desetih letih statistično značilno zmanjšala (leta 2014 je bilo v vzorcu več tistih, ki menijo, da parada ni pravo orodje za opozarjanje na položaj in težave LGBT skupnosti), pa se je odnos do dela aktivistov in aktivistk v nevladnih LGBT organizacij v Sloveniji v zadnjih desetih letih statistično značilno spremenil v smer pozitivne ocene: približno 60% vprašanih danes delo aktivistk in aktivistov ocenjuje kot dobro ali zelo dobro.

graf 7graf 7: Stališča glede parade ponosa (združena odgovora “strinjam se” in “popolnoma se strinjam”)

Ključne ugotovitve raziskave iz leta 2014

Poroka s partnerjem/partnerko istega spola

60% vprašanih bi se poročilo, če bi bilo to mogoče, 11% se ne bi odločilo za poroko, 29% ne ve, ali bi se poročili (med njimi so predvsem mlajši respondenti, ki odločitev o tem pomikajo v poznejša obdobja svojega življenjskega poteka). Kot razlog prevladuje potreba po pravni oziroma socialni zaščiti in v manjši meri »romantični razlogi«.

Registracija

V vzorcu je bilo 7% tistih, ki so se registrirali. Podobno kot pri poroki, je bil prevladujoči razlog (50%) za registracijo »pravna varnost«. 47% bi se registriralo, če bi jim to »prineslo več pravic kot sedaj«, nadaljnih 20% pa, če bi s partnerjem imela skupno premoženje ali otroke.

Poznavanje prava

Glavnina, nekaj manj kot 64% vprašanih, je svoje poznavanje zakonodaje, ki je povezana z istospolno usmerjenostjo, ocenila kot delno: poznajo nekaj teh vsebin. Na osnovi njihovih nadaljnjih odgovorov – spraševali smo jih, kakšne pravice imajo istospolni pari v Sloveniji – je mogoče trditi, da so njihove samoocene realne: glavnina pozna najbolj osnovne in medijsko najbolj izpostavljene pravice (npr. pravica do registracije), manj poznavanja pa so pokazali v primeru bolj specifičnih situacij, s katerimi se v svojem življenju najverjetneje še niso srečali.

Repondenti so pokazali najboljše poznavanje pri najbolj osnovnih vprašanjih, ki so v javnosti najbolj izpostavljena: 95% vprašanih ve, da v Sloveniji niso možne poroke med osebami

istega spola in skoraj enak delež (93,5%) ve, da istospolni par ne more skupaj posvojiti otroka. Relativno dobro je tudi poznavanje protidiskriminacijske zakonodaje na področje zaposlovanja: skoraj 81% vprašanih ve, da slovenska zakonodaja prepoveduje diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti na delovnem mestu.

Vse druge pravice so bistveno manj poznane. Ob tem je zanimivo dejstvo, da so poznane bolj prepovedi (tj. kaj ni mogoče), manj pa pravice, ki že obstajajo. Med vsemi naštetimi pravicami sta daleč najmanj poznani pravica do odločanja o zdravljenju partnerja, če ta ne more odločati o sebi, in pravica do dedovanja po partnerju, tudi če nista bila registrirana, ki je ena od nedavno podeljenih pravic z odločbo Ustavnega sodišča.

Diskriminacija

Skoraj 30% vprašanih je potrdilo, da so bili v času njihovega šolanja – osnovna in srednja šola – diskriminirani ali nadlegovani zaradi svoje spolne usmerjenosti. Glavnina je tovrstno diskriminacijo doživela nekajkrat, 6% vprašanih pa je poročalo, da so bili pogosto diskriminirani ali nadlegovani zaradi svoje spolne usmerjenosti. Manjši delež diskriminacije oziroma nadlegovanja zaradi spolne usmerjenosti raziskava kaže na področju delovnega mesta. 12% vprašanih je potrdilo, da imajo tovrstno izkušnjo na delovnem mestu zaradi svoje spolne usmerjenosti.

Skoraj 18% vprašanih je poročalo o doživljanju diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti, ki se ni zgodilo na delovnem mestu ali v šoli. Med njimi izstopajo lokali in restavracije in s tem povezani hoteli in turizem (skupaj 79%), 18% tistih, ki so bili diskriminirani izven šole in delovnega mesta, pa je poročalo o diskriminaciji na področju bančništva.

Glavnina – skoraj 92% vprašanih – diskriminacije ni prijavila, pri čemer za to navajajo dva glavna razloga: minimalizacijo diskriminacije (diskriminacija ni bila dovolj »velika«, da bi jo bilo vredno prijaviti) in ekonomiko delovanja, ki se kaže v prepričanju, da s prijavo ne bi ničesar dosegel.

Nasilje

Vsak drugi respondent je zaradi svoje spolne usmerjenosti že doživel nasilje. V večini primerov gre za psihično nasilje, kot je posmehovanje, izsiljevanje ali žaljenje (95%). Sledi fizično nasilje – tega je izkusila četrtina vprašanih (24,6%), spolno nasilje pa je doživelo 6% vprašanih. Skoraj 74% vprašanih je poročalo, da so nasilje izkusili nekajkrat.

Respondenti in respondetke so nasilje zaradi svoje spolne usmerjenosti najpogosteje doživljali v javnem prostoru (na ulici, v barih in podobno), storilci teh dejanj pa so bili v glavnini – v 66% primerov – neznanci.  Druga največja skupina »storilcev nasilja« so sošolci in sošolke (43%).

Tako kot v primeru diskriminacije, tudi nasilja večina ni prijavila policiji: 91% nasilja ni prijavilo, preostali (43 oseb) je nasilje prijavilo. 55% je poročalo, da nasilja niso prijavili, ker ni šlo za tako nasilje, da bi se ga splačalo prijaviti, skoraj 26% pa je zatrdilo, da s prijavo nasilja ne bi ničesar dosegli.

Med tistimi, ki so nasilje prijavili policiji, je glavnina poročala o nevtralnih ali pozitivnih izkušnjah s policijo. 47% je tako zatrdilo, da ob prijavi ni bilo moč zaznati posebnega bodisi pozitivnega bodisi negativnega odziva policije, 37% je odnos policije ocenilo kot podporen in profesionalen, o neprofesionalnem in homofobičnem vedenju policije pa so poročale tri osebe.

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Načeloma smo vsi za človekove pravice

PODTEMA Intervju z Majdo Potrata Poslanka Majda Potrata (SD) se je poleg...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja