Deklica z medvedkom

SLIKA

Kaj je »narobe« z erosom ob Deklici z medvedkom?

Vedno znova vznemirljiva tema erosa je vzbujala precejšnjo pozornost tudi ob letošnji razstavi Eros v moderni umetnosti, ki je bila med marcem in julijem na ogled v dunajski galeriji Kunstforum. Kot je za tovrstne klasične predstavitve prepogosto še vedno značilno, so bili avtorji več kot 200 razstavljenih del, nastalih od poznega 19. stoletja do sodobnosti, večinoma moški. Umetnice so bile zastopane dokaj skromno. Hkrati pa so bila ženska telesa v žanru akta predstavljena na večini del, kar za tradicijo zahodne likovne umetnosti prav tako ni nikakršna novost.

Ob Cezannovih Kopalkah, Munchovi Madoni, Schielejevih Dveh dekletih, ki se objemata, številnih Suzanah v kopelih, vseh mogočih različicah Vener, žensk ob toaletah, lepotic z ogledali, prostitutk, vampirk, deviških mladenk in podob v stilu femme fatale ter ob ostalih klišejskih figurah žensk, ki so jih moški upodabljali tudi v modernizmu, res ni povsem jasno, na kakšne vrste eros naj bi se nanašala slika Deklica z medvedkom Tamare de Lempicka. Ob motivu nedolžnega dekletca, ki k sebi stiska plišasto igračo, se zastavlja vprašanje o erotičnih implikacijah tega dela, ki se sicer nadvse razlikuje od vsega razstavljenega, še posebej pa od raznoraznih Lolit balthusovskega tipa.

Najprej naj omenim, da je na razstavi vsako marginalizirano skupino predstavljalo tudi nekaj izjem. Peščica del japonskih avtorjev je tako razkrila ne-zahodnjaški pogled na precej bolj osvobojeno seksualnost, kakršne evropska tradicija akta, temelječa na krščanskih moralističnih načelih, skorajda ne pozna. Cindy Sherman je s fotografijo groteskne plastične lutke zastopala feministični kritični pogled na objektivizacijo in fetišizacijo ženskih teles znotraj patriarhalne kulture. Gejevsko in hkrati tudi temnopolto manjšino so pokrivale fotografije Roberta Mapplethorpa, ki so poleg Baconovih figur pričale o tem, da vendarle obstaja tudi moška homoerotična umetnost in da je znotraj žanra akta možno upodobiti tudi moško telo.

Poleg tega je bilo na razstavi mogoče videti kar nekaj reprezentacij lezbičnih parov, in sicer na delih Gustava Klimta, Egona Schieleja, Felixa Vallottona, Balthusa ter Luciena Freuda. Ne glede na umetniško kvaliteto in vsebinsko izvirnost posameznih slik ali risb, se ob tem vendarle zdi problematično dejstvo, da so vse razstavljene akte ustvarili moški. Lezbijke so povečini prikazovali dokaj enostransko in klišejsko, predvsem pa tako, kakor so si jih želeli videti v svojih fantazijah. Ena od skupnih značilnosti predstavljenih podob je, da ženske prikazujejo skorajda vedno gole in povečini v postelji. Zdi se, da je to edini aspekt lezbične identitete, ki je zbujal moško zanimanje. Takšne reprezentacije dajejo vtis, kot da lezbijke ne obstajajo v kontekstu vsakdanjega življenja ali dela. »Dve prijateljici« sta največkrat naslikani, ko se držita za roke, nežno objemata, ali pa se v skrajnem primeru celo poljubljata. Vendar pa med njima kljub goloti ni mogoče zaznati skoraj nikakršne seksualne strasti, privlačnosti ali poželenja. Zdi se, da je aspekt ženskega / lezbičnega užitka popolnoma prezrt. Lezbična razstrta telesa z razkritimi genitalijami ne služijo lastnemu užitku žensk, temveč so namenjena izključno razvnemanju voajerskega užitka tistega, ki gleda. Tako služijo predvsem moški seksualnosti in dajejo vtis, kot da lezbična seksualnost sama po sebi ne obstaja. Kustosi razstave namreč niso ponudili na ogled ženskih aktov skozi prizmo ženskega pogleda, ki bi se nanašal na ženske želje ali ženske fantazije. Pogrešati je bilo mogoče stvaritve vseh tistih slikark, kipark in fotografinj, ki so si v 20. stoletju na umetniških delih drznile razkriti svoje vizualno doživljanje erotike. Res je sicer, da je bilo v preteklosti umetnicam onemogočeno upodabljanje aktov, vendar pa so v modernizmu že obstajale slikarke, kakršna je bila na primer Tamara de Lempicka.

De Lempicka je ena prvih umetnic, ki je v dvajsetih letih 20. stoletja slikala gola ženska telesa in tudi lezbične pare, zato je presenetljivo, da na dunajski razstavi ni bila zastopana s kakšnim od odličnih ženskih aktov, ki gotovo sodijo med mojstrovine lezbične umetnosti. Namesto tega je bila na ogled njena slika Deklica z medvedkom iz leta1934. Kljub najširšemu možnemu razumevanju pojma eros, ki se lahko nanaša na razne vrste ljubezni, strasti, želja, sanj, fantazij in hrepenenj, je izbor omenjenega dela vsekakor pomenljiv, še posebej v druščini vseh preostalih bolj ali manj eksplicitno erotičnih del.

Ob razstavi Eros v moderni umetnosti smo se poleg klasičnega feminističnega problema prezrtosti in nevidnosti žensk kot kreativnih umetnic na eni strani ter prekomerni izpostavljenosti ženskega telesa na drugi strani, morali soočiti tudi z dokaj vprašljivimi kriteriji pri izboru tega, kar naj bi bilo erotično za moške in tega, kar naj bi bilo kot erotično sprejemljivo za ženske. Slike lezbičnih aktov Tamare de Lempicka si bomo v živo pač ogledale/i ob kakšni drugi priložnosti. Tokrat je po izboru kustosov v nas zrla le nedolžna punčka svetlih kodrov. Ne, prav nič ni narobe s plišastim medvedkom, ki ga poleg zelene zalivalke za rože k sebi stiska mala deklica, in tudi ne z njeno kratko, belo poletno obleko, ki ji rahlo razkriva noge. Narobe ali morda ne najbolj prav je bilo to, da je bila omenjena slika sploh izbrana za razstavo na temo erosa.