Aseksualnost

O spregledani barvi v mavrici

David_300Danes osemindvajsetletni David Jay (na sliki) se je v času študija vse bolj zavedal svoje drugačnosti – in v začetku novega tisočletja naredil razkritje: dejstvu, da si ne želi spolnosti, je dal ime – aseksualnost – in leta 2001 ustanovil spletno stran Asexual Visibility and Education Network (AVEN, www.asexuality.org). Želel je ustvariti prostor za aseksualce in javnost opozoriti na obstoj aseksualnosti. Do danes je AVEN zrasel v največjo aseksualno skupnost na svetu, ki šteje že več kot 26.000 članov. Z vseh koncev sveta se oglašajo posamezniki in posameznice, ki se najdejo v definiciji aseksualnosti: aseksualna oseba je tista, ki ne občuti spolne privlačnosti in/ali želje po spolnosti. Poročajo o olajšanju ob ugotovitvi, da v svojih občutjih niso edini na svetu in da zdaj končno pripadajo neki skupnosti, obenem pa vsi po vrsti opisujejo družbeno nerazumevanje, s katerim se soočajo v vsakdanjem življenju. Njihova občutja, želje in prakse so namreč v mnogih primerih v nasprotju z vrednotami ter ustaljenimi kulturnimi vzorci družbe.

Tako kot pri homoseksualnosti je tudi pri interpretaciji aseksualnosti pomembno vlogo igrala (in še vedno igra) medicina, ki spada med institucije socialnega nadzora in razsoja, kaj je v seksualnosti normalno in kaj patološko. Večina medicinskih strokovnjakov zaradi sledenja patriarhalni logiki dvomi, da je aseksualnost spolna usmerjenost kot heteroseksualnost, homoseksualnost in biseksualnost.

O aseksualnosti je razpravljal že oče seksologije, Alfred C. Kinsey, ki je leta 1948 pod oznako X opisal posameznike, del katerih bi danes lahko umestili med aseksualce. Njegov sistem za razumevanje spolne usmeritve je leta 1980 nadgradil Michael D. Storms. Ta je Kinseyjev linearni graf spremenil v dvodimenzionalni model in z njim opisal štiri kategorije spolne usmeritve: heteroseksualno, homoseksualno, biseksualno in aseksualno.

aven_600

V okviru svoje diplomske naloge1 sem v letih 2009 in 2010 prek spleta poiskala slovensko govoreče samoidentificirane aseksualce. Našla sem dva fanta in dve dekleti, stare od 19 do 52 let. Prve znake svoje »drugačnosti« postavljajo v čas mladosti. V študentskih letih so začeli razmišljati o svoji spolni usmerjenosti trije, eden pa takrat, ko se je prvič zaljubil. V procesu spreminjanja spolne identitete sta obe dekleti in en fant doživeli obdobja, v katerih so sebe dojemali kot heteroseksualne, homoseksualne in/ali biseksualne, šele naposled pa kot aseksualce.

»Jaz sem takrat [v študentskih letih] vedela samo to, da nočem biti takšna, kot je bila večina žensk okoli mene. Nisem hotela biti ženska, ki živi predvsem za to, da bo našla tipa in imela z njim otroke. Da bi bila lezbijka mi tudi nekako ni šlo skozi, ker me ženske fizično niso privlačile. No, saj me tudi moški niso, ampak za moške sem se pod vplivom družbe nekako prepričala, da so mi všeč vsaj na daleč. […] Vedno sem se zaljubljala v fante na daleč, če pa se mi je kateri skušal približati, sem hitro zaznala, da si želi telesnega stika, in sem se vedno umaknila. To se je dogajalo skozi vso mojo puberteto in tudi še v času študija. Tudi ko sem bila že zaposlena …« (Zarja)

»Zaradi prikrivanja čustev sem bil vseskozi, od 12. leta naprej, prepričan, da sem heteroseksualen. Ženske so mi bile všeč, ker sem zatiral čustva in samega sebe tako tudi prepričeval. Pri 22. letih pa sem ugotovil, da ne čutim neke privlačnosti do deklet in sem mislil, da sem gej. Takrat sem doživljal hudo krizo spolne identitete. Čez pol leta sem ugotovil, da me moški ne privlačijo, in takrat se mi je odvalil kamen od srca. Vseeno pa se mi je zdelo zelo nenavadno, kako to, da ne čutim neke privlačnosti ne do ženskega spola in ne do moškega. Nato sem na internetu zasledil nekaj o aseksualnosti in tako tudi ugotovil, kaj v resnici sem.« (Samo)

aven_2_by_300Eden od mojih sogovornikov ni zadovoljen s svojo spolno usmeritvijo  in svojo aseksualnost skriva pred drugimi, saj si želi živeti ‘normalno’ heteroseksualno življenje. Preostali trije sogovorniki so s svojo spolno identiteto zadovoljni in vanjo večinoma ne dvomijo. Svojo aseksualno spolno usmeritev so razkrili tudi drugim, saj se jim zdi pomembno, da določeni ljudje poznajo ta del njihove osebnosti. Ti so tudi kritični do trenutne seksualizirane družbe. Negativne izkušnje v zvezi s svojo aseksualnostjo pa povezujejo z odnosom družbe, ki favorizira tradicionalne vzorce vedenja.

»Moja spolna identiteta je del mene. Sama po sebi se mi zdi nevtralna, ker sem se rodila z njo kot z barvo svojih oči. Po drugi strani se mi zdi, da je […] nekaj pozitivnega, ker sem na en način drugačna od drugih. Medtem ko drugi mislijo na seks, jaz mislim in delam druge stvari. […] Po drugi strani pa se mi zdi, da je moja spolna identiteta občasno tudi nekaj negativnega. To pa predvsem zaradi družbe, ki me občasno ne razume. Predvsem se mi zdi, da me družba in starši silijo v ‘normalnost’ oziroma heteroseksualnost.«(Jelena)

»Svojo spolno identiteto sem razkril vsakemu, s katerim je spontano prišlo do pogovora o spolnosti. […] Razkril sem jo zato, ker če o tem življenjskem področju govorimo, potem mislim, da je potrebno in smiselno, da smo si na jasnem, na čem sem jaz kot sogovornik.« (Andraž)

»[Svojo spolno identiteto sem razkrila] najprej moškemu, v katerega sem bila zaljubljena, ker nisem hotela, da bi mojo zaljubljenost razumel kot vabilo v posteljo. In tudi vsem najbližjim prijateljicam, ker se mi zdi pomembno, da to o meni vedo. Zadnje čase tudi v kakšni novejši družbi rečem, da sem aseksualna, ker me zanimajo reakcije. Ponavadi me preslišijo ali pa samo malo začudeno pogledajo in ne rečejo ničesar. Domnevam, da se jim zdi to nekaj preveč osebnega, da bi o tem debatirali. […] Včasih še vedno malo podvomim, verjetno zato, ker se o aseksualnosti tako malo ve in govori in tudi nimam okoli sebe ljudi, ki bi se imeli za aseksualne. Zato se včasih sprašujem, ali gre pa morda res samo za kakšno čisto organsko motnjo […]. Še vedno se mi zgodi, da kdaj pomislim, da sem imela v življenju morda samo smolo in da nisem srečala kompatibilne osebe. Na te prebliske sicer gledam kot na posledico družbene pogojenosti. Saj ni čudno, da dvomim o svoji aseksualnosti, če pa celo življenje živim v družbeni klimi, ki je tako rekoč obsedena s seksom in v kateri je spolnost tako poveličevana oziroma celo izenačevana z ljubeznijo, česar nikoli nisem mogla razumeti.« (Zarja)

unscrewed-wallpaper_300Nihče od mojih sogovornikov zaradi svoje spolne identitete ni bil tarča fizičnega nasilja, so pa vsi občutili različne oblike psihičnega nasilja, čeprav so vsi poudarili, da so bili hujši od tega notranji konflikti. K temu nenazadnje prispeva tudi izoliranost, saj respondenti ne poznajo veliko drugih aseksualcev, pa tudi pomanjkanje relevantnih informacij o aseksualnosti.

»Mislim, da bi starši raje videli, da sem lezbijka kot pa aseksualna. Verjamem, da si močno želijo, da bi imela fanta, da bi se poročila in imela biološke otroke. […] Spet po drugi strani me podpirajo v izbiri življenjskega stila. Problem je v tem, da sem ‘people pleaser’ in čutim potrebo, da jim ustrežem, da jih osrečim. […] In potem se znajdem v precepu, ali poslušati svoja čustva in želje ter onesrečiti starše ali osrečiti starše in biti nesrečna. […] In to me preganja.« (Jelena)

Kot ena od pomembnejših tem raziskave se je izkazalo partnerstvo. Vsi sogovorniki so menili, da njihova aseksualnost močno vpliva na potencialno partnerstvo. Trije od štirih so izrazili željo po čustveni bližini, ki jo omogoča partnerska zveza. Ti so se označili za romantične, in so bili glede na spol zaželenega objekta opisani kot hetero-, homo- ali biromantični aseksualci. Tako je na primer heteroromantična oseba tista, ki si želi partnerske zveze z osebo nasprotnega spola, vendar pa si s to osebo ne želi seksati. Kot neromantična aseksualna oseba pa je bila razumljena tista, ki je namesto partnerstva poudarjala pomen prijateljstva. Pri tem spol prijatelja ni bil pomemben. Do podobnih ugotovitev prihajajo tudi raziskave v tujini.

zastava_300»Največja težava moje spolne identitete, za katero še zdaj trpim, je iskanje partnerja. Nisem samozadosten in življenja brez ljubezni si ne predstavljam. Ljubezen jemljem kot temelj, na katerem življenje posameznika stoji, in ne kot neki dodatek v svojem življenju. Že tako in tako imam težave, saj imam na ljubezen drugačen pogled kot ostali; na primer to, da se mi zdi telesna privlačnost banalen faktor. Dodatne težave pa mi povzroča še to, da sem aseksualen. V tem seksualno iztirjenem svetu nimam veliko možnosti, da bi si našel partnerko, in zaradi tega precej trpim.« (Andraž)

»Želim si aseksualnega partnerja ali partnerko […] po drugi strani pa si čisto zlahka predstavljam, da partnerstva v mojem življenju ne bo več, in se mi to ne zdi nič tragičnega, ker se v svoji samoti skoraj nikoli ne počutim osamljeno.« (Zarja)

Nasprotno pa je opisala Jelena, ki ne občuti romantične privlačnosti: »V bistvu o partnerju oziroma partnerici ne razmišljam. Nikoli nisem bila zaljubljena in tudi ne čutim se kot polovična oseba, ki nujno potrebuje svojo ‘boljšo polovico’. Vem, da potrebujem druge ljudi, kot so družina in prijatelji, ne predstavljam pa si življenja v klasični partnerski zvezi. Nisem se pripravljena tako zelo podrejati, ker v tem ne vidim smisla.« (Jelena)

Aseksualnost si z drugimi spolnimi manjšinami deli podobno zgodovinsko povezavo s psihološkimi teorijami in z zdravstvenimi institucijami. Vendar pa so aktivisti za pravice homoseksualcev to uspeli delno premagati, aseksualnost pa se večinoma še vedno povezuje z medicinskimi diagnozami. Sorodnost lahko zasledimo tudi pri oblikovanju aseksualnih in lgbtq-skupin. Osnovane so na podlagi marginaliziranosti, posamezniki pa jih uporabljajo zaradi možnosti podpore, partnerstva in političnega udejstvovanja. V nasprotju z lgbtq-skupnostjo pa aseksualci nimajo razvite skupne subkulture, sistema simbolov in krajev srečevanja.

Dejstvo je, da aseksualnost izpodbija mit o univerzalnosti človeške želje po spolnosti. S tem postavlja pod vprašaj pomembne družbene norme, vrednote in kulturne vzorce. V tem oziru se zdi, da se aseksualni posamezniki upirajo družbenemu nadzoru. In to je njihov poglavitni greh. Vendar pa bomo šele z demokratizacijo spolnosti lahko dosegli tudi večjo stopnjo enakopravnosti med ljudmi. Ali kot je rekla ena od mojih sogovornic: »Če bi […] odpadel ta hud pritisk na ljudi, da morajo nujno prakticirati neko seksualnost, bi bil svet […] veliko lepši, prijaznejši, bolj pisan, saj bi bila dodana še ena barva v mavrici vseh človeških različnosti.«

 

1 Kovačič, Tanja. 2010. Seks? Ne hvala!: Aseksualnost kot spolna praksa, usmeritev in identiteta. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo.

Objavljeno v
Tanja Kovačič piše tudi:

Aseksualnost

O spregledani barvi v mavrici Danes osemindvajsetletni David Jay (na sliki) se...
Preberi več

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja