REPORT
Seveda sem vedno sanjal, da bom potoval v Maroko. Ne zaradi zgodbic o travi in hašišu, pač pa o fantih, ki se ti ponujajo na vsakem koraku. In verjetno bi res moral tja potovati pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, ko je bilo še vse drugače, tako z Marokom kot z mano. Kakorkoli, če se odpravljaš v Maroko (ali v katerokoli drugo islamsko državo), moraš vedeti, da vstopaš v povsem drug svet, drugo kulturo in seveda drugo versko ozadje. Čeprav o slednjem ne vem kaj dosti, pa vsaj toliko, da je bog po islamu ustvaril Adama in Evo istočasno, ne pa Eve iz Adamovega rebra. To je zelo pomembno. Še bolj pa to, da človeka ni obremenil z izvirnim grehom in mu torej ni treba delati pokore celo življenje, kot recimo v krščanstvu. Človekova pot je tako svetlejša in po svoje bolj predana uživanju življenja, brez slabe vesti. Mož mora svojo ženo spolno zadovoljiti, sicer se ta lahko loči od njega. In spolni odnos ni samo za zaplajanje otrok, pač pa dosti več. Obenem pa sta poziciji moškega in ženske zelo ločeni, tudi fizično, in jasno definirani. V vsakem primeru je moški tisti, ki odloča, ureja družinske zadeve, zapoveduje ženi itd. Tradicionalno se dečke loči od ženskega sveta tedaj, ko postanejo odrasli: to pa je ob prvi ejakulaciji. Prav tako deklice ob prvi menstruaciji. Ta verska meja odraslosti se danes sicer tepe z državno mejo osemnajstih let in marsikje še vedno poročajo dosti mlajše, tako kot je bilo v navadi že stoletja. Dvanajstletnik se enakopravno druži s svetom moških in doma je glava družine, če ni pri hiši nobenega starejšega moškega. Teoretično je glava družine tudi dosti prej, če je trenutno najstarejše moško bitje.
Prijatelj mi je recimo razlagal, kako je pri šestih moral spremljati svojo mamo v fotografski atelje. Kot so ga naučili, ji je seveda ukazoval in pričakoval, da se bo pokoravala njegovim zahtevam. Danes ga je tega sicer sram, a tedaj se mu je zdelo povsem samoumevno. Podobno je bil drug Maročan, ki nas je vozil po deželi, ves čas v stiku s svojim osemletnim sinom, ki je bil sam doma z ženskami in je očeta spraševal, kako naj vodi življenja doma. Pa naj preidem na svet moških in žensk. Ločitev po spolu in pa seveda zakrivanje žensk v javnosti sta stoletja omogočala še nekaj, namreč zbliževanje med osebami istega spola. O svetu žensk ne vemo veliko (ker je bil manj raziskovan), za moški svet pa lahko najdemo veliko zgodovinskih pričevanj. Nedvomno je, da je islamski svet stoletja opeval lepoto dečkov, starše pa vedno svaril pred nevarnostjo, da bi njihovi mladi sinovi padli v roke starejših moških. Večina arabske in perzijske ljubezenske poezije vse do 19. stoletja v bistvu opeva lepoto mladostnikov. To je po svoje razumljivo, saj so bile ženske in dekleta zakrite, pa tudi ločene od sveta moških. Predislamska in islamska kultura pa ni o tem samo pesnila, pač pa tudi razglabljala. Zdi se, kot da so nadaljevali že starogrško dilemo v ljubezni do dečkov. Največji problem je bila analna penetracija, ki spravi moškega v položaj ženske. Prav to tudi prepoveduje koran. Toda, kot je z mnogimi prepovedmi v koranu, ima tudi ta zelo natančne omejitve. Akt analne penetracije (tudi z žensko) mora imeti štiri nepovezane priče, ki so akt videle. Razumljivo je, da je to skoraj nemogoče. Kar pomeni, da je bila stoletja ljubezen do dečkov, pa tudi med njimi in med malo starejšimi, v arabskem svetu močno prisotna. V sferi javnega življenja je sicer morala slediti pravilom diskretnosti, torej normalno je bilo občudovanje (navadno je objektu in njegovi družini celo laskalo), božanje, držanje za roko, poljubljanje, otipavanje. Ker pa pozna islam strogo ločnico med javnim in zasebnim, je bilo to, kar sta dva počela med štirimi stenami, samo njuna stvar oziroma med njima in bogom, drugih pa se to niti slučajno ni tikalo. In če poenostavim, tako nekako je še danes. Z manjšimi odkloni. Namreč, zahodni raziskovalci arabskega sveta so v 18. in 19. stoletju s sabo prinesli tudi zahodno obsojanje istospolne ljubezni. Zgražali so se nad arabsko dekadenco, v prevajanju poezije so spreminjali spol, cenzurirali zgodbe iz Tisoč in ene noči, in kot zavojevalci kasneje prinašali zakone proti homoseksualnosti. Islamski svet šele na začetku 20. stoletja postane konservativen, moralističen, začenja cenzurirati svojo lastno zgodovino in preganjati vsako homoseksualnost. Tedve tradiciji, da ne rečem kulturi, se danes mešata v Maroku in drugih arabskih deželah severne Afrike. Moški se imajo zares radi med sabo in nimajo nobene potrebe po mačističnem obnašanju, kar je prav presenetljivo; zelo hitro so pripravljeni imeti spolni odnos z drugim moškim, ne da bi temu sledilo kesanje, travme in frustracije. Seks je užitek in del življenja. Med sabo se mu predajo iz prijateljske ljubezni, s tujci pa predvsem pod pretvezo zaslužka, čeprav je njihov užitek vedno na prvem mestu. Seveda so javno vedno oni aktivni, tako je tudi pri tistih, ki se imajo za geje. To lahko vsak preveri na gayromeu, kjer jih je na stotine. Ogovorijo pa vas tudi na ulici. Čeprav pravih možnosti za kaj več niti ni, ker je moralna policija hotelov zelo stroga ter je tudi z denarjem ne moreš omečiti. Praviloma Maročan ne more v hotel, še sploh ne, če živi v istem mestu. Celo moško-ženski par mora imeti v dokazilo poročni list. Zato je najbolje najeti manjšo sobo ali stanovanje, kjer te nihče ne nadzira. Prav tako se je bolje ogniti zimskemu času, saj je hladno, še zlasti v hišah, saj nimajo pravega ogrevanja.
Moje odkrivanje dežele je bilo bolj poslovne narave, potekalo je hitro, s številnimi obveznostmi, in to v dveh delih. Prvič sem obiskal Rabat, Tanger in Marakeš, drugič pa Fes in Casablanco. Tanger, nasproti španske obale, je kultno mesto beat generacije. Tam so živeli, ali tja prihajali geji Ginsberg, Burroughs, Paul Bowles, Tenessee Williams, Truman Capote, pa seveda Jean Genet. Z njimi se je družil neverjetni domači avtor Mohamed Šukri (ali Choukri), ki se je naučil pisati in brati šele pri dvajsetih, da je potem popisal svoje življenje v romanu Za goli kruh ter postal svetovno slaven. Seveda sem gostitelje nagovoril, da so nas peljali v malo obmorsko mestece Larache, kjer je na starem španskem pokopališču pokopan Jean Genet. Genet je veliko let preživel v Maroku, v Tangerju je z ulice pobral mladega fanta, mu kasneje celo našel ženo, vsem skupaj sezidal hišo v Larachu, kjer je želel biti tudi pokopan, skromno, tik nad morjem. Če se boste potikali tam okoli, se ustavite še v slikovitem mestecu Arzila, ki so ga dolga leta imeli v oblasti Portugalci. Medtem ko je v Tangerju stari del mesta (medina) povsem obkrožen z novim, precej evropskim delom, pa Marakeš in Fes ta dva svetova povsem ločujeta. Tako imate medino, kjer vse poteka kot pred stoletji, malo stran pa novi del ali novo mesto, ki zna biti celo razkošnejše od evropskih – le stolpnic nisem opazil. Marakeš je mesto za odklop, za umik, kot sta se tja umikala Yves Saint Laurent s svojim partnerjem, ali pa Jean-Paul Gaultier. Ob mojem obisku sta v bogatih rezidencah počivala nedotakljivi maroški kralj in pa francoski predsednik. Za ljubitelje glbt-sveta in ljudi je seveda najbolj primeren internet, gotovo boste našli koga, ki se bo dobil z vami vsaj za klepet. Od posebnih klubov pa sem zasledil le klub Village v Casablanci, ki je verjetno najbolj homo v celem Maroku. Sicer pa izgleda, da Maročani niti ne potrebujejo posebnih lokalov, pa tudi o kakih izpadih homofobije mi niso poročali. Čeprav govoriti o homotemi ni primerno ne dopustno. Tudi literati, ki pišejo o glbt-vsebinah, so prebegnili v Francijo, kot sta Rachid O in pa Abdellah Taia. Roman prvega že letos pričakujem v Lambdi. In da ne pozabim omeniti, tudi moje pesmi, ki so jih prevedli v arabščino, so skrbno izbrali, da ne bi bile preveč eksplicitne. Kaj je treba še dodati? Da ne ogovarjate ali se prisedate k nasprotnemu spolu. Da alkohola ne boste zlahka našli. Da v prostore za muslimane ne boste imeli vstopa. Da svinjine ne boste mogli jesti. Boste pa lahko kadili skoraj vsepovsod. Vsepovsod so tudi številne mačke, ki jih prebivalci pridno hranijo. Tudi pse, a teh ni veliko, ker imajo pse za nečiste živali. Da imajo med arabskimi deželami samo v Maroku in Tuniziji vikend enako kot mi na soboto in nedeljo. Da se boste laže znašli z arabščino in francoščino. Da so nekatere stvari cenejše, a ne vse. Da kraje niso tako pogoste, vas bodo pa hitro ali kar vselej okoli prinesli. Da ljudje niso vsiljivi, prej rahlo zadržani. Če pa vas vzamejo za svojega, so strahotno gostoljubni. Pa seveda, da si morate vzeti čas za vsako mesto, da vam počasi pride v kri.
