Juan Goytisolo: Zame je literatura zastavljanje vprašanj

Juan Goytisolo

Juan Goytisolo (rojen 1931) je gotovo najvidnejša oseba sodobne španske literature. Prvega marca 2014 je nastopil v Cankarjevem domu v okviru festivala Fabula, kjer pa o homoseksualnosti kakopak ni bilo niti besede. Sem se pa zato o tej temi z njim pogovarjal že pred literarnim večerom.

Ali bi zase rekli, da ste gejevski pisatelj?

Homoseksualnost igra pomembno vlogo v številnih mojih romanih (recimo v prevedenem romanu Juan brez domovine, 1995), toda ne želim biti označen kot gejevski pisatelj, sem enostavno pisatelj.

Kaj pa razumete kot gejevsko literaturo?

To je zame literatura, ki prinaša neko zahtevo. Jaz pa samo zapisujem realnost. Ne pišem o zahtevah za človekove pravice. Zame literatura ni dajanje odgovorov, temveč zastavljanje vprašanj. Zastavljam vprašanja družbi, različna, tudi glede njenega izključevanja homoseksualnosti. Vendar ne dajem odgovorov. Pod gejevsko literaturo si predstavljam bolj angažirano literaturo.

Toda homoerotična literatura obstaja od vekomaj …

Da. V tej se bolj prepoznavam. Del moje literature je homoerotičen.

Ali ste zaradi svoje literature imeli kdaj težave, še posebno v arabskem svetu, v katerem se bolj gibljete … morda cenzuro?

Ne, nikoli nisem imel nikakršnih problemov. Morda zato, ker javno ne izražam svoje homoseksualnosti, živim jo predvsem zasebno. Težave imajo lahko pisci, ki pišejo v arabščini, recimo maroški pisatelj Mohamed Šukri, ki je zelo naturalistično opisoval seksualnost, pa tudi homoseksualnost, zato pa je bil njegov roman Goli kruh (slov. prevod 2012) toliko let cenzuriran. S Šukrijem sva bila dobra prijatelja. Leta 1965 sem bil prvič v Tangerju in srečal sem kup ameriških avtorjev kot so Capote, Bowles, Kerouac, Tenesee Williams, Boroughs … ker kar je bilo v ZDA tedaj prepovedano, je bilo v Tangerju dovoljeno.

Ste tedaj spoznali tudi Jeana Geneta?

Ne, njega sem spoznal že prej v Parizu. Bil je dober prijatelj moje žene. Pred kratkim sem objavil spomine nanj, v obliki esejev (Genet en el Raval): o njegovem življenju v Barceloni, ko je bil še lopov in prostitut, potem o njegovem romanu Zaljubljeni jetnik (slov. prevod 2014), ki je zame ena najlepših knjig 20. stoletja; pa tudi o podobnosti med Genetom in gibanjem malamatijev, v okviru sufizma. Malamatiji so javno kazali svoje uživaštvo, pijančevanje, homoseksualnost, da bi dosegli prezir družbe … in s tem nekakšno svetost.

Verjetno je Genet vplival na vas. Ste morda kot on zavrgli svet krščanstva in sprejeli svet islama?

Popravil bi: odvrnil sem se od sveta katolicizma. Zelo zgodaj sem izgubil vero. Potem pa sem se v Parizu veliko družil z Maročani, Alžirci. To je bila moja osebna osvoboditev, premagal sem veliko tabujev. Dolga leta že živim v Maroku, v Marakešu imam hišo in nekakšno družino. Skrbim za tri odrasle sinove bivšega sodelavca, ki je umrl.

Kakšna je pravzaprav razlika v doživljanju homoseksulnosti v katoliškem svetu in v svetu islama?

Pri njih velikokrat govorimo o stvari situacije. Recimo imigranti, ki s sabo nimajo žene in družine, imajo velikokrat spolne odnose z istim spolom, to se jim zdi povsem naravno. Ob tem je pri njih povsem odsoten občutek greha. Velikokrat je to eno od poglavij v njihovem življenju, ne mislim ena od razvojnih faz, pač pa eno od poglavij, ne glede na starost. Česa takega katoliški svet enostavno ne pozna. Po drugi strani pa v svetu islama ni dobro govoriti o tem. Gre za zelo pragmatičen odnos. Če se o tem ne govori, to enostavno ne obstaja – čeprav je opazno v vsem islamskem svetu.

Verjetno zato tega v sodobni arabski literaturi enostavno ni?

V zgodovini arabske književnosti najdemo veliko homoerotike, že v srednjem veku, pa v 1001 noči. Povečana islamizacija pa je temo izgnala, še posebej po letu 1980.

Ali zaradi svoje usmerjenosti niste imeli nikoli težav v vsakdanjem življenju?

Ne. V bistvu nisem nikoli spal z nobenim Evropejcem. Res nikoli! Bil sem poročen, še prej sem odraščal v zelo katoliški družini. Moj ded je bil pedofil, in ko sem bil še otrok, me je spolno zlorabil. Pa vendar ga nisem nikoli krivil za svoja nagnjenja. Kasneje nisem imel nikoli odnosa s kakim katolikom, to je zame nekakšen tabu.

Kakšen je vaš odnos do vere?

Sem agnostik. Vera danes res dobiva vse večji pomen, toda to je pač odraz človeške neumnosti, ni druge razlage. V Španiji pa je, recimo, katolicizem zelo oslabel in mislim, da tam ni povratka nazaj.

Veliko ste pisali proti patriarhatu, seksizmu, mačizmu … Toda prav arabski svet je zelo močan v teh lastnostih …

Kot državljan sem proti mizoginiji, podpiram glbt-pravice. Nobenih zadržkov nisem imel ob podpisovanju peticij ali sodelovanju na aktivističnih manifestacijah. Toda kot pisatelj v svojem delu nisem militanten. Mislim, da se vsaj v Španiji vprašanje glbt-pravic ugodno razvija in da tu ni poti nazaj.

Pa vendar v sami literaturi to ni opazno. Kako to?

V Španiji je v bistvu zelo malo homoerotične literature. Po Lorci je bil res velik pesnik samo še Cernuda. Obstaja nekaj avtorjev, toda ne zdijo se mi prav kvalitetni. V Maroku sem zasledil romanopisca Mohameda Leftaha, ki pa je pisal v francoščini (Zadnji spopad kapetana Nimata, slov. prevod 2012). Danes se pisanje o teh temah v jeziku korana razume kot blasfemijo. Čeprav je ta isti jezik korana v 16. stoletju omogočal homoerotično poezijo.

In kaj pišete sedaj?

Kar sem imel povedati, sem povedal. Zato se proze več ne lotim. Včasih napišem kak esej. Predvsem pa zdaj pišem pesmi, ki jih prej nisem nikoli.

 

Foto: Brane Mozetič

Tags from the story
Written By
More from Brane Mozetič

Obljubljena dežela Maroko

REPORT Rute Maroka; foto: Brane Mozetič Seveda sem vedno sanjal, da bom...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja