René de Ceccatty: Pisanje je samotno opravilo

ceccRené de Ceccatty, rojen 1952 v Tuniziji, je avtor preko tridesetih romanov, esejev in biografij (Pasolini, Violette Leduc, Callas, Moravia), prevajalec iz italijanščine ter japonščine (Pasolini, Mišima). Piše tudi za gledališče, film in za otroke. Leta 2003 je bil gost Vilenice, dve leti pozneje pa so v gledališču v Novi Gorici uprizorili njegovo adaptacijo Alica. V zbirki Lambda je izšel prevod njegovega romana Nevidni gost. Ob tej priložnosti je avtor junija letos nastopil na Živi književnosti, dva dni prej pa je imel predstavitev v Narodni galeriji pred sliko Tri dame iz družine Moscon, slovenskega slikarja z začetka 19. stoletja Jožefa Tominca, pred sliko, okoli katere se plete zgodba njegovega romana. V njem se poigrava z motivom treh dam s slike, predvsem pa z nevidnim gostom, ki si ga zamišlja izven slike. Ljubezenska čustva, ki se sprožijo med njimi, primerja s svojo ljubeznijo do moškega, ki je prav tako želel ostajati neviden za svet, vsaj s svojo ljubeznijo. Urejen družinski oče, ki ni bil sposoben odkrito živeti svoje seksualnosti, je v skrivanje silil tudi pripovedovalca, pisatelja številnih knjig s homoseksualno tematiko.

Rojeni ste v Tuniziji, pa vendar se zdi, da se je arabski svet v vašem življenju nekako izgubil?

Odraščal sem seveda v frankofonem okolju, čeprav sem se naučil nekaj arabščine, a kasneje pozabil. Tam sem hodil še v prvi razred, potem smo se preselili v Francijo. Tunis je bil zelo internacionalno mesto, moja varuška v otroštvu je bila Italijanka in se je pogovarjala z menoj v italijanščini – morda se je tedaj rodila moja ljubezen do tega jezika. Leta 1969 sem videl Pasolinijev film Teorema, takoj sem moral prebrati še knjigo, avtor me je tako prevzel, da sem mu napisal pismo in se začel učiti italijansko. Poslal sem mu tudi rokopis svojega prvega romana, v njem sem čutil strašno sorodnost, no, bilo mi je osemnajst let. Kasneje sem postal prizadeven prevajalec italijanskih avtorjev, zlasti Pasolinija, pa seveda še številnih drugih.

Ste se že tedaj srečali tudi z japonščino?

Ne, ne, to je druga zgodba, tudi nekako naključna. Po študiju bi moral na obvezno služenje vojaškega roka in tedaj je v Franciji obstajala možnost civilnega služenja – kar pomeni, da so te dodelili v kako javno službo. Mene so za dve leti poslali na Japonsko, kjer sem poučeval francoščino. To me je življenjsko zaznamovalo, tako z jezikom kot z drugo kulturo. Kasneje sem bil v daljšem razmerju s profesorjem Ryôji Nakamuro, s katerim sva skupaj prevedla cel kup japonski romanov. S tem sodelovanjem sva nadaljevala tudi kasneje, ko se je najina zveza razdrla in se je on vrnil na Japonsko. Prevedla sva precejšen del Mišime, čeprav mi ta avtor kot oseba nikoli ni bil simpatičen, bil je poročen, z dvojnim življenjem, kritiko takega stila pa boste pogosto našli v mojih romanih.

Napisali ste tudi veliko del za gledališče, predvsem muzikalov.

Pisanje je tako samotno opravilo in delo v gledališču je bilo zame odkritje. Že mlad sem tudi sam igral, kasneje sem redno sodeloval z gledališkimi hišami, napisal sem tudi nekaj biografij o igralcih, sploh se med igralci odlično počutim. Toda tu so tudi biografije o Pasoliniju, Moravii, o čudoviti pisateljici Violette Leduc, ki ji nekateri rečejo kar ženski Jean Genet. Lani sem sodeloval tudi pri scenariju za film o njenem življenju, ki so ga potem posneli in kot slišim, ga boste predvajali na vašem filmskem festivalu v novembru.

Večina vaših romanov pa je vendar zelo osebna in zato je v njih v ospredju gejevska vsebina.

Zelo zgodaj sem se zavedel svojega nagnjenja do fantov. Pri osmih letih me je spolno uporabil neki starejši deček, a tedaj nisem še ničesar razumel, kasneje. Verjetno sem se lotil pisanja prav zato, da bi opisal svoja čustva, saj sem že v svojem drugem (neobjavljenem) romanu pisal o razmerju dveh fantov. Podobno tudi v svojem prvem objavljenem romanu, torej sem bil že na začetku dojet kot homoseksualni pisatelj. Kar se je še potrdilo z drugimi deli, sodeloval sem pri prvih gejevskih publikacijah v Franciji, družil sem se s Foucaultom itd.

gostSo bili tudi negativni odzivi?

Ne, moje prve knjige so izšle v obdobju okoli leta 1980, ki je bilo odprto, tolerantno in celo provokativno. Razkriti se kot homoseksualec je bilo nekaj nadvse normalnega. Je pa res, da se moje prve knjige niso tako zelo vrtele okoli te teme kot kasnejše.

Kaj menite o izrazu gejevska ali homoerotična literatura?

Precej časa nisem bil pristaš tega poimenovanja, toda med bivanji v ZDA sem se prepričal, da tak predalček omogoča preživetje določenemu številu knjig. Tudi študije spolov so veliko pripomogle k razmisleku o literaturi, ki bi bila sicer povsem odrinjena. Velika imena kot so Proust, Mann, Mišima, Yourcenar seveda berejo vsi, toda pomembno je poudariti njihovo spolno usmerjenost in jih v tej luči tudi brati – ne nazadnje tudi zato, ker jih s tem vedenjem lahko bolje razumemo. Sam sem zelo dojemljiv za gejevske pisatelje in zagovarjam njihovo pravico do svobodnega izraza kjerkoli po svetu. V tem smislu tudi podpiram združevanja, delavnice, festivale, ker gre ne nazadnje za izmenjavo pogledov in za skupno predstavitev zainteresirani publiki.

 

Brane Mozetič

Tags from the story
Written By
More from Brane Mozetič

In memoriam: Ciril Bergles (1934 – 2013)

Verjetno bom težko – če sploh kdaj – pozabil zadnjo Cirilovo podobo....
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja