Salvador Dalí, Narcisova metamorfoza, 1937, Tate Modern, London
Narcisova metamorfoza Salvadorja Dalíja je verjetno najznamenitejše likovno delo z motivom Narcisa v slikarstvu 20. stoletja in z vsebinskega vidika ena od najbolj kontroverznih slik v njegovem opusu. Razvpita je tako zaradi avtorja, ki je poskrbel za njeno promocijo že takoj ob nastanku leta 1937, kakor zaradi očitnih avtobiografskih konotacij, saj jo lahko »beremo« kot kodiran manifest Dalíjevega osebnega in umetniškega narcizma. Deležna je bila številnih interpretacij, ki se osredotočajo na povezave s Freudovo psihoanalitično teorijo narcizma in Dalíjevo paranoično-kritično slikarsko metodo. Sporni vidik posameznih psihoanalitičnih razlag je (vsaj z vidika umetnostne zgodovine) v tem, da so izpeljave in zaključki pogosto precej spekulativne narave – avtorji bolj ali manj odkrito stremijo k temu, da v raziskavah najdejo potrditev za svoje razumevanje slike. Da bi se izognili tovrstnim zdrsom, velja pristopiti na način, ki se na prvi pogled mogoče zdi suhoparen in manj atraktiven. To je ikonološka metoda, ki temelji na dveh osnovnih izhodiščih: natančni analizi slike in čim celovitejši raziskavi konteksta, v katerem je nastala. Ikonološki pristop se izkaže za zanesljivo pot v iskanju odgovora na vprašanje, ki se v populistični obliki glasi: »Kaj je slikar želel povedati?« Že po prvih korakih postane jasno, da se je treba vprašati tudi drugače: »Kaj nam avtor poskuša podtakniti«?
»Zloraba« psihoanalize
Analiza slike in konteksta namreč kaj hitro odkrije, da se Dalí poigrava z gledalcem. Pri tem uporabi preverjeno metodo: sam nam ponudi »avtentično« razlago platna oziroma v pesniške podobe zavite namige za njeno »pravilno« razumevanje. Narcisovo metamorfozo namreč pospremi z istoimensko pesnitvijo, ki je svojevrstna »literarna dvojčica« likovni mojstrovini.1 Tako slika kot pesnitev razkrivata Dalíjevo poznavanje psihoanalize, zlasti Freudove teorije narcizma in Lacanovih interpretacij te teme. Katalonski nadrealist je posamezne prvine, ki jih je našel v Freudovi teoriji, vnesel v ikonografsko zasnovo slike, hkrati pa je svoje psihoanalitično znanje izrabil za manipuliranje gledalca.
To nenazadnje ilustrira znana epizoda iz njegovega življenja: Dalí si je intenzivno prizadeval za srečanje s Sigmundom Freudom, kar mu je uspelo leta 1938 v Londonu. Na srečanje je vzel eno samo svoje delo: Narcisovo metamorfozo, ki jo je naslikal leto poprej. S tem je hotel polaskati staremu mojstru, ki se je tako poglobljeno ukvarjal s teorijo narcizma. Upal je, da bo Freud sliko vsebinsko analiziral, saj si je želel slišati njegovo mnenje z vidika psihoanalize, torej tudi oris »psihološkega profila« njenega avtorja. Freud je sliko pohvalil in Dalíju priznal tehnično mojstrstvo, vzdržal pa se je slehernega vsebinskega komentarja. Na Dalíjevo vztrajanje je Freud menda rekel le, kako v klasični umetnosti išče nezavedno, v nadrealistični pa le zavestno. S tem je dal nadobudnemu slikarju jasno vedeti, da ni nasedel njegovemu triku in opozoril na umetnikovo manipulacijo s sodobnimi psihoanalitičnimi dognanji o nezavednem.
Narcis Dalí
Ne glede na različne možnosti interpretacij tako v pesnitvi kot na sliki prepoznamo avtobiografske elemente. Že v prologu k pesnitvi Dalí z epizodo dveh katalonskih ribičev, ki govorita o čudaku, za katerega zaključita, da ima »čebulico v glavi«, namigne na avtobiografski značaj pesnitve.2 Vzporednice z njegovim življenjem najdemo tudi v oblikovanju krajine – tako skalnatega sprednjega dela z Narcisom, kakor tudi zasneženih gora v ozadju slike. Skalnato nabrežje in pečine za njim so fantastična predelava resnične katalonske pokrajine, rta Punta dels Tres Frares (Cadaqués), na severovzhodnem delu Katalonije, kjer je slikar pogosto preživljal počitnice. Ohranjena je tudi fotografija iz tridesetih let dvajsetega stoletja, ki kaže Dalíja na rtu Punta dels Tres Frares, kako se kot Narcis ogleduje v vodi. Zasnežene gore v ozadju so navdihnjene z Alpami – Dalí je Narcisovo metamorfozo začel slikati aprila 1937 v avstrijskem zimskem letovišču Zürs am Arlberg, ko se je topil sneg in so ravno cvetele narcise.
Kot avtobiografsko aluzijo lahko razumemo tudi neobičajno »embrionalno« držo Narcisa in barvno paleto živih ognjenih barv z dodatkom modre. Dalí v Skrivnem življenju trdi, da ima v sebi vsajen živ spomin iz prednatalnega stanja: materničnega raja se spominja v ognjenih barvah pekla rdeče, oranžne in rumene barve z dodatkom modre. Enako velja za kompozicijsko rešitev Narcisa, ki je odmaknjen od skupine ljudi v ozadju (v pesnitvi je označena kot »heteroseksualna skupina«). Postavitev se lahko nanaša na zapis v Skrivnem življenju, kjer Dalí pravi, da je kot pubertetnik koprnel po popolni samoti, hkrati pa omenja premnoge občudovalce, ki jih je zavrnil in pri tem užival.
Najbolj neposredno je identifikacija z Narcisom razvidna iz zaključka spremljevalne pesnitve, saj v razlago slike vključi svojo umetniško muzo Galo. Narcis se negibno ogleduje v vodi in njegov odsev ga posrka vase, beremo v pesnitvi. Od fanta ostane le »halucinacijski beli oval glave« na blazinicah prstov strašne roke, ki se dviga iz vode. Ko ta glava, ki je obenem jajce, poči, se iz nje dvigne cvet – novi Narcis, ki ga Dalí imenuje »Gala – moja narcisa.«3
Zadnja kitica poleg povezave Narcisa z Dalíjem ponudi tudi razlago Narcisove metamorfoze: prelepi bojotijski mladec, s katerim se identificira, se prerodi v narciso, ki jo Dalí poistoveti z Galo. Verzi, ki govorijo o smrti Narcisa in rojstvu narcise-Gale, nakazujejo, da naj bi njihov avtor presegel narcisoidno patologijo ter homoerotično in avtoerotično ljubezen, ki ga preokupirata. Ob tem se velja spomniti, da od razmerja s Federicom Garcío Lorco, s katerim sta dve poletji (1925 in 1927) preživela prav v Cadaquésu, ni minilo veliko časa (njuno zadnje srečanje je bilo leta 1935) in da najdemo v pesnitvi Metamorfoza Narcisa neposreden hommage Lorci. Dalí namreč vključi verz iz pesmi, ki mu jo je Lorca očitno podaril v rokopisu, saj je bila prvič objavljena šele 1940, štiri leta po pesnikovi smrti. Ian Gibson, avtor znane knjige Sramotno življenje Salvadorja Dalíja upravičeno verjame, da je neposredna referenca na Lorco dokaz, kako živo je bil pesnik prisoten v Dalíjevem intimnem svetu v trenutku, ko sta nastajali slika in pesnitev.4
Poigravanja in prepričevanja
Z identifikacijo, ali bolje: z navidezno identifikacijo novega, preobraženega Narcisa z Galo nas želi slavni katalonski nadrealist prepričati, da Narcis-Dalí »umre« in se »ponovno rodi« v ljubezni do Gale. Takšen zaključek se vsebinsko slabo sklada s pesnitvijo in je očitno tendenciozen, na kar je opozoril že Dalíjev prijatelj in mecen Edward James ob izdaji Narcisove metamorfoze leta 1937. Predvsem pa ga ne moremo sprejeti kot ikonografsko razlago slike, saj na njej ni nobenega indica, ki bi ga lahko povezali z Galo. Nasprotno, na sliki najdemo elemente, ki povsem nedvoumno izpostavljajo homoerotične in avtoerotične vsebine.
Slika levo: Caravaggio, Narcis, 1597-1599, Galleria Nazionale d’Arte Antica, Rim
Tako na primer Dalí v upodobitev vključi slikarski citat iz znamenite Caravaggieve slike Narcis. Gre za neobičajno izpostavljeno koleno z erotičnimi poudarki, ki ga lahko razumemo kot duhovit namig na avtorjevo homoseksualnost. Kot so opazili nekateri razlagalci Caravaggieve slike, je Narcisovo koleno v nepravilni legi in hkrati nenavadno razobličeno – struktura kolenskih kosti ni dovolj jasno oblikovana. Noga z močno osvetljenim kolenom deluje kot velikanski falus, koleno samo pa se približa obliki fantovske ritnice. Dalí motiv v značilni maniri svoje paranoično-kritične metode, v kateri stvari na sliki spreminjajo svojo obliko in pomen, Narcisovo koleno dopolni z zrcalno podobo na gladini vode na način, da koleno skupaj z odsevom oblikuje moško zadnjico. Obliko ponovi v drži prstov kamnite roke, odmev pa najdemo tudi v liku mladeniča na piedestalu, ki razkazuje svojo zadnjico.
Homoerotika je torej več kot očitno prisotna, s fantom, ki spogledljivo motri svoje golo telo, pa je vključen tudi motiv avtoerotike. Vendar slednji ni omejen na odmaknjeni lik mladca na kamnitem podstavku, ampak je zajet v samem vsebinskem jedru slike. Dalí sledi uveljavljeni ikonografiji motiva v evropski umetnosti in lepega Bojotijca postavi na nabrežje, kjer lahko opazuje svoj odsev v vodi. Skladno z ikonografsko tradicijo bi Narcis moral gledati svojo zrcalno podobo, saj je to ključni moment njegove tragične zgodbe. Ob mladeniču na Dalíjevi sliki lahko prvi hip pomislimo, da se – kot bi upravičeno pričakovali – ogleduje v vodi. A ko pogledamo pobližje, ugotovimo, da tega v resnici ne počne. Njegova glava je sklonjena in s čelom počiva na levem kolenu, tako da odseva na vodni gladini ob takšnem naklonu glave sploh ne more videti. To, kar lahko vidi, so njegova ledja, notranji del stegen in spolovilo. Dalíjev Narcis ali Narcis-Dalí je torej zatopljen v motrenje lastnega mednožja.
Prepletanje avtoerotike in homoerotike, ki je Narcisovemu mitu imanentno in je v likovni umetnosti izraženo na različne načine, lahko pri Dalíju razumemo v Lacanovi interpretaciji. Lacan, ki ga je Dalí spoznal leta 1933, homoerotiko razlaga kot imaginarno modaliteto poželenja. Pravi, da je homoseksualna ljubezen (v takratnem okolju) neizpolnljiva in v svojem bistvu obrnjena k sebi, torej avtoerotična. Povezavo homoerotike in avtoerotike že pred Lacanom razvije Sigmund Freud v biografiji Leonarda da Vincija (1910), ki jo je Dalí bral in bil nad njo navdušen. V slikarjevih dnevniških zapisih ne manjka homoerotičnih in avtoerotičnih momentov, oboje pa je prisotno tudi v njegovem likovnem ustvarjanju. S sliko Véliki masturbator (1929, Museo Reina Sofia, Madrid) je sprožil pravi škandal in k temi masturbacije se je zlasti v svojih risbah vrnil še večkrat. Na slikah, ki vsebujejo namige na masturbacijo, se pojavlja motiv velike, predimenzionirane roke (na primer slika Roka, 1930, Salvador Dalí Museum, Sankt Peterburg). Slednja igra pomembno vlogo tudi v Metamorfozi Narcisa in številni interpreti jo neposredno povezujejo s temo samozadovoljevanja.5 Vprašanje avtoerotičnih konotacij na Dalíjevi sliki lahko na tej točki zaključimo z vprašanjem: kje se nahaja Narcisova desna roka? Slikar nam jasno pokaže le rame, zabriše nadlaket in osvetli del podlakti ob komolčnem pregibu. Iz kota, pod katerim je upodobljen spodnji del roke, je mogoče reči vsaj to, da z dlanjo lahko doseže mednožje …
Narcis, narcisa, narcis
Slika levo: Philippe Halsman, Salvador Dalí, 1954
S psihoanalitičnega vidika bi razpravo lahko nadaljevali v več smeri, vendar naj bo na tem mestu dovolj opozorilo, da celo sam način zapisa ključnega dela pesnitve, kjer avtor Galo enači z novim Narcisom in jo imenuje Gala – moja narcisa, izdaja njegovo narcisoidnost. Beseda narcisa je v pesmi namreč zapisana z malo začetnico.6 Tudi če bi verjeli, da Dalí Galo zares istoveti z novim Narcisom, ne moremo spregledati dejstva, da je z oznako »moja narcisa« Gala popredmetena v eno od njegovih narcisoidnih ljubezni. Skladno s Freudovo razlago narcizma je Gala torej zgolj nadomestek za izgubljeni otroški narcizem Dalíja, v katerem je sam objekt svoje ljubezni. Dalí v sebi dobro ve, da celo v ljubezni do Gale ostaja narcis ter da najprej in predvsem ljubi sebe.
Razumevanje Narcisove preobrazbe, kakor jo kaže slika, torej ni nujno takšno, kot nam ga ponuja Dalí v istoimenski pesnitvi. Z ikonološko analizo lahko potrdimo, da katalonski nadrealist ustvari nadvse izvirno interpretacijo Narcisove preobrazbe, v kateri kot osrednji motiv prepoznamo intimno identifikacijo avtorja z mitskim junakom. Temu v razlagalni pesnitvi pritakne idejo osebne metamorfoze v smislu zmage ljubezni do Gale nad narcisoidno zagledanostjo vase. Toda na sliki je tovrstna preobrazba le prividna, Narcis-Dalí ostaja narcis, zaljubljen v lastno podobo. Na ta način Narcisovo metamorfozo razume tudi David Lomas, eden največjih sodobnih poznavalcev Dalíja, ki se sprašuje, ali ne bi bilo bolj prav, ko bi sliko poimenovali Vztrajnost narcizma.
1Narcisova metamorfoza je izšla 25. junija leta 1937 v Parizu hkrati v angleškem in francoskem jeziku. Razen pesnitve so pomemben vir za razumevanje slike avtobiografija Skrivno življenje Salvadorja Dalíja (1942) in nekateri drugi zapisi.
2»Imeti čebulico v glavi« je katalonski pogovorni izraz za čudaštvo in neuravnovešenost. Dalí k temu dodaja, da če imaš čebulico v glavi, lahko iz nje kadarkoli vzklije cvet, kar je neposredna navezava na sliko.
3Celotna pesnitev je med drugim dostopna na spletni strani: http://www.salvador-dali.org/media/upload//pdf//PoemaMetamorfosiNarcisFR_noticies_fr_home_101.pdf
4Ian Gibson, The Shameful Life of Salvador Dalí, London, 1997, str. 373-374.
5David Lomas, Narcissus Reflected, Edinbourgh, 2011, str. 38-40.
6Besedna igra je v originalnem zapisu bolj sofisticirana, saj je tudi ime rože (angl. narcissus, fr. narcisse) moškega spola in torej identično z imenom mitskega junaka.
