Radio: Oddaja za kalibriranje sluha in posluha

Foto: Nada Žgank/Memento

Britanski GaydarRadio, italijanski Radio DeeGay, nemški GayFM, nizozemski Out Radio, francoski NRJ Gay, ameriški Gay Internet Radio Live, kanadski Proud FM, avstralski Joy 94.9 … so samo kaplja iz morja neskončne radijske, pretežno spletne ponudbe za lgbt-skupnost. Kaj pa pri nas? Stara kronika, izdana ob 20-letnici 2. programa javnega radijskega servisa poroča, da je bila ena rednih radijskih oddaj Vala 202 leta 1990, držite se, Roza val. Progresivni projekt takratnega valovskega uredništva pod vodstvom Alenke Dakič in Roza Kluba je imel sicer kratek rok trajanja, saj iz kronike izgine že leto pozneje. In kar dobrih 8 let traja, da na drugem koncu mavričnega etra vznikne nova, redna periodična lgbt–radijska oddaja. Lezbomanija na Radiu Študent bo 6. junija letos praznovala 15-letnico oddajanja.

lesbo 600

Norost je očitno skupna točka vseh še delujočih medijskih projektov domače roza skupnosti. Zvok rešilca, terapevtsko žaganje in v hitchkockovski maniri stopnjevan suspenz vsake štiri tedne točno opoldne na valovih Radia Študent v najavni špici oznanja uro »radikalne homoseksaulne ideologije« pod taktirko lezbične aktivistke Nataše Sukič: »Poslušate redno mesečno oddajo za kalibriranje sluha in posluha. Lezbomanija na Radiu Študent!« Sposobnost marginaliziranih skupnosti, da družbeno stigmo prevedejo v humor, se, bi se strinjale tudi najbolj prominentne psihoanalitičarke, res sprehaja po robu kolektivne nevroze.

lesbo 2 300Zdi se, da je scenarij zanjo, nevrozo, sistematično in obsesivno, pedantno in perfekcionistično načrtovan do zadnje pomenske nianse. Denimo: obvezno zbirno mesto za avtorice in gostje (ženski spol je v celotnem tekstu uporabljen nevtralno in seveda velja tudi za moške) je v lokalu Ufo. Psihotična ujemalnost narekuje, da je urednica Sukič na sceni, med drugim, znana in zaznamovana prav po izbruhih (skoraj religioznega) navdušenja nad pojavi NLP-jev in drugih nepojasnejnih astralnih fenomenov. (O tem seveda tudi literano tematizira.) Resnica je drugačna. Nasprotna. Naključnost, spontanost, svoboda in ustvarjalnost, konservativke bi rekle nezaslišana anarhičnost, so med temeljnimi gradniki Lezbomanije. Psihoterapevtke bi v tej brezskrbni odsotnosti reda gotovo videle kompenzacijo za soočanje z vsebinami oddaje, ki so pogosto težke, temne, krivične, preživetvene. Vedno uporne. Neodporne na viktimizacijo. Averzivne do samopomilovanja.

Gostje so ob mojem obisku, namenjenem reportažnim zaznamkom, preskočile fazo ogrevanja v Ufu. Časovna stiska. Po obvezni cigareti pred štirinajstico študentskega naselja v Rožni dolini, sem se pred potopom v manijo moral soočiti še s kafkovskim dvigalom. Preobčutljivim na neuravnoteženo razporeditev mase in druge nenadne gibe. Do šestega nadstropja, kjer domuje tečno progresivni Radio Študent, sem se uspel prebiti minuto pred oddajanjem. Uletel sem ravno na poseben dan, ko je oddajo zaznamovalo odprtje prvega lezbičnega večmedijskega festivala Lezbična četrt, ob četrt stoletja lezbične sekcije Škuc LL.

Prav eden osrednjih medijskih projektov lezbične scene, revija Lesbo, ki jo je s posameznimi prekinitvami med leti 1997 in 2005 izdajala LL, je kriv za epidemijo Lezbomanije. Oddaja je bila namreč v tistih svetopisemskih časih na pobudo tedanje kulturne urednice na Radiu Študent nekakšna revijalna priloga in je radijske vsebine, tako Sukič, črpala izključno in neposredno iz tekstov Lesba. Danes, ko Lesba ni več, je koncept oddaje drugačen: »Najprej na kratko povzamemo osrednje domače in tuje LGBT-dogodke tekočega meseca,« pojasnjuje Nataša Sukič, »sledijo politični komentar, osrednji intervju, recenzije in kritike umetniških del in dogodkov s scene in napoved aktualnega dogajanja na sceni. Včasih posnamemo kakšno anketo, občasno odpremo telefone. Na koncu navedemo nekaj relevantnih spletnih strani z lgbt-vsebinami in povabimo poslušalke v Lezbično knjižnico.« Oddaja je bila sprva na sporedu vsako prvo soboto v mesecu ob 17.00 uri. Po številnih metamorfozah je zdaj na sporedu vsako četrto soboto ob 12. uri, od stika tisočletij pa je tudi članica mednarodnega radijskega gibanja neodvisnih skupnosti AMARC.

Značilna voditeljičina frajerska poza, naslonejna na levi komolec, prst v zrak, da oznani svetost trenutka, rdeča lučka, napovednik oddaje in štart: Sukičkin intervju z Marino Gržinić o Razmerjih, prvem dokumentarcu o lezbični sceni pri nas, pogovor Gržinić s performerko Marisso Lobo o video performansu Dol s praznovanjem belske queerovske prevlade!, razgovor Sukič s Tjašo Kancler o video programu Deaktivacija družbeno-spolnega programiranja skozi transfeministično politiko: od lezbične do transspolne pozicije in nazaj!, intervju Topolovca z Alešem Zobcem, enim od selektorjev 28. festivala gejevskega in lezbičnega filma. Analitično, kritično, politično. Neposredno. Mestoma jezno. Ob glasbeni podlagi DJane Nibeye (Female’s’Cream). Jezik aktivizma, z brezsramnimi svobodnimi čefurskimi neknjižnostmi, dolgimi sklopi v tujem (yes!) jeziku in orgazmičnimi cunamiji tujk. »Transfeministična intervencija v neustavljivo evakvacijo političnega in brisanje zgodovine.« Uporniški lezbični koktajl, ki mu afrodiziačni učinek tokrat zagotavlja glasbena oprema: Lezklektika – DJane Muza & DJane Kamasutra.

Nataša Sukič je dosmrtna glavna urednica Lezbomanije od rojstva projekta, saj zaenkrat še ni našla osebe, ki bi z vztrajnostjo in predanostjo duhu oddaje zagotavljala kontinuiteto. Četudi je bila enkrat blizu. Oddajo sooblikuje vrsta rednih in občasnih sodelavk. Tatjana Greif, edina, ki ob Sukič vztraja od geneze. Med močnejšimi kalibri so še: Nataša Velikonja, Suzana Tratnik, Zala Hriberšek, Simona Jerala, nekoč Vesna Vravnik, in mlajša osvežitev, ki si je drznila, Mihael Topolovec.

»Poskušam vključiti čim širši spekter ljudi s scene,« razlaga Sukič, ki simbolični honorar – za oddajo ga zagotavlja Radio Študent – vsa leta donira za različne aktivnosti Škuca. Oddajo koncipira sama. Dela hitro. Zverzirano. Izkušeno. Svojo svobodo pa občasno vendarle nasloni na ramena dolgoletnih sodelavk, mi je zaupala. »Tako kot je Lezbična knjižnica knjižnica za vse, poskuša tudi Lezbomanija čim širše pokriti raznolikost lgbt-scene,« pravi Sukič in seveda prizna, da imajo lezbične teme vendarle posebno mesto. »Scensko dogajanje je postalo tako razburkano, bogato, tako zasičeno, da se ideje kar same ponujajo. Ena ura mesečno je tako občutno premalo, da bi lahko pokrili vse dogodke.«

Ni pa oddaja v celoti vkalupirana in rutinizirana. Spontanost namreč občasno rodi Lezbomanijo, ki poseže tudi na polje eksperimentalnega in radijske igre. Tako se Sukič s ponosom spominja neke predvolilne oddaje, ko sta si članici lezbičnega teatra Debby & Dallas nadeli vlogi političnih komentatork. Nastal je performans, ob katerem je zardevala vsa tako imenovana politična elita, in ki bo skoraj gotovo našla svoj prostor na posebni jubiljeni zgoščenki.

In oddaja, kljub vsej svobodi tudi ni povsem kaotična, saj je bil tonski mojster ob tleskanju fotoaparata Nade Žgank, ki je poskušala v objektiv ujeti trdoživost Lezbomanije, vsaj tako neizprosen, kot so čemerni tehniki Prvega programa javnega radia, znanega po rigoroznem neodstopanju od strogih tradicionalnih standardov oddajanja.

Ob gostobesednosti, ki je v posebni Lezbomaniji skoraj izpodrinila glasbo, se je ura, namenjena homoetrskim užitkom iztekla. Voditeljica in gostje so se po neprostovoljnem postanku v dvigalu razlile še v postkoitalno evalviranje v bližnji Ufo, kjer so spotoma v aktivistični maniri rešile svet in zastavile novo Lezbomanijo, na sporedu čez štiri tedne.

Mesece pozneje ob kavi z urednico ne razumem, zakaj je bila danes nepredstavljiva zamisel o redni lgbt-oddaji na nacionalnem javnem radiu pred 23-imi leti uresničljiva. »Takrat so bili drugačni časi. Še je bilo čutiti navdih konca osemdesetih, liberalen, demokratičen, svoboden. Na krilih tega duha je z lahkoto nastala tudi ta oddaja. Kasneje je prišlo hitro do pomikanja v konservativizem,« nostalgizira Sukič. Ko pa jo vprašam, ali ni že čas za prvi pravcati domači lgbt-internetni radio, iz izbruha njenih idej vem, da je.

Lezbomanijo – oddajo za kalibriranje sluha in posluha!, lahko poslušate enkrat mesečno na UKV frekvenci 89,3 MHz ali prek spletna na naslovu: www.radiostudent.si. Na voljo je tudi arhiv oddaj.
Tags from the story
Written By
More from Mitja Blažič

Človekove pravice – Potemkinova vas

KOMENTAR Foto: Nada Žgank/Memento Med vsemi, ki teptamo domačo zemljo, ne boste...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja