Inštalacija, 16. – 26. 7. 2008, Galerija ŠKUC
»Prve omembe pedrov najdemo v slovenskih zapisih konec 19. stoletja, dosti pogostejše pa so sto let pozneje. Medtem ko so se pedri sprva potikali zgolj po mestnih odtočnih kanalih, so v zadnjih desetletjih vse bolj rinili na plano, tudi podnevi. Meščane je to ujezilo in so jih začeli preganjati. Preplašeni so se pedri zatekli na mestne strehe. Toda pedri ne bi bili pedri, če ne bi kar naprej špegali doli ter oprezali, kaj se sprehaja po mestnih cestah. Tako se vse pogosteje dogaja, da kdaj kak peder pade na tla. Da bi zaščitili meščane, smo najbolj obljudene strehe označili z opozorili POZOR! PEDRI NA STREHI. Tako se lahko vsak meščan ali meščanka elegantno izogne nevarnosti, da mu ali ji kak peder pade na glavo.«
To je spremno besedilo na razglednicah, priloženih inštalaciji s provokativnim naslovom Pozor! Pedri na strehi, ki se je je domislil pisec in aktivist Brane Mozetič v odgovor na letošnje poparadno nasilje in naraščajočo nestrpnost do LGBT populacije. Meščani in meščanke so se resda odzvali in nekateri so besno poskušali zaščititi fasade, na katere so bile prislonjene letve z opozorilom, da so na strehah pedri. Drugi so se ozirali v nebo in čakali, da jim kaj pade na glavo. Bili so tudi taki, ki so se jim napisi zdeli žaljivi, prizadeven sosed Galerije pa je napisal tudi protestno pismo – vsaj meni ni čisto jasno, ali zaradi uporabe »neprimernega« in menda gejem sovražnega izrazoslovja ali zaradi prekoračitve aktivističnih prizadevanj. Lastnik nekega bližnjega lokala pa je menil, da je treba razglednice in letve odstraniti, saj »odganjajo« turiste, ki se izogibajo hoji po pločniku, misleč, da gre res za delo na strehi. Vsekakor pa je bilo treba 15 opozorilnih letev, razvrščenih med Galerijo Škuc in Pod trančo, vsak dan sproti obnavljati, saj so jih v nočnih urah lomili takšni in drugačni dušebrižniki. Recimo jim raje nestrpneži, ki mislijo, da lahko odločajo tudi o tem, kaj sodi v umetniško akcijo in kaj ne. Nestrpnost in zabitost gotovo ne.
Zadovoljivo in razveseljivo pa je, da je inštalacija vzbudila veliko medijske pozornosti. No, saj tudi živimo v obdobju spektakla, ki je ljudstvu v večje veselje kot pa napisana knjiga ali dvourna gledališka predstava. Morda pa Mozetičeva inštalacija odpira tudi novo obdobje artivističnih prizadevanj, ki govorijo neposredno, enkratno in jasno. Tako kot je ta inštalacija dala misliti o marsičem, denimo, o tem, zakaj le ni na otvoritvi nobeden peder padel s strehe, ali pa o tem, da besede in nenehne marnje o enakosti in različnosti morda res več niti malo ne zaležejo. Torej, le še žebljico na glavico. Seveda je bilo slišati tudi to, da je bila postavitev opozorilnih tabel cinična, negativna in izzivalna, kar pa so že potrjene plemenite oznake tistih LGBT projektov in prizadevanj, ki pravico do enakosti razumejo kot staro dejstvo, ne pa kot ponižno in nemotečo priprošnjo. [foto: Nada Žgank/Memento]
