INTERVJU
Intervju z Jerico Mrzel
Jerica Mrzel, igralka, pevka in vsestranska umetnica, ki ji niso tuje dobrodelne dejavnosti in zavzemanje za zaščito žrtev nasilja, je imela posebno izkušnjo že med odraščanjem. Član njihove družine je bila namreč tudi dr. Ljuba Prenner, odvetnica in pisateljica, ki se je Jerica spominja kot veličastne in dragocene osebe.
V kakšnem spominu vam je ostala Ljuba Prenner?
Pennerjevo sem poznala v svojih najbolj občutljivih letih, ko se človek oblikuje. Ali pa sem bila jaz tako dojemljiva, ker vsi niso bili. Bila je predvsem izjemno nasmejan, polnokrven, odločen človek s fantastično energijo. Za razliko od drugih me ni zanimalo, ali je moški ali je ženska. Pa kaj – a je to pomembno? Vedno me vznemirja vprašanje, kako se odzivamo na soljudi. Poglejte primer: srečamo človeka, ki je marsikaj pokradel ali naredil veliko hudega, pa vseeno gremo z njim na pivo in pobiramo drobtinice z njegove mize, ker je bogat. Medtem pa se za hrbtom posmehujemo nekomu, ki je preprosto človek in je bil pač tak poslan na svet. Zasledila sem, da je dr. Prennerjeva sama govorila, da nas je Kristus ustvaril po svoji podobi. Zakaj torej ne bi smel biti tak, kot si? Mi se do poštenih ljudi, ki so malo drugačni, ne znamo primerno obnašati. Nizkotno uslužni pa smo resnično slabim ljudem.
Kjer koli se je Prennerjeva pojavila, se je spremenilo ozračje, ki ga je enostavno napolnila s svojo energijo. Ko je prišla nasmejana v trgovino, je, kot mi je povedala neka preprosta gospa iz mojega kraja, vse zastalo. Bila je tudi človek velikih skrajnosti. Znala se je veseliti do nebes in čez, a do pekla in še globlje jokati zaradi hudih stvari v svojem življenju. Odraščala je v času, ko so bili ljudje še bolj zaprti. Imela je težave v šoli, ker se že od malega ni pretvarjala. Kot deklica je že vedela, da čuti kot deček. Vedno se je družila s fanti, skupaj so lumpali in peli podoknice. V šoli je morala petkrat več znati, da je izdelala razred, večkrat se je prešolala, iz Slovenj Gradca do Maribora, Ptuja, Celja in Beograda. Ves čas se je tudi sama vzdrževala. Pa vendar je dosegla naslov doktorice prava in se proslavila z izjemnimi pravniškimi nastopi. Z zanosom je reševala ljudi pred smrtno kaznijo in največ ji je pomenilo, ko je lahko rekla: »Poglejte, človeka smo rešili.« Takrat se je tudi stepla z nekim mladim pravnikom, ki je zatrjeval, da so blamirali sodišče. Njej pa je bilo človeško življenje vredno več od časti sodišča. V današnjem okolju manjka taka osebnost, ki bi si upala zelo jasno pokazati to, kar je. Seveda so tudi v današnji družbi ljudje, ki imajo težave zaradi drugačnosti, a hodijo vzravnano. Mnogi pa skrivajo svojo drugačnost, kar je slabo za celo družbo. Ljudje se moramo izkazati z drugimi kvalitetami, s svojim znanjem, talentom, s humanostjo …
Ljuba je bila zelo navezana na vašo družino, zlasti po smrti prijateljice Štefke Vrhnjak, tete vaše mame.
Vrhnjakova je bila učiteljica, živela je v Pamečah pri Slovenj Gradcu. Umrla je za rakom, kar je dr. Prennerjevo izjemno prizadelo. Na pogrebu je srečala mojo mamo in našo družino in odtlej je vsa leta hodila k nam. Pri nas pa je bilo krasno vzdušje, bilo nas je od malih otrok do starejših, vedno se je prepevalo, kuhalo in se dobro jedlo. To veselje je pritegnilo tudi Prennerjevo. Imeli smo se tako lepo, da vam to težko opišem. V takem sproščenem ozračju se lahko ljudje razvijajo, kot sem se tudi sama. Vem, da je Prennerjeva vplivala name.
Prav to sem vas hotela vprašati. Ali vas je Prennerjeva kot vsestranska umetnica spodbujala na vaši umetniški poti?
Ja. Takrat sem že hodila na akademijo in ona je videla moje prve predstave. Bila je neskončno vesela, da sem talentirana. Sama je imela rada gledališče in opero. Napisala je libreto za opero o Prešernu Neiztrohnjeno srce. Med vojno je napisala komedijo Veliki mož (premiera l. 1943, op. avt.) o družbenih problemih, o povzpetnikih brez prave vrednosti. Imela je težave, ker naj bi prelomila kulturni molk. Ni šlo samo za to. Gospod Mahnič, ki je bil takrat mlad gledališčnik, mi je povedal drugače. Predstava je bila izjemno uspešna, čeprav tekst in fotografije niso ohranjeni, in v resnici je šlo za fovšijo nesposobnih. Prennerjeva je hotela biti pisateljica, toda zaradi življenjskih zahtev si je morala služiti denar s pravniškim poklicem. Ko se je upokojila, je hotela spet pisati, a je nekako izgubila stik z realnim jezikom, čeprav je bila zelo nadarjena. Konec koncev je leta 1939 napisala prvi slovenski kriminalni roman Neznani storilec.
Zakaj je trajalo toliko let, da je Ljuba dobila priznanje v slovenskem prostoru, čeprav je bila izjemna osebnost?
Ja, seveda, morala se je postarati in dolgo pogumno vztrajati v svoji formi … Prej je morala nositi krila, ker ni bilo dovoljeno nositi hlač. Čeprav se je povojno pravo šele razvijalo in ji ni bilo pogodu tako kot avstroogrsko, pa je izjavila, da so ji v povojnem obdobju dovolili nositi hlače. Šele takrat se je lahko počutila ona sama. Svojo osebnost je morala pravzaprav dolgo časa oblikovati. Ko sem bila v Ljubljani študentka, me je velikokrat povabila na kosilo, ker je rada jedla, najraje v družbi. Že takrat so jo vsi poznali, vsi so se ji v obraz klanjali, le malokdo pa jo je sprejemal z razumevanjem, kot bi bilo treba.
O opravljivcih je izjavila: »Kdor za mojim hrbtom govori, se z mojo ritjo pogovarja.«
To je bil njen zelo eksakten in naraven odgovor. Zakaj pa ne? Rit je slovenska beseda. Iz riti pride samo prdenje, kar pomeni, da opravljivec še govoriti ne zna. Prav je povedala: če se ljudje za hrbtom pogovarjajo, je, kakor da bi prdeli iz ust. Sposobni so spuščati le smrdljive pline, pa nobene žlahtne besede.
Danes se veliko piše o njej, posneli so dokumentarec. Se vam zdi, da je kaj takega, kar vendarle pozabijo omeniti?
Veste, kaj ljudi, zlasti tiste bolj banalne, neverjetno zanima, a si o tem ne upajo govoriti? Kaj je imela Prennerjeva med nogami. Brigita Rajšter, ki je imela predavanje o Ljubi Prenner, mi je povedala, da je pretežno moško občinstvo najbolj zanimalo prav to. Oprostite, a se človeka gleda med noge? Lahko pa rečem, nenazadnje se to vidi tudi po fotografijah, da je bila Prennerjeva telesno povsem normalna ženska. Neka njena bivša tajnica mi je povedala, da je Ljuba imela paket vložkov v pisarni, skratka, svojih fizioloških funkcij ni skrivala. Povedala mi je še, da jo je Ljuba vedno odstranila, kadar je šlo za grde družinske spore, saj ji je kot mlademu dekletu hotela to prihraniti. Bila je izredno senzibilna. Vem pa, da se ji je zdelo izredno tragično, da je vsak nizkotnež, ki še pisati ne zna, več vreden od nje le zato, ker ima tisto zadevo med nogami. Zdaj je seveda medicina že tako napredovala, da so take operacije možne.
Menda je Prennerjeva hotela opraviti operativno spremembo spola na Dunaju?
Govorilo se je, da je tudi sama razmišljala o medicinski spremembi spola, o tem naj bi se zanimala na zagrebški kliniki, vendar jaz o tem nič konkretnega ne vem. Tragično pa je, da je imela zelo močne prsi, in še bolj tragično, da je kljub operaciji umrla zaradi raka na prsih. Svoje prsi je sicer vedno skrivala tako, da je nosila podložene srajce, spodaj je imela še eno blago, tako da se ni videlo, da nikoli ni nosila modrca. Ko se je v starosti poredila, se je vse to zlilo … Ampak veste, kakšna velika, kompaktna osebnost je bila ona, kako te je znala nasmejano, odprto pozdraviti in objeti ter poljubiti na levo in desno lice. Erotično pa je bila tako čista. Bila je seveda vezana na mojo mamo in njene hčerke, čutila nas je kot svojo družino. Če smo na primer šli kdaj na kosilo, pa so se nam kakšni moški pridružili in mene kot mlado punco drugače gledali, se je takoj razburila: »Kaj je, ti? Kaj jo gledaš? Poročen si, kaj boš gledal mlado punco!« Zelo je bila huda, saj je imela sama te stvari urejene. In je tudi prav, da je tako. Saj vemo, kako smo preveč tolerantni do takih reči, pa do tega, da ljudje zavržejo svoje partnerje – kar je še razumljivo – žal pa pozabijo tudi na svoje otroke. Ona je bila do teh reči zelo natančna in ostra kot rezilo, čeprav je bila sicer mehka, senzibilna in razkošna.
Meni se zdi, da je bila za tiste čase strašno pogumna. Menda je nekoč vstopila v novo odvetniško pisarno in rekla: »Jaz sem dr. Ljuba Prenner, ne moški ne ženska.«
To anekdoto je povedala pokojna Marja Polakova, ki je bila njena koncipientka. Mislim, da se je to zgodilo v Kranju. Prennerjeva je točno vedela, kako jo bodo gledali in obirali v novi službi. Prišla je s celim pladnjem kremšnit in je točno tako rekla, le da je še dodala: »Posladkajte se!« Tako je mislila povedati, naj se raje posladkajo s kremšnitami, ne pa s to temo in z opravljanjem. Odlično se je znašla. Saj, ogromno je brala, v malem prstu je imela zgodovino Evrope in sveta, imela je fantastičen spomin. Njen intelekt je bil oster in briljanten, zato je bila tudi izredno duhovita. Prefinjen intelektualni humor jo je velikokrat reševal. Imela je tudi veliko resnično privrženih prijateljev med pravniki, četudi so se poslovno večkrat skregali. Skratka, pravi ljudje so jo imeli zelo, zelo radi in so jo cenili. Še danes znajo povedati veliko lepih stvari o njej.
V katerih krogih je dr. Ljuba Prenner še bila, poleg teh pravniških?
Seveda je imela prijatelje v umetniških krogih. Njena osebna prijatelja sta bila slikar Božidar Jakac in njegova žena. V svojem stanovanju je imela zelo izjemne umetniške slike, recimo Langusovo. V pisarni je imela sliko nekega mladega bogatega gospoda, pod katero je pisalo: »Vse skup je ena figa.« Prijateljevala je s slikarji ter z opernimi pevci in pevkami. Zelo rada je imela Nado Vidmarjevo in sploh vse, ki so peli njeno opero.
Kje pa je preživela svoja zadnja leta?
Na koncu je doživela še en strašen šok, ki jo je zelo prizadel. Nikoli namreč ni bila materialistka in je ves denar pravzaprav razšenkala. Ko je, denimo, pripotovala v Slovenj Gradec, jo je neka delavka z avtom odpeljala do Šmiklavža in Ljuba ji je kar dala denar. Tudi ko je kupila časopis, je dala bogato napitnino. Ni imela niti svojega stanovanja, v Ljubljani je živela s sestro. Bila je koncipientka pri nekem starem advokatu na Miklošičevi cesti na vogalu, kjer je zdaj Ciciban. Ta advokat je živel z ženo, s katero nista imela otrok, in odločil se je, da bo pisarno zapustil Ljubi. Ampak tega nista zapisala, ker je ona verjela, da beseda pač velja. Potem pa se je po advokatovi smrti pojavil neki daljni sorodnik, ki jo je gladko vrgel ven. Dobila je drugo pisarno, v kateri je delala zelo malo časa, skupaj s svojima nečakoma, ki sta zgodaj umrla.
Potem je zbolela in je bila še dolgo časa pri nas v Šmiklavžu in moja mama jo je negovala. Po operaciji pa je bila res tako bolna, da ni več mogla biti v domači oskrbi in so jo odpeljali v Ljubljano v bolnišnico, kjer je po nekaj mesecih umrla. Na koncu je bilo zelo hudo, kajti težko je gledati nekoga, ki je duhovno in intelektualno še močan, telesno pa propada.
Veseli pa me, da pišete o njej. Treba je opozarjati na take ljudi, tudi zato, da se bodo opogumili še drugi in da bodo naši zanamci lažje živeli. Ne gre samo za tiste, ki so drugačni, ta odprtost duha mora biti popolnoma razumljiva vsem.
Pred kratkim je založba Cerdonis posthumno izdala Ljubin roman Bruc. Ali je ostalo še kaj Ljubinih del v rokopisih?
Jaz sem stanovala pri gospe Slavici Rems, profesorici matematike, kjer je Ljuba živela pred 2. svetovno vojno in še potem. Tudi prijateljevali sta dolgo časa. Remsova je vse shranila in jaz sem na podstrehi našla ogromno stvari, tudi rokopis romana Bruc. Dala sem ga v Slovenj Gradec, kjer so ga uredili in izdali. Bila je sreča, da sem to dobila v roke. Še vedno pa imam doma stvari, ki jih še nismo odprli in sicer Ljubine povojne pravne zadeve, ki so še vedno zelo občutljive.
Brala sem, da je svojim prijateljicam pisala pisma v moškem spolu in da je tudi tako govorila.
Tudi ta pisma še niso objavljena. V tem istem kufru je tudi nedokončan roman v pismih. Žal marsičesa ni končala, ker je pač morala preživeti. Skrbela je tudi za sestro in njena dva sinova. Lani sem v Šmiklavžu režirala njeno komedijo, ki bi jo rada še kje ponovila. Zgodba je preprosta, gre za mjuzikl, ki ga sestavlja okoli osemdeset ljudskih pesmi. Pri nas doma smo naredili njeno spominsko sobo. Če pridejo gostje, dobijo tudi specialitete, ki jih je Prennerjeva rada jedla. Imamo še njene obleke, fotografije in pisalni stroj.
Res je vedno govorila v moškem spolu, razen morda v uradnih zadevah. Za mene je bila vedno striček Puba ali Ljuba. Dolgo sem jo poznala in pri njej nikoli nisem začutila ženskega pola.
Ali je glede na to, da se je počutila kot moški, želela živeti s kakšno prijateljico?
Težko bi odgovorila. Vem samo, da je živela pri tej teti Slavici, kjer sem tudi sama stanovala, in zelo dolgo sta prijateljevali. Potem je bila s teto moje mame Štefko Vrhnjakovo, ki jo je tudi imela zelo rada. Po njeni smrti je živela pri nas kot član družine. Moj oče je padel med vojno, moja mama se je drugič poročila in tudi drugi oče je umrl za rakom. Potem je prišla k nam Ljuba in se je res počutila kot moški del naše družine. Vedno je držala roko nad nami. Bila je absolutno del naše družine in je zastopala moški pol, čeprav ne z moškim fizisom, ampak s karakterjem.
Se vam zdi, da bi bilo dr. Prennerjevi v današnjih časih lažje?
Mislim, da v naši družbi še vedno ni sproščenosti, kar zelo obžalujem. Tako malo nas je, da bi nam moralo biti mar za to, da se vsak človek čim bolj razvije. Človek pa lahko ustvarja, če se sme pokazati tak, kakršen je. Saj s tem nikogar ne ogroža! Ta naša nepripravljenost sprejeti drugačnega je katastrofalna. Nisem pa izgubila upanja. V družbi so različna obdobja in slej ko prej se bo moralo kaj spremeniti na bolje. Pri tem smo vsi pomembni in tudi ta intervju je pomemben.
