TEMA
O begunskih politikah v Sloveniji in Evropski uniji
Dokument, na osnovi katerega države v svetu urejajo politiko azila, je Ženevska konvencija iz leta 1951. Sprva je veljala le za evropske begunce po drugi svetovni vojni, pozneje pa je postala mednarodna konvencija, ki jo je podpisalo že 145 držav. Konvencija določa, da je begunec oseba, ki ima utemeljen strah, da bo v svoji izvorni državi preganjan zaradi svoje rase, vere, nacionalnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Ker praksa kaže, da si države podpisnice Ženevsko konvencijo razlagajo na različne načine, je Evropska komisija leta 2004 izdala direktivo (2004/83/EC), ki postavlja minimalne standarde, na osnovi katerih morajo članice Evropske unije podeljevati status begunca oziroma azilanta. Vse države članice so zato morale do 10. oktobra 2006 svojo zakonodajo na tem področju prilagoditi zahtevam Direktive. Slovenija tega ni uredila v predpisanem roku. Trenutno je v pripravi Zakon o mednarodni zaščiti, v katerega bodo določila te Direktive vključena, v parlamentarni postopek pa naj bi prišel jeseni.
Gejevske in lezbične organizacije so si prizadevale, da bi Evropska komisija na svoj seznam razlogov, zaradi katerih posameznik lahko prosil za azil, vključila tudi spolno identiteto in spolno usmerjenost, a predlog ni bil sprejet. Direktiva tako ne spreminja definicije begunca iz Ženevske konvencije, med razloge za utemeljen strah dodaja le še politično prepričanje. Za geje in lezbijke pripadnost določeni družbeni skupini tako ostaja ključnega pomena. Nekateri teoretiki so sicer predlagali, da bi geji in lezbijke lahko vlagali prošnje za azil na osnovi vere, saj je njihova homoseksualnost ponavadi v popolnem neskladju z »državno vero« določene družbe, a takega primera še ni bilo.
V nekaterih državah članicah, na primer v Nemčiji in v Veliki Britaniji, že poznajo sodno prakso, ki je na osnovi pripadnosti družbeni skupini gejem in lezbijkam podelila azil. V nekaterih drugih, med katere spada tudi Slovenija, homoseksualnost še ni bila razlog za podelitev statusa azilanta. Obstajajo namreč tri prevladujoče interpretacije, kaj pomeni pripadnost določeni družbeni skupini. V nekaterih pravnih sistemih pripadnost družbeni skupini razumejo kot »varovalni mehanizem«, kar pomeni, da v to kategorijo spadajo vsi tisti, ki za azil ne morejo zaprositi na osnovi drugih razlogov, ki so v Ženevski konvenciji izrecno navedeni (rasa, vera, nacionalnost …). Drugi menijo, da pripadnost družbeni skupini ni posebna kategorija, pač pa jo je potrebno razumeti v povezavi z drugimi okoliščinami. To pomeni, da naj bo azil odobren le tistim, ki so na primer preganjani zaradi vere in pripadajo določeni družbeni skupini. Tretja interpretacija poudarja, da je pripadnost družbeni skupini posebna kategorija, vendar je ne smemo razumeti tako široko, da bi vanjo lahko vključili kar vse ljudi po vrsti. Omenjene dileme je sredi devetdesetih razrešila odločitev UNHCR, ki je potrdila, da geji in lezbijke pripadajo določeni družbeni skupini in so zato upravičeni prosilci za azil. V avstrijski, belgijski, danski, finski, grški, irski, južnoafriški, latvijski, nemški, nizozemski, norveški, švedski in britanski zakonodaji je zato istospolna usmerjenost eksplicitno navedena kot možen razlog za prošnjo za azil. Na svetu je trenutno 18 držav, ki so GLBT osebam že odobrile takšno prošnjo, med njimi so poleg že omenjene Nemčije in Velike Britanije še Avstralija, Belgija, Kanada, Finska, Irska, Nizozemska, Nova Zelandija in Združene države Amerike.
Kako dokazati istospolno usmerjenost?
Eden od največjih problemov, s katerimi se soočajo GLBT osebe, ko zaprosijo za azil, je dokazovanje njihove (spolne) identitete. V večini držav, iz katerih prihajajo prosilci za azil, nevladne organizacije sistematično ne beležijo homofobičnih napadov. Sami prosilci ponavadi nimajo nobenih materialnih dokazov za zgodbe, ki jih pripovedujejo. Nekateri o tem težko govorijo, saj se bojijo zasmehovanja uradnikov in predvsem nasilja v azilnem domu, če bi se razvedelo, da za azil prosijo na osnovi spolne usmerjenosti. O tem strahu sta v intervjuju za Narobe govorila tudi Kadri in Demir.
Poročilo Sveta Evrope omenja grozljiv primer iz Velike Britanije, kjer je zdravnik pregledal anus prosilca za azil, da bi tako ugotovil, ali je prosilec resnično istospolno usmerjen ali ne.
Argument, s katerimi države pogosto zavrnejo prošnjo za azil GLBT osebam, je ugotovitev, da v izvornih državah ne bodo preganjani, če svoje homoseksualnosti ne bodo izpostavljali. Takšna je bila tudi zloglasna odločitev nemškega Urada za begunce, ki je leta 1983 zavrnil prošnjo Iračanu, ki je v Nemčijo pribežal zaradi preganjanja na osnovi spolne usmerjenosti. Na Uradu so menili, da bo prosilec za azil lahko mirno živel v Iranu, če bo svojo homoseksualnost skrival. Njihovo odločitev je nato zavrnilo nemško Administrativno sodišče, ki je menilo, da je odločitev Urada nesprejemljiva. Zatrdili so, da homoseksualni osebi ne moremo predlagati, naj skriva svojo spolno usmerjenost, tako kot tudi ne bi predlagali temnopoltemu posamezniku, naj poskuša spremeniti svojo barvo kože ali od vernika zahtevali, naj ne veruje več. Podobno sodno prakso so uvedli tudi na Novi Zelandiji, kjer so leta 1995 nekemu geju odobrili prošnjo za azil. V obrazložitvi so zapisali, da je »spolna usmerjenost lastnost, ki je ali prirojena ali nespremenljiva ali tako pomemben del identitete posameznika in njegovega dostojanstva, da ga ne smemo siliti v to, da bi se tej lastnosti odpovedal ali jo spremenil«.
Slovenski zakon o azilu
V Sloveniji je bil Zakon o azilu sprejet leta 1999 in v naslednjih letih večkrat spremenjen. Zakon, ki je nastal ob sodelovanju z nevladnimi organizacijami in ob pritiskih UNHCR, je imel svoje pomanjkljivosti, a je bil v primerjavi z zakonodajo v nekaterih drugih evropskih držav prijaznejši do beguncev. Po pridružitvi EU pa se je slovenska begunska politika začela ozirati po evropskih zgledih in njihovih standardih. Ti pa so – zanimivo – nižji kot so bili uveljavljeni v Sloveniji. Direktiva Evropske komisije (2003/9/ES) iz leta 2003 o minimalnih standardih za sprejem prosilcev za azil je tako omogočila, da smo v Sloveniji znižali že uveljavljene standarde, medtem ko je ista Direktiva v nekaterih drugih evropskih državah pomenila zvišanje standardov, saj so pred tem imeli izjemno stroge in nehumane standarde begunske politike.
Nov Zakon o azilu, ki je bil v Sloveniji sprejet februarja 2006, je prosilcem za azil med drugim ukinil pravico do brezplačne pravne pomoči na prvi stopnji. To pomeni, da se morajo prosilci na prvi stopnji – ob prijavi na Sektor za azil pri Ministrstvu za notranje zadeve – sami zagovarjati in si sami utirati pot skozi zapletene pravne mehanizme. Prosilci seveda ne govorijo slovensko, praviloma ne poznajo postopka in pogosto ne vedo, katera dejstva in dokazi so ključnega pomena za pridobitev statusa begunca. V odtegnitvi pravice do brezplačne pravne pomoči, pojasnjuje Neža Kogovšek z Mirovnega inštituta, je skrit še pravni problem: na prvi stopnji je namreč treba navesti vsa dejstva in dokaze, ki so pomembni. V primeru, da prosilcu ni podeljen status, se ta lahko pritoži na upravno sodišče (in pozneje še na vrhovno sodišče), a pozneje ne moreš dodajati novih dokazov in dejstev. Človek pa brez pravne pomoči, pogosto pretresen in zgubljen v novi državi, kaj lahko pozabi na kakšno dejstvo ali dokaz ali se mu kakšna stvar sploh ne zdi pomembna, pa vendarle je. Zato ni presenetljiva ugotovitev UNHCR, ki na osnovi analize postopkov ugotavljajo, da imajo bistveno večji uspeh tisti prosilci, ki so že na prvi stopnji deležni pravne pomoči, kar je prejšnji slovenski zakon tudi omogočal.
Še ena »šlamparija« Zakona o azilu so svetovalci za begunce, ki prosilcem pomagajo na drugi in tretji stopnji. Država je imenovala svetovalce za begunce (trenutno jih je okrog 40), ki pa so za svoje svetovanje beguncem plačani le polovično od običajne odvetniške tarife. V praksi to pomeni, da beguncem s seznama štiridesetih odvetnikov svetujeta samo še dva odvetnika – drugim se preprosto ne splača. Sicer pa je plačnik odvetniških storitev pri svetovanju za begunce Ministrstvo za notranje zadeve. To pomeni, da se na sodišču na eni strani znajde begunec in njegov svetovalec, na drugi strani pa Ministrstvo za notranje zadeve, ki hkrati plačuje odvetnika, ki nastopa proti ministrstvu. Narobe svet!
V Sloveniji je bilo od leta 1999 podeljenih okrog 150 azilov, nobeden od njih na osnovi spolne usmerjenosti.
