INTERVJU
Intervju s Kadrijem Shalo in Demirjem Kruezijem
V zadnjih tednih sem s Kadrijem in Demirjem večkrat pil kavo. Vedno, ko smo se srečali, sta mi opisovala nove skrite kotičke v stari Ljubljani, ki sta jih odkrila in kjer bi lahko nekoč stal njun butik. Kjer bi lahko ustvarjala. Razlagala sta mi, kako hodita mimo teh zapuščenih prostorov, gor in dol, vedno znova, in sanjarita o času, ko jima bo dovoljeno delati. 32-letni Kadri Shala je modni, 26-letni Demir Kruezi pa grafični oblikovalec. Najhujše od vsega, kar prestajata, je to, da ne moreta ustvarjati. Včasih kar ne morem verjeti, kako jima zloglasni Center za odstranjevanje tujcev (OK, zdaj se uradno imenuje Azilni dom, a njegova narava se ni spremenila), v katerem sta, ne srka volje do življenja. Ali pa je to mogoče le moj lažni občutek, kajti vedno, ko mi pripovedujeta o stari Ljubljani, se jima v očeh nekaj sveti …
Njuna prošnja za azil je bila zavrnjena. Pritožila sta se na upravno sodišče, ki v času pisanja tega članka še vedno ni izdalo odločbe. In jima končno odprlo to prekleto kletko, v kateri sta zaprta.
Kakšne so možnosti za dostojno človeško življenje na Kosovu, če si gej ali lezbijka?
Kadri: Nikakršne. Geji in lezbijke so tabu tema. Niti najboljšemu prijatelju se ne moreš razkriti, ker ga boš zagotovo izgubil zaradi tega. Kajti na Kosovu mislijo, da je homoseksualnost bolezen, ki se lahko širi tudi na druge ljudi.
Demir: Pa tudi intelektualci, nekateri psihologi in zdravniki, homoseksualnost razumejo kot bolezen.
Kadri: Leta 2004 sem bil na seminarju, kjer so sodelovali kosovski psihologi. Takrat so govorili, da je homoseksualnost bolezen, ki jo je moč pozdraviti s terapijami. Vse to se mi je zdelo zelo smešno, zato sem takrat protestiral in rekel, da je homoseksualnost nekaj, s čimer se rodiš.
In kakšen je bil njihov odgovor?
Kadri: Preprosto se niso strinjali z menoj. Trdili so, da je to bolezen. Da so homoseksualna občutja v puberteti sicer nekaj normalnega, da pa moraš pozneje iti preko tega.
Kako je na Kosovu z gejevsko in lezbično sceno?
Kadri: V Prištini obstaja organizacija za zaščito GLBT. Vsak mesec ali še redkeje organizirajo zabave, ki se odvijajo v skrivnem zasebnem prostoru. Tako se geji in lezbijke spoznavajo. Klubov in podobnega pa ni.
Verjetno ima najpomembnejšo vlogo internet?
Kadri: Ja. Večino komunikacije poteka preko interneta. Ampak tudi to ni varen prostor. Slišal sem za primere, ko so ljudje provocirali geje preko interneta. Predstavljali so se, da so geji. Ko so se zmenili za srečanje v živo, je na dogovorjenem mestu čakala skupina moških, ki so fanta pretepli, posilili in podobno.
Kako pa sta se vidva spoznala?
Kadri: V lokalu. Povsem slučajno. V mestu, kjer živijo moji starši. On je bil tu na obisku, ker nisva iz istega mesta. Ampak na začetku naju je bilo strah drug drugemu priznati, da sva geja.
Demir: Da, smejala sva se drug drugemu in govorila vse naokrog, le o tem ne. Potem je končno on vprašal, če sem kdaj poskusil z moškim. In odgovor je bil seveda, da ja in da je to zame normalno. Ampak za to, da sva prišla to tega vprašanja, sva potrebovala ogromno časa.
Kadri: Nisem vedel, ali me bo zaradi tega poslal v saj-veš-kaj. Čeprav sva se odlično ujela v komunikaciji in imela podobne poglede in ideje, nisva bila prepričana. Ampak v obeh je gorelo in nisva vedela, kako bova drug drugemu pojasnila svoja občutja … Imela sva veliko srečo, da sva se našla.
Sta se razkrila tudi pred starši?
Kadri: Ne. To so sami ugotovili.
Kako?
Kadri: Na grd način. Po posilstvu, ki sem ga doživel, so posiljevalci moji družini poslali anonimno pismo. Trije posiljevalci so namreč od mene zahtevali, da jim povem naslov in kdo so moji starši. Na ta način so mi grozili, da posilstva ne bi prijavil na policiji. S tem so me strašili. In potem so res poslali anonimno pismo.
Kaj je pisalo v pismu?
Kadri: Primitivnosti. Pisalo je: »Vaš sin je peder, ki se fuka v rit. Če ga ne boste sami odstranili, ga bomo mi, ker v našem mestu ne potrebujemo pedrov.« Češ to je patriotsko mesto, v katerem ne sme biti bolnih ljudi. Mama je odreagirala na zelo žalosten način. Bala se je, da bi se umazalo družinsko ime, da se nam bi smejali sosedje in podobno. Rekla mi je, naj odidem od hiše.
Kako si odgovoril na mamino prošnjo?
Kadri: Rekel sem ji, da če me ne more sprejeti takega, kot sem, da bom šel.
Mi lahko povesta, kako je prišlo do posilstva, o katerem govorita?
Kadri: Nek večer sva bila v lokalu, v katerem so bili še trije moški, ki niso bili domačini. A verjetno so slišali za najino vezo. Povabili so naju k mizi in nama govorili, da živijo v tujini in da so gay friendly. Naju je to zelo navdušilo, ker resnično niso izgledali kot kakšni primitivci. Ko so lokal zapirali, so naju povabili na pijačo k njim domov, saj so stanovali blizu lokala. Ker so nama bili všeč – ves čas smo se smejali – sva seveda privolila. Nisva vedela, kaj želijo. Res so ves čas dobro igrali. Ko pa smo prišli v stanovanje, so takoj začeli. Zgrabili so me za vrat, vrgli na posteljo in mi rekli, da bom dobil tisto, kar iščem.
Demir: Njega so zvezali, mene pa vrgli pod kavč in me začeli pretepati. Njega so posilili, mene pa pretepli.
Sta o tem lahko s kom govorila?
Demir: Ne. Če bi povedala prijateljem, bi na naju kazali s prstom. To je ta peder. Podobno se je v Prištini zgodilo dvema drugima gejema. Pretepli so ju in enemu so porezali vrat. Skoraj je umrl. Ko sta ta dva geja zločin prijavila policiji, jima je policaj rekel: »Pa vidva vesta, da je homoseksualnost na Kosovu ilegalna?«
Je res?
Demir: Ne, ampak tako je ta policaj trdil. Potem je še dodal, da mu je žal, ker ni bi prisoten, da bi videl in užival v tem, kako so ju pretepli. Podobno je bilo tudi v bolnišnici. Zdravnik jima sprva sploh ni želel ponuditi prve pomoči, ker sta homoseksualca. Ta primer je znan. In zato tudi midva nisva mogla spregovoriti, ker bi naju vsi poniževali zaradi tega.
So posiljevalci tudi tvoji družini poslali pismo?
Demir: Ne. Moji so nekako slišali za to. Večkrat so me spraševali, zakaj se ne poročim. Odgovoril sem, da sem mlad in da želim živeti svoje življenje po svoje. Ko so od nekoga zvedeli, da sem gej, so me vprašali, če je to res. Pritrdil sem. Moj oče je potem takoj odšel na sodišče in se mi odrekel. Prišel je z listom papirja, ga vrgel pred mene in rekel: nisi več moj sin.
Kadri: Še danes, več kot deset mesecev po tem, ko sva odšla, naju ni nihče od domačih kontaktiral. Nikogar ne zanima, kje sva in kako sva.
Demir: Ko se mi je oče odpovedal, sem se pogovoril s Kadrijem. Rekla sva, da morava oditi. Da tu za naju ni prostora, da življenje ni možno.
Kadri: Čeprav o tem sva razmišljala že prej, že pred posilstvom. Razmišljala sva o tem, da odideva v neko evropsko državo, kjer spoštujejo človekove pravice. Ves čas sva imela v mislih Slovenijo, ker je že v času Jugoslavije slovela kot bolj demokratična. Po internetu sva klepetala z geji iz Slovenije, ki so nama govorili, da tu obstajajo klubi, organizacije, da ni veliko homofobije in podobno.
Vse to se je izkazalo kot zgrešena predstava, kajne?
Demir: Da. Mislila sva, da tu obstaja svobodnejša gejevska scena. Da lahko svojega fanta objameš na ulici.
Kadri: V glavi sva si ustvarila napačno predstavo. Ko so nama povedali, da tu obstaja gejevski klub, se je nama to zdelo nekaj nemogočega. Zato sva mislila, da je vse bolj svobodno. In tako sva se odločila, da prideva v Slovenijo. V Prištini sem imel svoj butik, ampak po posilstvu me to ni več zanimalo. Zaprl sem trgovino, vzela sva denar, ki sva ga imela in odšla.
Kako sta prišla do sem?
Kadri: Najprej z vlakom do Srbije, od tam do Bosne in naprej na Hrvaško. Nekaj dni sva preživela na Hrvaškem in poskušala ugotoviti, kako priti v Slovenijo, kajti za Slovenijo potrebuješ vizo. Ko nama je denarja začelo zmanjkovati, sva si rekla, da nazaj ne moreva več. Živa ali mrtva … Nekako morava na drugo stran. Bilo je grozno! Mejo sva prečkala čez sečoveljske soline. Tam so bile že uhojene poti. Ampak ne veš, kdaj se bodo te poti končale.
Demir: In da so povsod kanali.
Kadri: Trikrat ali štirikrat sva morala plavati. In povsod je bilo blato. Ura je bila nekaj čez polnoč, ničesar nisva videla.
Sta bila sama ali vas je bilo več?
Kadri: Ne, sama sva bila.
Kdaj sta potem zaprosila za azil? In kakšen odnos je policija imela do vaju?
Kadri: Ko sva prišla na drugo stran, sva imela v žepu samo par evrov. Kupila sva si kavo in cigarete in odšla sva do avtoceste. Nisva vedela, da na avtocesti ne smeš štopati. Takoj je prišla policija in nama povedala, da tega ne smeva početi na avtocesti. Zahtevali so najine dokumente, in ko so videli, da sva državljana Srbije, so naju vprašali, kaj počneva tukaj. Rekla sva, da bova zaprosila za azil. Peljali so naju v Koper na policijsko postajo. Tam sva morala podati izjavo, zaradi česa prosiva za azil. Povedala sva, da sva homoseksualca in da sva par. Policaj, ki sva mu dala izjavo, je bil zelo, zelo prijazen. Rekel nama je, da morava isto stvar povedati tudi takrat, ko bova prišla v Azilni dom. Prej, ko sva plavala, sem izgubil en čevelj, drugega pa sem vrgel stran. Bil sem bos in ta policaj mi je potem dal celo čevlje. In potem so naju odpeljali v Ljubljano.
Demir: Govoril nama je, naj se pomiriva. Bila sva prestrašena in tresla sva se. Na nogah sva imela velike rane. Cel mesec so se celile. Na začetku sva komaj hodila. Bala sva se, da naju bodo vrnili nazaj.
Torej nista bila prepričana, ali sploh lahko zaprosita za azil?
Kadri: Ne. Rekla sva, da bova preprosto dvignila roke in prosila za pomoč. Ampak vedela sva, da nazaj ne greva. Če nama ne bi prvič uspelo, bi poskusila kako drugače.
Kako je bilo potem v Ljubljani v Azilnem domu?
Kadri: Ko sva dala prvo izjavo, so nama rekli, da se bo postopek zaključil v treh mesecih. Ampak potem sva morala dati še eno izjavo. Sledilo je zasliševanje …
In takrat so vaju spraševali, kakšno vreme je na Kosovu in kdaj se je tam končala vojna?
Kadri: Da. Spraševali so naju o vremenu. Ločeno so naju zasliševali.
Demir: Kot da bi bila kriminalca …
Kadri: Na tretjem zasliševanju sem komaj zdržal. Šlo je za psihološko igro. Želeli so naju zmesti. Trikrat so me spraševali o posilstvu, jaz pa preprosto nisem mogel več govoriti o tem. Pri tretjem zaslišanju so me najprej vprašali, če vem, kako se imenuje moj partner. Rekel sem, da je to Demir Krujezi. Vprašal sem jih, kakšna vprašanja so to, kako da je ime mojemu partnerju, s katerim živim že tri leta in pol. Odgovorili so mi, naj ne sprašujem in naj samo odgovarjam na vprašanja.
To je rekel inšpektor?
Kadri: Da. V sobi je bil še prevajalec in tisti, ki je vse zapisoval.
V katerem jeziku pa ste govorili?
Kadri: V srbščini. Na drugem zaslišanju pa so hoteli, da govorim albansko. To sem zavrnil. Med ljudmi, ki govorijo ta jezik, sem doživel toliko grdega, da preprosto nisem več hotel govoriti albansko. Niti albanske glasbe ne morem več poslušati. Ko so me posiljevali, so tisti trije moški, ki so bili Albanci, na glas vrteli neko separatistično albansko glasbo. Tega ne morem več slišat! Ampak inšpektor je zahteval, da govorim albansko, da bi lahko preveril, če sem res s Kosova. In potem sem pač govoril albansko … Že prej sva prosila, naj naju ne dajo v kakšno sobo zraven Albancev. Ampak prav to so storili. In ti ljudje seveda na glas navijajo albansko glasbo.
Kaj pa so spraševali tebe?
Demir: Tudi mene so zasliševali. Stokrat sem jim rekel, da sem tam doživel nasilje in da tisti, ki bi doživel to, kar sem doživel jaz, verjetno ne bi vedel niti za svoje ime. Spraševali so me, kakšno je bilo vreme, ko se je zgodilo posilstvo. Rekel sem, da je bilo toplo. Da sem lahko hodil celo v kratki majici. Spraševali so, koliko stopinj je bilo. Tega nisem vedel. Vseeno so hoteli vedeti vsaj približno temperaturo. Rekel sem 17 stopinj. Nisem termometer, da bi lahko kar tako vedel temperaturo. Spraševali so me tudi, kdaj se je končala vojna. Tega nisem vedel, nikoli se nisem zanimal za to. Povedal sem jim nek približen datum.
Kako so se oni odzvali?
Demir: Nič. Rekli so OK in se nasmehnili. Morda jim je bilo v zadovoljstvo, če sem jim povedal napačne podatke.
Ampak na osnovi česa so trdili, da ni bilo toliko stopinj?
Demir: Verjetno so preverili na internetu. Ampak samo te stvari so jih zanimale. Ne pa to, da sva bila posiljena in kako sva živela na Kosovu.
Kadri: Ampak kdo bi pomislil na vreme, ko se ti zgodi posilstvo? Kaj pa jaz vem, koliko stopinj je bilo takrat. Takrat sem samo razmišljal, kako pobegniti. Spomnim se okna, skozi katerega sem hotel skočiti, čeprav sem bil nag, stanovanje pa je bilo v drugem nadstropju. Ampak kaj bi se potem zgodilo z njim? Njega tam nisem mogel pustiti. Kako naj rečem … ma, to je homofobija. Ljudje v Azilnem domu so mi govorili celo, da se homoseksualnost da pozdraviti.
Socialni delavci so vama to rekli?
Kadri: Da. Rekli so, da je homoseksualnost možno pozdraviti s terapijami. To je rekla neka ženska, Majda, ki je predtem nekaj let delala v policiji, zdaj pa dela v Azilnem domu. Rekel sem ji, da svojega življenja ne bi spremenil za deset vaših »normalnih« življenj. Ona pa je še naprej govorila, da je to možno pozdraviti.
Imela sta torej tri zaslišanja. In na koncu so zaključili, da vajina prošnja ni utemeljena.
Kadri: Trdili so, da sva dala lažne izjave.
Ampak katere?
Demir: To glede temperature. In da se vojna ni zaključila takrat, kot sem rekel. Še danes ne vem, kdaj se je vojna zaključila in me niti ne zanima. Nisem bil v vojni.
Kakšno pa je življenje v Azilnem domu?
Kadri: Grozno.
Imata svojo sobo?
Kadri: Da. Če bi bil še kdo drug v sobi, bi naju to ubilo. Ampak čeprav imava svojo sobo, morava vedno biti pozorna. Stene so tanke in ljudje so ves čas na hodniku. Paziti morava, da drugi ne zvedo, da sva geja.
Vaju drugi ljudje v Azilnem domu nikoli niso vprašali, zakaj sta tu?
Kadri: Ne, ker se ne druživa s temi ljudmi. Drživa se zase. Že tri mesece ne hodiva v menzo. Hraniva se, kakor se pač znajdeva. Večkrat sva jim povedala, da je najin primer specifičen. Prosil sem celo za pomoč psihiatra, ker sem doživljal travme zaradi tega, kar se je zgodilo. Odpeljali so me v zdravstveni dom na Viču. Ko sem zdravnici povedal, v čem je problem, je rekla, da je ne zanimajo moje zasebne stvari in da naj ji povem, kje me boli. Da mi bo dala tablete. Rekel sem, da me nič ne boli, da me je le strah. Napisala mi je recept za neka zdravila, ki naj bi jih jemal šest mesecev. Vstal sem in ji rekel, naj jih kar sama jé.
Torej sploh ni bila psihiatrinja?
Kadri: Ne. Vprašal sem jo za naslov kakšnega psihiatra, pa je rekla, da tega ne bom dobil, ker Azilni dom ne bo plačeval psihiatrov. Da mi to pač ne pripada. To so bili naporni trenutki. Bila so obdobja, ko sva skupaj jokala, bilo naju je strah … ampak za to se nihče ni zanimal. Bili so trenutki, ko sva lačna ležala v sobi. Takrat sem se spomnil, kaj sem nekoč imel in kje sem danes. Ampak … imela sva drug drugega. Najina ljubezen … postala je močnejša.
Kako sta stopila v stik s Škuc LL, kjer so vama nato nudili pomoč?
Kadri: Rekla sva si, da mora obstajati kakšna organizacija, ki ščiti geje in lezbijke. Če jo imamo v Prištini, mora biti tudi tu. Prek interneta sva našla naslov od K4. Tam je študentska organizacija. Razložila sva, kakšna je najina situacija in napotili so naju na Škuc LL. Potem sva dobila telefonsko številko Tatjane Greif. Ogromno nama je pomagala od prvega dne naprej. Vrnila nama je hrabrost in optimizem. Bila nama je kot sestra, mati … prijateljica. Ko mi je bilo težko, sem jokal v njeni pisarni … in takrat me je tolažila. Nekoč je Demirja strašansko bolel zob. V zdravstvenem domu so mu hoteli le izruti zob, ne pa ga tudi popraviti. Rekli so, da ta usluga ljudem iz Azilnega doma ne pripada. Potem nama je Tatjana dala denar, da so mu popravili zob.
V Azilnem domu ne dobite nobenega denarja?
Kadri: Ne. Znajdeva se, kot znava. Pomagal nama je prijatelj iz Ljubljane.
Ko so vama zavrnili azil, sta vložila tožbo.
Demir: Da. Borila se bova za svoje človekove pravice.
Kadri: To res ni normalno, da v Evropski uniji homoseksualcema ne dajo pravic. Ugotovila sva, da se ne boriva več samo zase, ampak za vse geje in lezbijke, tudi v Sloveniji. Ker verjetno je tu veliko teh, ki se ne upajo ali ne smejo razkriti.
Demir: Ampak ljubiti, objeti nekoga, to ni kršitev nobenega zakona.
Sta v Ljubljani kdaj doživela kakšno nasilje zaradi tega?
Demir: Da. Nek večer sva se vračala iz lokala na Poljanski cesti. Ko sva šla čez Prešernov trg, sem ga objel. Iz taksija je stopil nek tip in začel vpiti: »Jebem vam mater pedrsko!« Ampak midva sva ga ignorirala in šla naprej.
Kadri: Pred Mercatorjem na Viču pa nama je nekdo rekel: »Mater vam šiptarsko, albansko …« Ampak dogajajo se tudi dobre stvari. Spoznala sva ljudi, ki nama pomagajo.
Če dobita azil, bosta ostala tukaj, ne glede na vse, kar se vama je tu zgodilo?
Kadri: Da. Rada bi odprla butik ali gay friendly bar ali kaj takega … da bi se končno malce aktivirala in nekaj naredila iz svojega življenja.
Demir: Življenje je tako kratko, da ga je potrebno maksimalno izkoristiti.
