Športni funkcionar, ki je po duši antišportnik
Andrej Pišl je, kot sam pravi, športni funkcionar. Pri Narobe bi mu bržkone prilepili še pridevnik gejevski. Gejevski športni funkcionar. Je predsednik prvega domačega športnega glbt-društva Out in Slovenija in član Evropske gejevske in lezbične športne zveze EGLSF, ki je letos na evropskem nogometnem prvenstvu v Ukrajini in na Poljskem prvič v zgodovini teh iger odprla »Hišo ponosa«, varen prostor za vse, kjer si je bilo možno ogledati tekme brez strahu, da te bo kaj udarilo po glavi, če si ob golu v navalu navdušenja objel svojega tipa. Ali objela svojo punco.
Intervju bom začel zelo neprofesionalno in priznal, da smo se ga v uredništvi vsi otepali. Ne zaradi tebe, seveda, pač pa zaradi teme, o kateri bova govorila. O športu nihče od nas ne ve dosti in bržkone pademo v tisti stereotip, da sta homoseksualnost in šport, sploh skupinski, dve izključujoči se stvari. Kot da bi bil izraz »glbt-šport« oksimoron. Se tudi ti srečuješ s podobnimi pomisleki pri svojem delu?
V naši skupnosti, ki je majhna, je predsodek o nekompatibilnosti športa z »biti gej« precej velik. Za lezbijke pa bržkone velja ravno obratno. A dejstvo je, da se s športom tako ali drugače srečujemo vsi. Tudi odhodi v hribe, sprehodi s psom in podobno je oblika športa, čeprav temu morda ne rečemo šport, pač pa rekreacija. Priznam, tudi sam sem po duši antišportnik … (Smeh.)
Hm, mislim, da vem, kako bo naslov intervjuja …
No, vsaj na začetku sem bil tak, ker se v športu nisem dobro počutil. Nikoli nisem bil tipičen športnik, ki bi zmagoval. Sicer sem se rad ukvarjal s športom, ni mi pa ustrezala tekmovalnost v športu.
Je bilo to povezano s tvojo spolno usmerjenostjo?
Verjetno. Ali vsaj s tem, da sem se počutil drugačnega, kar se je morda še najbolj manifestiralo ravno pri športu. Sicer sem že od mladih nog vsako leto treniral nekaj več vrst športov, potem pa sem v srednji šoli in deloma na fakulteti imel totalen odpor do športa.
Potem je skorajda ironično, da si zdaj aktiven član Evropske gejevske in lezbične športne zveze (EGLSF) in delegat v mednarodnih lezbičnih in gejevskih športnih zvezah (GLISA in FGG).
Res je, pred nekaj leti sem tudi sam pomislil, kako je vse to pravzaprav ironično.
In tu se zgodba sploh ne konča: tudi profesionalno delaš na področju študentskega športa. Ali med tema dvema področjema kdaj pride do izključevanja?
Koncepta glbt-športa in študentskega športa sta si neverjetno podobna.
V čem?
Najprej v tem, da se ga vsi otepajo. (Smeh.) Hkrati nihče tega športa ne jemlje dovolj resno. V Evropsko gejevsko in lezbično športno zvezo je včlanjenih sto klubov in to predstavlja več kot 100.000 športnikov. V Evropsko univerzitetno zvezo je vključenih 45 nacionalnih organizacij, ki predstavljajo ogromno število študentk in študentov. A ne glede na vse te številke, te v Evropi le malokdo jemlje zadosti resno. Skoraj vsi dajejo poudarek samo na vrhunskem športu. Enako je pri nas: poudarek je na predšolski vzgoji in potem na vrhunskem športu, vmes pa je vakuum.
Se pri študentskem športu srečuješ s tistim, proti čemur se boriš pri glbt-športu – torej s homofobijo in podobnimi izključevalnimi praksami v športu?
Da, se. Je pa tudi res, da sem na vse to mogoče pozornejši, ker v zadnjih letih veliko delamo na teh vprašanjih. Ukvarjamo se, recimo, z enakostjo spolov, kar je bila pomembna tema na letošnjih Olimpijskih igrah v Londonu, ki so bile prve olimpijske igre s tekmovalkami v vseh nacionalnih ekipah. Pri študentskem športu smo pred nekaj leti začeli paziti na to, da so vsi športi, ki jih organiziramo, namenjeni tako moškim kot ženskam. Kljub temu se pri študentskem športu še vedno pogosto srečujem s seksizmom, s homofobijo pa sploh. Včasih, priznam, se težko osredotočim na svoje delo, ker slišim homofobične opazke.
Za kakšne primere gre?
Najprej moram povedati, da se šport ne deli samo na rekreativni in vrhunski šport, pač pa, na žalost, obstajajo tudi druge delitve, kot so »večvredni« in »manjvredni« športi. Pri tistih športih, ki jih javnost ocenjuje kot manjvredne, na primer drsanje ali badminton, na študentskih tekmovanjih pogosto slišim opazke v stilu: glej ga, kako drsa, kot en peder. In to boli. Sicer ne pride do nobenih javnih incidentov, a če tako slišiš govoriti športne funkcionarje in sodnike, potem to ni najbolj prijetno. Med študenti pa sicer ne opažam veliko homofobije.
Se v takih situacijah lahko oglasiš in protestiraš proti tem komentarjem?
Odvisno. Nisem vedno tiho. Včasih se s kom resno pogovorim, ker me to tudi osebno prizadene.
In kakšen je odziv športnih funkcionarjev, ko jim rečeš, da so njihove pripombe homofobične?
Reakcije so podobne tistim, ki jih lahko slišiš pri navijačih. Rečejo, da s svojo pripombo niso nič slabega mislili.
Letošnje leto je na področju športa leto boja proti homofobiji. Športno društvo Out in Slovenija, ki ga vodiš, je organiziralo dve aktivnosti: za slovenski prostor ste priredili razstavo Geji in lezbijke v športu, ki je bila na ogled na Fakulteti za šport in na Paradi ponosa, hkrati pa ste organizirali tudi okroglo mizo o diskriminaciji v športu.
Res je. Številni sicer mislijo, da bi morali namesto preventivnih in osveščevalnih akcij raje organizirati izobraževanja za sodnike ali kaj podobnega. Ampak sodniki, trenerji in menedžerji imajo le malo izobraževanj in tudi njih lažje dosežemo skozi omenjene akcije.
Tisto, kar je na omenjeni razstavi bodlo v oči, je bilo dejstvo, da so skoraj vsi športniki in športnice, ki so bili predstavljeni, razkritje naredili po zaključku profesionalne športne kariere.
Tudi sam sem bil nad tem razočaran, ko sem prevajal to razstavo. Je pa res, da je ravno pred kratkim nemška kolesarka Judith Arndt, ki je tudi na tej razstavi, že drugič zapored osvojila naslov svetovne prvakinje. Na razstavi je z življenjsko zgodbo podrobneje predstavljenih dvajset športnikov in športnic, sicer pa razstava omenja 111 športnikov in športnic in nekateri so se razkrili že v času kariere. Zakaj se pozno razkrivajo? Večina pravi, da bi jim razkritost lahko prinesla probleme pri financiranju. Bojijo se, da bi izgubili sponzorje. Športniki, ki so se razkrili po koncu kariere, so omenjali tudi pritisk svojih klubov in reprezentanc, ki ne želijo, da se javno razkrijejo. Razkriti so torej zgolj znotraj svojega kluba. Tak primer je na primer skakalec v vodo Greg Louganis, ki je bil HIV-pozitiven in se je uradno razkril šele potem, ko je na nekem tekmovanju prišlo do poškodbe.
Ampak Martina Navratilova je v enem od svojih zadnjih intervjujev pozvala aktualne športnike in športnice, naj se kljub vsemu razkrijejo …
… in dober primer tega je avstralski plavalec Matthew Mitcham …
Spet plavalec … (Smeh.)
(Smeh.) Ja, mogoče je kaj v vodi … No, Mitcham se je javno razkril že pred olimpijskimi igrami leta 2008 v Pekingu, kjer je osvojil zlato medaljo. Rekel je, da mu je skrivanje vedno vzelo 5 % njegove energije, ker je moral paziti, s kom se druži in kako, in da se zdaj, ko se je razkril, lahko popolnoma posveti športu.
Ampak on se je razkril, ko je imel v športu že neko določeno pozicijo. Verjetno je bil predober, da bi mu njegovi podporniki obrnili hrbet?
Zagotovo je to pomagalo. Tudi če bi se nekaj podpornikov umaknilo, je imel dovolj drugih. Ko se je razkril, je nekaj časa resda imel težave z iskanjem glavnega sponzorja, ker se praviloma pogodbe iztečejo po vsakem olimpijskem ciklu. Ampak ga je na koncu dobil. Dobil pa je tudi veliko podpore iz lgbt-skupnosti in tudi svoje plavalske skupnosti.
V Sloveniji nimamo takega primera, ste pa v okviru prej omenjenih akcij kontaktirali šest slovenskih športnikov in športnic in jih vprašali, če bi se razkrili.
Res je, pri pripravi razstave smo poskušali narediti dodatni pano, ki bi govoril o slovenskem športu in tako razstavo približal našemu prostoru. Seveda imamo tudi v Sloveniji razkrite športnice, ampak ne v vrhunskem športu. In tisti, ki niso del vrhunskega športa ali so vsaj na njenem pragu, niso zanimivi za medije. Po neformalnih kanalih smo torej vprašali šest oseb, a se nobena od njih ni odločila, da bi bila upodobljena na razstavi. Nekaj dni po otvoritvi razstave pa se je slovenska tekačica Barbara Jezeršek razkrila v intervjuju za časopis Večer …
… čeprav se je razkrila že leta 2008 v intervjuju za Narobe …
… ampak takrat še ni bila v nacionalni slovenski reprezentanci, zdaj pa je. To pomeni, da imamo vsaj eno razkrito lezbijko v slovenskem vrhunskem športu.
In zdaj seveda sledi vprašanje, ob katerem lahko zaviješ z očmi: zakaj je v športu sploh pomembno, da si razkrit, saj so vendarle verjetno najbolj pomembni športni rezultati, ne pa posameznikova spolna usmerjenost.
Seveda ni pomembno, s kom neki športnik spi, se pa moramo zavedati, da se ljudje poistovetijo s športniki in športnicami. V športu je bil, na primer, velik problem rasizem. Pravzaprav še vedno je … ampak vse več športnikov se v teku kariere ali tudi pozneje posveti boju proti rasizmu v športu, hodijo po šolah in o tem govorijo. Na tak način premikajo stvari na bolje. Šport – razen tega, da ima neke blagodejne učinke na telo – je v bistvu prazen: lahko ga napolnimo z zgodbami, ki športu dajejo dodatno vrednost. Te zgodbe so lahko pozitivne – kot so akcije proti diskriminaciji – lahko pa tudi negativne, kot so navijaški izgredi, šikaniranja na tribunah in podobno …
Kako navijaške skupine reagirajo na vaša prizadevanja za manj homofobije v športu?
Naj začnem z dobrim primerom. Na Hrvaškem deluje navijaška skupina Bijeli Anđeli, ki podpirajo nogometni klub Zagreb. Njihov moto je pozitivno navijanje. Že v samem statutu imajo napisano, da se zavzemajo za enakopravnost in med drugim tudi proti homofobiji. Vsako leto izvedejo kakšno akcijo na to temo. Mislim, da so se jih druge navijaške skupine že kar navadile, ker delujejo že nekaj let. Je pa res, da so včasih tudi žrtve fizičnega nasilja. Ko sem se pogovarjal z njimi, so rekli, da imajo za svoje člane nekaj priporočil in med njimi je tudi to, da so v dobri fizični kondiciji. Da lahko bežiš, če te napadejo … Sicer pa se na homofobijo odzivajo na primer tako, kot na tisti tekmi, kjer je navijaška skupina njihovih nasprotnikov izobesila transparent »Sudija – peder«, oni pa so razgrnili transparent v podporo Paradi ponosa. In to so naredili na svojo roko, brez sodelovanja z lgbt-organizacijami. V Sloveniji pa z navijaškimi skupinami neposrednih stikov še nismo uspeli imeli, razen kot reakcije po incidentih.
Zakaj ne?
Najprej zato, ker nas pri športnem društvu Out in Slovenija številčno ni zadosti. In vsaka stvar potrebuje svoj čas. Pred tem, ko smo delovali še v okviru Društva za integracijo homoseksualnosti in smo v okviru tedna PHARE pripravljali različne akcije – predvsem na tekmah ženske lige in mladinskih centrov v Ljubljani in Zalogu – se je napredek pokazal šele čez nekaj let. Pet let smo, na primer, potrebovali, da so nas na Nogometni zvezi, s katero smo sodelovali, sploh začeli jemati resno.
Navijaška skupina Greendragons je na nogometni tekmi razvili transparent »Stop Parada ponosa«, predstavniki Vijol so v intervjuju na Radiu Slovenije rekli, da so za homoseksualce, ker bo potem več žensk ostalo za njih … Zakaj je prav nogomet tako brutalno homofobičen, medtem ko o podobnih incidentih v drugih športnih ne slišimo?
Ampak to ne pomeni, da tam tega ni. Pri nas ima nogomet zelo razvito mrežo – od predšolskih, mladinskih do klubskih skupin. Okrog nogometa se vrti veliko denarja. Ni veliko drugih športov, ki bi dobili toliko denarja. Prav zaradi tega o nogometu slišimo več. Dejstvo, da se evropska nogometna zveza UEFA poskuša sistematično spopadati s homofobijo in rasizmom že vrsto let, pomeni, da tudi oni priznavajo obstoj tega problema. UEFA je, na primer, podala tudi priporočilo, da nogometni klubi in zveze v svojih statutih posebej omenijo prepoved diskriminacije na osnovi rase, spolne usmerjenosti in podobno. Nekatere organizacije so to naredile, pri nas pa … kolikor vem, tega še niso naredili. Je pa res, da Nogometna zveza načeloma podpira tudi naše projekte – ne finančno, ali pa tako, da bi izvajali izobraževanja v klubih, pač pa nam dovolijo, da izvajamo aktivnosti v sklopu prve ženske lige …
… kjer pa homofobije ni …
Tam je situacija ravno obratna: igralke se morajo soočati s predstavo, da so vse lezbijke. Tako, da se s temi predsodki spopadajo tako tiste, ki so lezbijke, kot tiste, ki niso. Tudi v ženski ligi je homofobija. Seveda pa bi bili zadovoljnejši, če bi akcijo lahko izvajali v vseh ligah, na vseh tekmah – vsaj v okviru tega tedna.
Letos so bile evropske lgbt-športne igre Eurogames prvič organizirane v Vzhodni Evropi, na Madžarskem. Kako je bilo?
Igre so bile v Budimpešti organizirane v izredno homofobičnem času, vsaj kar se tiče madžarske vlade in mestnih oblasti. Bile so sicer zelo uspešne glede participacije. Sodelovalo je prek 3000 športnikov in registriranih obiskovalcev, na samih tekmah pa ni bilo nobenih incidentov. Varnost je seveda na izredno visokem nivoju. Na otvoritveni slovesnosti, na kateri je bilo okoli 2000 udeležencev, je bilo hkrati tudi toliko policistov. Sicer pa so se tik pred začetkom Eurogames s to prireditvijo začela ubadati madžarska desničarska gibanja. Nekaj dni pred začetkom so javno objavili sezname prostovoljcev in prostovoljk, ki so želeli pomagati pri izvedbi Eurogames. Zaradi tega je na koncu ostala samo še tretjina prostovoljcev, vsi preostali so se prestrašili in razbežali.
Kako pa je s svetovnimi glbt-športnimi igrami. Bomo še kar naprej imeli dvoje – Gay Games in Outgames?
Spor med Gay Games in Outgames izredno boli. Gay Games so se začele kot gejevske in lezbične olimpijske igre leta 1982 v San Franciscu. Pobudnik teh iger je bil Tom Waddell, ki se je kot športnik udeležil olimpijskih iger in bil nad njimi tako navdušen, da je želel to izkušnjo dati tudi širši glbt-populaciji. Waddell je bil namreč gej, ki je bil razkrit še preden je nastopil na olimpijskih igrah, kjer pa sicer ni dobil nobene medalje. Gay Games bi se sicer morale imenovati Gay Olympic Games, vendar so nekaj tednov pred prireditvijo morali spremeniti ime, ker Mednarodni olimpijski komite ni dovolil, da se pri teh igrah uporablja izraz ‘olimpijske’. Od takrat naprej so bile Gay Games vsake štiri leta. Odprte so za vse, poudarek pa je na lgbt-populaciji. Ker pa so te igre postale ogromne, saj je sodelovalo več kot 5000 udeležencev in udeleženk, so se začele spreminjati v popolnoma komercializirane igre, pri katerih je potrebno poskrbeti za široko paleto stvari, vključno s financami. Pri tem pomembno vlogo igrajo tudi sponzorji. V Sydneyju leta 2002 je postalo jasno, da bo treba igre omejiti, ker finančno niso bile več vzdržne. Naslednji gostitelj je bil že določen – Montreal v Kanadi – in zveza Gay Games je zaradi izkušenj v Sydneyju organizatorjem začela postavljati večje restrikcije, da igre ne bi bile finančno neuspešne. Organizatorji v Montrealu so dobili veliko podporo vlade in lokalne skupnosti in so želeli igre odpreti čim večjemu številu udeležencev in udeleženk. In tu je nastal spor. Ustanovljena je bila nova organizacije – GLISA in organizatorji v Montrealu so nato organizirali svoje igre – Outgames – zveza Gay Games pa je leto in pol pred igrami ponovila razpis, dobila novega organizatorja – mesto Chicago – in tam so potem leta 2006 potekale Gay Games, in sicer le nekaj tednov potem, ko so se končale Outgames. Od takrat naprej te igre potekajo ločeno.
Evropska gejevska in lezbična športna zveza podpira Outgames, kajne?
Evropska zveza podpira enotne igre. Letos spomladi sta se omenjeni organizaciji pogajali in želeli doseči skupno organizacijo iger leta 2018. Žal ta pogajanja niso bila uspešna. Kljub temu pa še vedno obstaja zelo močen pritisk organizacij, kot je EGLSF, da te igre vseeno postanejo enotne. Morda je nekaj več možnosti za to tudi po letošnji skupščini Gay Games, kjer so člani skupščine zahtevali, da Gay Games vzpostavi vsaj neko vrsto sodelovanja z Outgames, pa čeprav to pomeni, da še vedno ne bomo imeli skupnih iger v bližnji prihodnosti.
Omenil si že nekaj aktivnosti, ki jih organizira Out in Slovenija. Letos ste se po desetih letih ‘osamosvojili’ in postali prva športna glbt-nevladna organizacija v Sloveniji, pred tem pa ste delovali v okviru Društva DIH.
Res je. Društvo »DIH – Enakopravni pod mavrico« je sicer nastal tudi zaradi Out in Slovenija, ker je ta neformalna športna skupina obstajala že pred Dihom. Dih se je nato začel ukvarjati z množico različnih projektov, uporabniki in uporabnice športnega dela storitev pa se nujno niso prepoznali tudi v drugih aktivnostih Diha, kot je na primer aktivizem, zato je nastala potreba po ločenem društvu. Meni so zgled madžarske športne glbt-nevladne organizacije. Te so združile moči in letos organizirale Eurogames. To je bilo možno, ker so bila to društva, ki so se ukvarjala samo s športom in rekreacijo. Tudi zato se je Out in Slovenija osamosvojila in na svojo deseto obletnico neformalnega delovanja postala samostojno društvo. Zdaj organiziramo športne aktivnosti. Septembra smo, na primer, imeli teden odprtih vrat, kjer so se lahko vsi brezplačno udeležili športnih aktivnosti, ki jih organiziramo.
In katerega leta bo potem Out in Slovenija organizirala Eurogames?
(Smeh.) Kmalu.
