Prečuta noč za lezbični manifest

Dvajset let lezbične skupine Škuc LL

Intervju z Natašo Sukič in Suzano Tratnik

Nataša Sukič in Suzana Tratnik sta pred dvajsetimi leti ustanovili lezbično skupino LL, prvo tovrstno skupino v Sloveniji, v bivši Jugoslaviji in celo v vzhodni Evropi. LL pomeni lezbična Lilit, ker so zametki skupine nastali v feministični sekciji Lilit. LL ne pomeni ljubljanske lezbijke, kot so nekateri včasih trdili, je pa res, pravi Suzana, da je bilo delovanje lezbične skupine v takratni Jugoslaviji možno samo v Ljubljani. 

Tako za Suzano kot Natašo je bila za začetek njunega lezbičnega aktivizma ključna izkušnja tujine. Suzana se je udeležila lezbične konference v Ženevi, o kateri piše v Tretjem svetu, Nataša pa Parade ponosa na Nizozemskem, čeprav pred odhodom na Nizozemsko sploh ni vedela, da gre za gejevsko in lezbično prireditev. »Aldo Ivančič nam je šele na Nizozemskem povedal, za kakšno prireditev gre,« se spominja Nataša, »in nam rekel, naj se na sprejemu pri županu pretvarjamo, da smo lezbijke. Bilo je komično, ampak hkrati je bil to zame tudi šok, ker je bil to pravzaprav moj osebni problem – vedela sem, da sem lezbijka, ampak tega še nisem povsem sprejela.« 

Od tu naprej so se stvari dogajale hitro. Pogosto prehitro, pravi Nataša, da bi človek lahko še razločil, kaj je vzrok in kaj posledica. Aktivizem te potegne vase. Suzana in Nataša sta po dvajsetih letih … še vedno noter.

 Foto: Nada Žgank / Memento
 

Kateri del izkušnje tujine je bil ključen za nastanek lezbičnega gibanja v Sloveniji? So bili to tuji zgledi, ki so vlekli, ali nekakšni intimni preobrati pri vaju osebno?

Suzana: Oboje. To je bila hitra šola življenja, ki je nikjer drugje ne moreš dobiti. V enem tednu lahko nadomestiš pet let življenja, ki bi jih sicer izgubil. Ženevska izkušnja mi je dala vedeti, da smo povsod, da je biti lezbijka nekaj povsem vsakdanjega in normalnega in sprejemljivega in da to ni neka identiteta, zaradi katere moraš živeti z neko težo in s skrivaštvom. Dala mi je občutek lezbične skupnosti.

Nataša: Tudi pri meni je šlo za oboje – za zglede in osebne transformacije. Na Nizozemskem me je navdušilo, kako je celo mesto živelo s to parado. Vse je bilo v znamenju mavričnih zastav. Ljudje so bili dejansko naklonjeni temu. Šokiralo me je, da nas je nek župan tako spoštljivo povabil in nam pripravil sprejem. Tak dogodek te šokira in kultivira in v nekaj dnevnih narediš kvantni preskok. Misliš si: če imajo oni to, potem imamo lahko to tudi mi.

Ko smo se vračali nazaj, smo se ustavili v Koelnu, kjer je potekala evropska konferenca ILGE. Pod vtisom vsega tega sem Lilit včlanila v International Lesbian and Gay Association (ILGA), ne da bi svoje kolegice sploh vprašala glede tega. Nekatere v Lilit so s tem potem imele nekaj problemov in to so bili tudi že razlogi za ustanovitev svoje skupine. Vse to je bil tudi motiv za to, da smo se dogovorili za prilogo v Mladini, kjer je bil nato objavljen lezbični manifest. Preko tega smo ponovno poiskali Suzano, ki je že poskušala ustanoviti lezbično sekcijo, a je ta poskus propadel.

Suzana: Ta poskus se je zgodil še pred mojim odhodom v Ženevo. Pri Lilit so namreč načrtovale različne podsekcije, tudi podsekcijo za lezbištvo, v katero sem se vpisala. Ustanovni sestanek smo imele v Riu in takrat sem spoznala prvi dve lezbijki. Načrtovale smo neke prevode, ampak vse to je propadlo, ker je večina žensk, ki so tja prišle, reklo, da one niso lezbijke, da so novinarke in jih zato to zanima. To me je precej razočaralo. Naslednjega sestanka nikoli ni bilo.

Koliko vzporednic je moč postaviti z zahodno izkušnjo odnosa med feminizmom in lezbištvom? V Ameriki so bile namreč lezbijke najprej izključene iz feminističnega gibanja zaradi strahu pred enačenjem feminizma z lezbištvom.

Nataša: Tega problema pri nas niso imele vse feministke. Določene članice Lilit pa so imeli težave s tem, da sem Lilit vključila v ILGO. In to prav tiste ženske, ki so same srečevale z notranjo dilemo, ali so lezbijke ali ne. V takratni debati je bil izpostavljen strah, da bo javnost med feminizmom in lezbištvom postavila enačaj. Na osnovi tega smo zaključile, da je pametno stvari ločiti, bolj definirati in ločeno pošiljati sporočila v javnost. No, ali pa po potrebi tudi skupaj.

Suzana: Pogosto se je po kuloarjih govorilo, kako da smo bile lezbijke in feministke sprte. Ampak to sploh ni res. Pogosto smo iste ženske delovale v obeh sekcijah. Kot lezbična aktivistka si ne predstavljam, da se prepiram s feministkami ali pa da zaradi tega, ker sem lezbijka, hkrati nisem tudi feministka. Ločeno sekcijo smo ustanovile zato, ker nas je bilo kar veliko in ker smo se ukvarjale z nekimi ločenimi vprašanji in aktivnostmi. To se je pozneje izkazalo za dobro rešitev.

Tomaž Mastnak je nekoč rekel, da je politično gledano homoseksualec. Ampak »politično gejevstvo«, če temu lahko tako rečem, ni razširjen fenomen, medtem ko je »politično lezbištvo« odigralo pomembno vlogo. Kakšno je bilo razmerje med političnimi lezbijkami in lezbičnim gibanjem?

Suzana: V okviru Lilit in tudi LL je bilo nekaj žensk, ki so se izrekale za politične lezbijke. Ampak to za nas ni predstavljalo nobenega problema.

Nataša: Politične lezbijke so bile tiste, ki so v okviru Lilit odpirale in na politično agendo postavljale vprašanje lezbištva. Če njih ne bi bilo, dvomim, da bi se Lilit toliko ukvarjala s temi vprašanji. Prav zaradi njih je bilo tudi meni lažje razmišljati o svoji identiteti. Ko smo ustanovile LL, so nas nekatere politične lezbijke zelo podprle. Pri prilogi v Mladini sta na primer sodelovali dve politični lezbijki. Za njih je bila to življenjska, esencialna opredelitev.

Kakšen je bil odnos med Magnusom, gejevsko skupino, ki je bila ustanovljena leta 1984, in lezbično sekcijo? Je Magnus odpiral prostor tudi za lezbična vprašanja?

Suzana: Sicer sem hodila na gejevske zabave v Amerikanca, a se mi je zdelo, da nimam kaj iskati na njihovih sestankih. Zato tudi nikoli tam nisem bila. Zdelo se mi je, da tudi oni niso imeli potrebe, da imajo zraven kakšno lezbijko. Razen Alda.

Vam je Magnus nudil podporo, ko ste ustanovile LL?

Nataša: Magnus takrat pravzaprav ni delal, ker je bil po odpovedi četrtega festivala Magnus leta 1987 tako rekoč v razpadu. Ustanovitev LL je pravzaprav pomagala na noge postaviti tudi Magnus. Nekateri geji so namreč takrat začeli hoditi na naše sestanke, na primer Boris Pintar in Brane Mozetič. Brane je prišel zaradi tega, ker je nekaj prevajal in so ga zanimali gejevski slengovski izrazi. In očitno se je tako navdušil, da je kar ostal. In ne samo ostal, ampak tudi ogromno zgradil. Ko smo me začele načrtovati Lesbozine, so oni začeli načrtovati Gayzine in podobno. Je pa res, da smo bili drug drugemu v oporo in podporo in zaradi tega je pozneje tudi nastal Roza klub.

Kako ste potem objavile prilogo v Mladini, ki pomeni »coming out« lezbištva v Sloveniji?

Nataša: Ob debati okrog včlanitve Lilit v ILGO je voditeljica Lilit, ki je bila naklonjena lezbištvu, predlagala, da pripravimo to prilogo. Potem smo poiskale Suzano, ki takrat ni več hodila na Lilit in okrog tega se je potem oblikovala skupina.

Suzana: Rekle smo si, če že objavljamo prilogo, pa recimo še, da smo lezbična skupina. Zato smo tudi naredile manifest te skupine. Objavile smo naslov in telefon in tako se je začelo.

Ampak kako ste v Mladini sploh dobile prostor za to? Danes se zdi neverjetno, da bi šel na Mladino in rekel: dajte mi štiri strani v reviji, da objavim svoj manifest.

Suzana: To se je dogovorila Mojca Dobnikar. Takrat so bile stvari bolj odprte. Poleg tega pa je bilo lezbištvo tema, ki je takrat »vlekla«, malo je bila eksotična. Ampak prostor smo dobile tudi zaradi tega, ker smo bile del novih družbenih gibanj in o tem se je takrat veliko pisalo v Mladini.

Pod prilogo ste bile podpisane Suzana, Roni, Erika, Nataša, Marjeta in Davorka. Kdaj ta imena dobijo priimke?

Suzana: Zelo dolgo ne. Po mojem šele pri Revolverju. Tudi v Lesbozine smo se podpisovale samo z imeni.

So bila takrat sploh prisotna vprašanja osebnega definiranja, razkritja in podobno? Je bil strah pred razkritjem pomembno vprašanje?

Nataša: Pri meni gotovo. Celo pri »L – Zborniku o lezbičnem gibanju na Slovenskem« sem se zakrila. Mene je dokončno s tem vprašanjem soočila Nataša Velikonja v drugem valu delovanja LL, ko je pri Časopisu za kritiko znanosti prevzela urednikovanje lezbičnih in gejevskih študij. Rekla mi je, da bi bil čas, da se končno podpišem s svojim imenom. Šele takrat mi je postalo jasno, da je povsem nesmiselno delati ves ta aktivizem, hkrati pa se zakrivati z nekimi psevdonimi. Tudi pri reviji Lesbo je potem vztrajala, da se podpisujemo z imeni in priimki.

Kako sta predtem združevali aktivizem in zakrivanje priimka?

Suzana: Me smo bile vržene v aktivizem. Zelo hitro smo začele delati in glede na to, da smo se zavedale, v kakšni družbi živimo, je bilo že samo ukvarjanje s tem zelo stresno. Poleg tega smo bile vse študentke, odvisne od štipendij. Takrat se mi je zdelo, da okolje ni vredno, da se izrečem in si nakopljem probleme. Ampak v nekem trenutku sem se potem počutila močnejšo in sem to razrešila. Mene je v to prepričal Bogdan Lešnik pri Revolverju. Pogovarjali smo se, zakaj se ne podpisujemo z imeni in priimki in jaz sem nekaj omenjala svoj negotov ekonomski položaj. Bogdan pa je rekel: »Jah, to ni nič drugega kot ekonomija osebnega.« (smeh) Potem sem se nad tem zamislila in dejansko se mi nikoli ni nič zgodilo zaradi tega, ker sem se podpisovala z imenom in priimkom. Ampak me teh vprašanj coming outa sploh nismo poznale. Danes je to drugače – jasno je, ali si out ali si in. Takrat pa smo le orale ledino.

Nataša: Saj vidiš, kako so potekali dogodki. Grem na Nizozemsko in sem v šoku, ker se moram izreči za lezbijko. Čez pet dni pa že razmišljam o tem, kako bi lezbično skupino morale imeti tudi v Sloveniji. Narediš neke preskoke. Z identiteto pa ne gre tako hitro. Poleg tega nismo imeli vzorov. Vse si moral sam iznajti, ugotoviti, kako se boš postavil proti svojemu najožjemu okolju in podobno. To so dolgi procesi.

Kdo je takrat postavljal politično agendo gibanja? Je bil na primer pri lezbičnem manifestu pomemben vpliv zahodnega gibanja ali je šlo pri tem za neke izvirne, lokalne ideje in zahteve?

Suzana: Ko smo delale Mladinino prilogo, smo prišle do sklepa, da je potrebno napisati manifest, povedati, kaj skupina hoče in zakaj smo bile ustanovljene. Ta naloga je padla name in na Heleno, ki je bila biseksualka in feministka. Spomnim se, da sva bili pri njej celo noč in pisali teh golih pet stavkov. Trudili sva se in zdelo se nama je, kot da morava iz vsega svojega znanja nekaj potegniti … ker ni smelo biti nič narobe. Jasno je moralo biti, kaj hočemo. Zdi se mi, da sva tisto zelo dobro naredili, ampak pri tem nisva imeli nobene literature. Razmišljali sva, kaj napisati, da bo jasno, da bo prav, da ne bo prenapeto in tako naprej. 

Kakšni pa so bili prvi odzivi javnosti na vaše delovanje?

Suzana: Lezbijke se niso zdele politično pomembne. Podoba lezbijk v javnosti sodi v del pornografskega imaginarija. To je prva misel. Tipi rečejo: »O, super!« Na LL je pisalo ogromno moških. Pisali so nam, da želijo eno ali dve lezbijki. Ali pa: »Osamljen sem in končno sem vas našel.« Češ nobena druga me ne mara, ve pa me boste. Torej nismo predstavljale take grožnje kot geji. Ampak pozneje so se pa že slišale pripombe, da so te lezbijke LL sicer fine, ampak zakaj težijo s tistimi nesramnimi političnimi teksti? Naš manifest in to, da smo se definirale kot skupina samo za ženske, jim je šlo zelo v nos. Takrat je postalo jasno, da pri LL ne gre za neke nedolžne slikice iz revij, ampak da so zadaj realne ženske, ki delujejo na osnovi svoje lastne izbire. To pa je bila grožnja.

Nataša: Ko smo leta 1988 organizirale prvi teden lezbičnega filma v Galeriji Škuc, je revija Teleks o tem objavila članek, ki ga je napisala Alenka Štebe in ki je nosil naslov: »Jaz sem za konkretno.«

Suzana: Kar pomeni: jaz sem za kurca.

Nataša: Novinarka se je v tekstu ograjevala od vsega tega, da ne bi kdo pomislil, da je ona lezbijka. Pisala je, kako je presenečena nad resnimi študentkami, ker si je verjetno predstavljala kakšno felinijevsko sceno migetajočih jezikov in ne vem česa še vse.

Ste se takrat odzvale na članek?

Suzana: Razmišljale smo o tem. Jaz sem se z njo že po telefonu skregala, saj sem ji rekla, da se mi zdi povsem neprofesionalno, da piše članke o lezbičnem filmskem festivalu, spraševala pa nas je samo o življenju v paru, in če skačemo čez plot. Ampak potem je na članek zelo dobro reagirala Jolka Milič. Spomnim se, da kar nismo mogle verjeti, da v Sloveniji obstaja človek, ki tako razmišlja. Napisala je namreč, da je novinarka ves čas pisala zgolj o sebi in se ukvarjala s svojimi kompleksi, da je pisala stereotipno in da v članku sploh ne govori o lezbičnem filmskem festivalu.

Nataša: Zanimivo pa je bilo tudi jugoslovansko časopisje. Pojavljale smo se v rumenih rubrikah. Sarajevski As je recimo pisal, da se prodajamo avstrijskim lezbijkam na meji. To so bili takrat veliki strahovi socializma, da smo se me prodajale avstrijskim kapitalistkam. (smeh)

V kolikšni meri je bila homoseksualnost izrabljena za politične obračune v času tako imenovanega slovenskega sindroma, torej v času zaostrovanja med jugoslovanskim in slovenskim političnim vrhom?

Suzana: Zelo. Slovenci so bili proglašeni za pedrsko nacijo. Ampak to ni ogrozilo stikov, ki smo jih imele s hrvaškimi in srbskimi lezbijkami. Vedno smo kot skupnost čutile neko nadgradnjo, tako da nam nacionalizem ni prišel blizu. Že feministična antipatriarhalna drža temu nasprotuje.

LL leta 1988 postane članica Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je bil ustanovljen zaradi procesa proti četverici. Ali potem lahko rečemo, da je bila LL državotvorna organizacija? Kajti nova družbena gibanja pripeljejo do političnega preobrata in so potem tudi prva žrtev tega preobrata.

Nataša: Naš namen seveda ni bil biti državotvoren na način, kot se je potem zgodil s samo državo. Me smo takrat razmišljale s svojega vidika: postati vidne in zahtevati stvari za sebe.

Suzana: K temu je seveda spadal tudi boj za svobodo govora in podobno.

Torej je šlo za upanje, da se bodo s spremembo političnega sistema vzpostavili boljši pogoji za lezbično in gejevsko skupnost?

Suzana: Mislim, da ne.

Nataša: Kruta politična realnost, ki se je takrat odvijala v Jugoslaviji, se je odvijala tako hitro, da smo bili ljudje pogosto presenečeni, kaj se sploh dogaja. Za nas pravzaprav ta preobrat ni bil dober, ker smo se dobro povezovale z lezbijkami iz Jugoslavije.

Suzana: Pogosto me v tujini sprašujejo, kako je bilo z gibanjem pred osamosvojitvijo in po njej. Ampak za nas to ni nobena prelomnica. Šele pozneje so se pokazale negativne stvari: vzpon cerkve, vzpon desnice, vzpon sovražnega govora.

Ampak neka prelomnica vseeno je, če ta prehod pogledamo skozi kontekst novih družbenih gibanj. V devetdesetih vsa ta gibanja zamrejo, le gejevsko in lezbično gibanje ostane vitalno. Zakaj?

Suzana: Mislim, da ne propadejo, ampak se transformirajo. Rezultat mirovniškega gibanja je Mirovni inštitut. Feministično gibanje se transformira v vrsto nevladnih organizacij za pomoč ženskam, žrtvam nasilja. Gibanja se torej institucionalizirajo. Postanejo servisi. Pri gejevskem in lezbičnem gibanju pa se to ne zgodi, ker tega nihče ne potrebuje. Država ne potrebuje poklicnih gejev in lezbijk.

Nataša: Če si del črnske skupnosti v Ameriki, si vedno stigmatiziran zaradi te osebne okoliščine in nikoli ne boš mogel reči, da nisi vsaj malo diskriminiran. Ta identiteta te popolnoma opredeli. Zato črnska skupnost gradi in brani svojo kulturo. Isto velja za geje, lezbijke, biseksualce, transseksualce, za romsko skupnost in podobno. Pri tem gre za vitalne človekove interese. Če pa se greš politiko – mirovniško gibanje je bila politika – potem pa se skladno s spremembami v družbi ta politika spreminja.

V tujini poznamo več obdobij gibanja – od asimilacijske do identitetne  in queer politike. Je slovensko gejevsko in lezbično gibanje doživelo nekakšno stisnjeno puberteto, kar pomeni, da pot, ki ga zahodni aktivizem prehodi od petdesetih let naprej, tu prehodimo v zelo hitrem času ali celo preskočimo kakšno fazo?

Nataša: Ja, verjetno je šlo res za neko zazipano zgodovino, speštano v zelo kratek časovni izsek. Mi nismo imeli politike asimilacije. Prej obratno. Imeli smo politiko vidnosti, želeli smo se predstaviti kot spoštovanja vredni subjekti in ohraniti ter razvijati svojo kulturo. Želeli smo sobivati v tej družbi z neko digniteto.

Suzana: Pomembno je bilo tudi to, da smo izhajali iz osemdesetih, iz novih družbenih gibanj, ko ni bilo strahov, da če izstopaš, je s teboj nekaj narobe. Izstopati je pomenilo nekaj pozitivnega, asimilacija pa je bila zaničevana.

Je potem potreba po normalnosti, ki je tako zelo prisotna na gejevski in lezbični sceni, produkt poznejšega časa, ne začetkov, tako kot na zahodu?

Nataša: To potrebo so zagotovo naplavila devetdeseta leta. Druga polovica devetdesetih.

Suzana: To povzroči tranzicija. Soočeni smo s pop vrednotami, pop identitetami, z vse manj poglabljanja v stvari, z držo apolitičnosti.

Nataša: Če se malo hecam, lahko rečem, da je tudi MTV prispeval k temu. Živimo v času hitrih, konzumerskih kultur. Soočeni smo z informacijsko nasičenostjo. Razvijajo se novi mediji, video, internet, spremeni se način komuniciranja … Mainstream sporočila te bombardirajo 24 ur na dan. Tudi raziskave o mladih, ki jih opravljajo na FDV, kažejo obrat v konservativizem.

Kako se Škuc LL odzove na spremembe v devetdesetih?

Nataša: Škuc LL si v drugi polovici devetdesetih, ko izstopi iz Roza kluba, začrta politiko, da se mora vzpostaviti kot avtonomni subjekt. V Roza klubu, ki je združeval Magnus in LL in je bil ustanovljen za izključno politično delovanje, a se je potem razširili tudi na vsa druga področja, recimo kulturo, se je LL začel zgubljati. Skupek gejevskega in lezbičnega gibanja ga je namreč požiral. Zato si potem postavi zelo jasno in profilirano politiko, ki je v političnem smislu zelo leva politika. Hkrati je zradikaliziral določena stališča zaradi vdora potrošništva in zmešnjave identitet na sceni.

Suzana: Jaz pa sem ostala pri Roza klubu. Je pa res, da se je takrat pokazalo, da združevanje ni vedno tudi dobro, sploh če so stvari postavljene tako, da moraš izbirati, ali boš delal v mešani skupini ali pa sploh ne boš delal svojih stvari.

Devetdeseta prinesejo tudi gejevske in lezbične študije – na primer zbornik, ki je izšel pri ČKZ leta 1995. V kolikšni meri je teorija hranila aktivizem?

Nataša: Za LL je bila teorija vedno pomembna. Sploh v drugi polovici devetdesetih je LL začel graditi na teoretskih platformah in bil pri tem zelo precizen. Pred tem pa je bil čas, ko smo gradili infrastrukturo. Iz nič smo ustvarjali prostor. To je neka povsem druga dejavnost. Čeprav smo že takrat sledili teoriji. Pri Lesbozinu smo na primer zelo pazile, katere avtorje prevajamo.

Ali je politika Škuc LL queer politika?

Nataša: Naši projekti so namenjeni vsem tako imenovanim queer identitetam. V našo knjižnico lahko pridejo vsi. Ko delamo z delodajalci glede ozaveščanja o diskriminaciji, omenjamo vse queer identitete. Ampak v zadnjem času ugotavljam, da na določenih delih scene sploh ne razumejo, kaj pomeni queer. Zelo velik del scen, ki se združujejo v virtualnih svetovih, ne razumejo definicije queer. Ne vedo, da so queer lahko tudi strejt ljudje. Ves spekter nenormativnih identitet, ki izstopa iz heteronormativne matrice.

V devetdesetih je v vrh politične agende zahodnega gejevskega in lezbičnega gibanja prišlo vprašanje partnerskih zvez, homoseksualnih porok in družin. Kako to, da je Škuc LL prevzel isto agendo, namesto da bi branil queer pozicijo, izhajal iz feministične kritike patriarhata in bil kritičen do heteronormativnih institucij, kot je poroka?

Suzana: To ni samo queer pozicija, to me sprašujejo tudi heteroseksualci. Češ če ste tako napredni, zakaj se boste potem poročali? Bogdan Lešnik je glede tega nekoč rekel, da je to cinizem: lahko je tebi govoriti, ne se poročati, če imaš sam možnost, da se poročiš kot heteroseksualec. Če imamo vsi enake možnosti, potem se lahko gremo poroko ali ne poroke.

Nataša: Jaz sem s Tatjano Greif, ki je bila pobudnica vsega tega, debatirala o tem. Zdelo se mi je, da je njena pobuda kontradiktorna s politiko LL. Pa mi je zelo dobro odgovorila: če hočemo biti enaki v družbi, moramo najprej imeti enake možnosti. Šele potem se lahko prostovoljno odločamo. To možnost si moramo šele zagotoviti. Saj večina se verjetno ne bo odločila za poroko, ampak to možnost moramo imeti. Bolj verjetno je, da bomo prej dobili zakon, ki nas bo izenačeval, kot pa da bomo razbili institucijo poroke.

Kako potem komentirata tezo Michaela Warnerja, ki v knjigi Trouble With Normal trdi, da stvar glede porok ni tako enostavna in da pri tem ne gre za preprosto možnost izbire. Ta možnost, trdi, prinaša nova razločevanja. Gejevska skupnost naj bi bila zaradi tega razdeljena na dobre geje, ki se poročijo in so dobri državljani, ter pokvarjene pedre, ki se ne bodo želeli poročiti in bodo zaradi tega samo še bolj marginalizirali in izključeni.

Suzana: Tudi če bodo stvari tako funkcionirale, jih ne moreš razrešiti tako, da ne bi bilo nobenega problema. Problem je v tem, da ta poroka sploh obstaja in da se moramo vsi z njo ukvarjati.

Nataša: Ključna stvar je, da stremimo k temu, da imamo vsi enake možnosti. Karkoli že to je. Tudi če so te možnosti slabe. Poroka je zagotovo slaba možnost – tu ni nobenega dvoma. Registracija pa še slabša. Ampak mi ne moremo enostavno razbiti institucij, ki so vpete v heteronormativno matrico in so tam že ne vem koliko časa. Lahko pa si prizadevamo k temu, da so te institucije naše, če si to pač želimo. Seveda pa to vedno prinaša nove probleme in nove vrste stigmatizacij.

Suzana: Stigmatizacija znotraj skupnosti je tako ali tako že prisotna. Razredne, narodnostne razlike … in te vedno bodo. Sicer bi lahko rekel: zakaj pa bi sploh imeli lezbično skupino, saj bodo potem med lezbijkami razlike glede na gmotni položaj. Na koncu bi s takim razmišljanjem prišli do tega, da ne delamo nič.

Konec devetdesetih se na gejevski in lezbični sceni zgodi nekakšna diverzifikacija: nastanejo nove skupine – Legebitra, Dih, Lingsium – z novimi politikami in pristopi, z novimi idejami, kako delati aktivizem. Kje je v tej novi situaciji mesto Škuc LL?

Suzana: Vse te skupine so gotovo odgovor na nove potrebe, ki nastanejo. Mislim, da dilema, ali sodelovati z njimi, ker bomo potem močnejši, ali ne, sploh ni pravilno zastavljena. Gre namreč za povsem naraven potek dogodkov.

Nataša: Zmeraj je dobro, da nastajajo nove pobude, ki se odzivajo na nove potrebe. Naša scena je namreč prav tako heterogena kot je heterogena družba kot celota. Razlike med nami so torej logične. Če bi bili sposobni najti minimalne skupne imenovalce pri najbolj strateških vprašanjih, potem bi bili močnejši. Mislim pa, da je komunikacija med nami v zadnjih letih zamrla zaradi nekaj ponesrečenih stvari okrog parad ponosa. Škuc LL se je od tega umaknil, kajti naša politika je, da do določene mere lahko vztrajamo, ko pa gredo stvari v političnem smislu čez neko mejo, se pa pod to ne moremo sopodpisati. Pod neke skrajno desne stvari se preprosto ne moremo podpisati, ker bi zgubile kredibilnost in lastno identiteto. Ampak mislim, da nič ni izgubljeno, da se da o določenih stvareh pogovoriti in vzpostaviti sodelovanje. Morda ne med vsemi skupinami – tiste, ki smo si zelo različne med seboj, verjetno ne moremo sodelovati, ker preprosto ni zaupanja, da bodo stvari tako izpeljane kot smo se dogovorili. V preteklosti so bile podane neke izjave za javnost, v katere smo bile potisnjene in smo sodelovale pri njih, čeprav nismo želele takega sporočila za javnost.

Je vaju razvoj dogodkov – glede na to, kar ste si zastavili na začetku – razočaral?

Suzana: Razočaralo me je marsikaj, čeprav ne vem, če ravno to. Razočaralo me je to, da je danes toliko več možnosti in toliko več ljudi … ki pa skorajda ne razmišljajo.

Nataša Velikonja, Tatjana Greif, Urška Sterle, Nataša Sukič … ste jedro LL. Delate na podmladku?

Nataša: … in Suzana in Mateja in cel kup punc okrog Monokla. To so vse projekti LL.  Rada bi poudarila, da je LL skupek avtonomnih projektov, ki morajo ustrezati vrednostnemu, svetovnonazorskemu pogledu Škuc LL. Omenjal si zgolj vodje projektov, ampak okrog teh projektov se združujejo spet nove skupine ljudi. Okrog Monokla je cela skupina, ki deluje avtonomno in se LL v to ne vtika, okrog knjižnice je nova skupina in tako naprej.

Suzana: Glede na moje aktivistične izkušnje, najbolje funkcionirajo majhne skupine, v katerih deluje nekaj ljudi, ki jih druži neka skupna ideja. Takoj ko se skupina razširi, je že drugače. Skupina ne sme biti večja od enega poštenega omizja v gostilni. Če je več kot pet ljudi, že prihaja do komunikacijskega šuma.

Znamenita izjava Mojce Dobnikar, ko je govorila o feminizmu in nenazadnje tudi o lezbištvu, je, da ne bo odnehala delati, dokler v Ljubljani ne bo tako živa scena kot v Berlinu. Koliko Berlina je v Ljubljani dvajset let po ustanovitvi lezbične skupine LL?

Suzana: V tem času se je marsikaj spremenilo. Tu smo tepci mislili, da bomo tako napredovali, da se bomo približali Berlinu. Ampak vprašanje je, koliko Berlina je še v Berlinu.

Nataša: Ravno to sem hotela reči. Takratnega Berlina ni več.

Naj te potem vprašam drugače. Vedno, ko se pogovarjam s tistimi, ki so bili v osemdesetih aktivni v novih družbenih gibanjih, se jim zasvetijo oči, češ to je bil poseben čas. Koliko Ljubljane iz osemdesetih je v Ljubljani leta 2007?

Nataša: Naj odgovorim takole: ne bom odnehala, dokler ne bomo spet imeli vsaj približno Ljubljane iz osemdesetih.

Suzana: O, joj, o, joj, a veš, kaj ti bodo govorili? Anahronistka si! (smeh) 

Nataša: Mislila sem na družbeno klimo, na tisti naboj med ljudmi. Nisem imela v mislih političnega sistema.

Suzana: Zakaj pa ne? Socializem nazaj! (smeh)

Nataša:  Ja, marsikaj od tega že. Socialno državo zagotovo. Marsičesa pa tudi ne.

Suzana: Sicer pa je iz osemdesetih ostalo veliko ljudi, ki danes zelo dobro delajo razne projekte na različnih kreativnih področjih. Je pa res, da so nekateri medtem postali tudi delničarji. (smeh)

Tags from the story
Written By
More from Roman Kuhar

Modri nasveti našega predsednika

MEDIAŠIT Prenovljeno vloga predsednika države Janeza Drnovška, ki se je iz politika...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja