KOMENTAR
Metka Mencin Čeplak
Ko so mi pred več kot dvajsetimi leti prijatelji in prijateljice iz Pariza, vsi druga generacija priseljenk in priseljencev z različnih koncev sveta, razlagali, kako se politične stranke v Franciji gnetejo na sredini, in da zato sami kot prepričani levičarji praktično nimajo koga voliti, nisem niti pomislila, da se bo v Sloveniji tako hitro zmanjšal politični vpliv alternativnih politik, ki so se utemeljevale na človekovih pravicah. Nekaj let zatem sem začela dvomiti in v sedemnajstih, osemnajstih letih po padcu socializma sem se ničkolikokrat z nostalgijo sprehodila po osemdesetih. V trenutkih negotovosti se sprašujem, ali bi vendarle morala pritrditi tezi, da je ocena o zoženju državljanskega prostora v devetdesetih posledica nostalgije, idealizacije osemdesetih? Posledica napačne percepcije nosilk in nosilcev takratnih alternativnih politik ter njihovih sopotnic in sopotnikov zaradi aktualne politične nemoči? Potem se spomnim, kako so s politikami, ki so izhajale iz načela enakosti, začele tekmovati in prevzemati hegemonijo politike, ki so se sklicevale na nacionalno ogroženost in pozivale k nacionalni enotnosti, kako je v teh procesih beseda počasi začela izgubljati težo, politično moč. V tem kontekstu se očitek o nostalgiji pokaže kot izraz nelagodja zaradi nepredvidljivosti državljanskih pobud in njihovih učinkov. Izraz nelagodja, ki ima precej opraviti tudi s spomini na osemdeseta. Ali bolje, s potlačitvami vsega, kar ne ustreza tezi, da gre praktično vse zasluge za demokracijo v Sloveniji pripisati intelektualcem (razumnikom), zbranim okrog Nove revije, ki so s svojim narodnim programom Slovencem pokazali pot iz teme.
V obdobju osamosvajanja je bil sicer res vsak dvom v osamosvojitev, celo vztrajanje pri zahtevah, kakršne so ohranitev ustavnega jamstva za ohranitev liberalne zakonodaje v zvezi z abortusom in zagotavljanje pravic družbenim manjšinam, vsaj implicitno označen kot grožnja narodovi biti, vendar je bila vladajoča koalicija zaradi ne-varnih razmerij moči, ki so jih destabilizirale opozicijske politike v parlamentu (oz. skupščini) in zunaj njega (nje), neredko prisiljena popuščati, kar se je materializiralo v vrsti ustavnih določb. Ko je ‘najpomembnejši projekt’ v novi zgodovini Slovenije uspel, je nastopilo novo obdobje discipliniranja in stabiliziranja. Obdobje vladavine javnega mnenja, ko se kandidati za politično oblast nenehno sprašujejo, kaj ta prostor prenese. Ko ne odloča načelo enakosti (in solidarnosti), ampak ocena, kolikšen del volilnega telesa bi ‘odneslo’ zagovarjanje pravic LGBT, izbrisanih, Romov in Romkinj, priseljenk, priseljencev, prebežnic, prebežnikov…
Rezultat teh procesov discipliniranja političnih akterjev je v najboljšem primeru tolerantnost do nevid(e)nega (v najslabšem pa brezbrižnost ali celo opravičevanje nasilja zoper posameznice in posameznike iz marginaliziranih skupin). Na ravni političnega gre za podobno nelagodje, kot je nelagodje, ki ga vzbuja specializirana LGBT kulturna ponudba, o čemer sta v prejšnjih številkah pisala Brane Mozetič in Andrej Zavrl. Zakaj neki je treba poudarjati razlike, se iti identitetne politike, če vam pa nič nočemo, če smo vas vključili v svojo definicijo normalnosti … dokler ne hodite ‘naokoli z nalepko na čelu’, kot bi rekel Brane Mozetič. Zakaj z identitetnimi politikami provocirati konflikte ali celo ustvarjati nasprotnike, ko pa lahko v miru živimo drug ob drugem. Le na čigav račun?
Zdi se, da je v Sloveniji politično soočenje, nestrinjanje, kritika, zoperstavljanje, tudi če je zgolj implicitno, hudo nezaželen pojav. Ampak ali ni to nekaj, brez česar ni aktivnega državljanstva? Ali ni nenehno preizpraševanje norm, privilegijev, možnosti, soočanje različnih političnih stališč in zahtev pogoj demokracije, pogoj politike same? In seveda moč besed – če besede izgubijo moč, je demokracija zgolj oblika vladavine neke matematične večine s krajšim ali daljšim rokom trajanja. Usoda zahteve po legalizaciji istospolnih partnerskih skupnosti je zgodba o dolgi poti skozi politične institucije, kjer je beseda, ki se je sklicevala na načelo enakosti, izgubila bitko z ocenami političnih elit o tem, kaj ‘ta prostor lahko prenese’. Ampak meje vzdržljivosti tega prostora v veliki meri obvladuje institucionalizirana politika.
Lepo bi bilo verjeti, da aktualni napadi predsednika vlade in njegovih vernikov na 571 novinark in novinarjev, ki so podpisale/podpisali peticijo zoper cenzuro, pomenijo, da beseda (in z njo kritične javnosti) spet dobiva težo. Kot bi bilo lepo verjeti, da so vojna napoved ‘tranzicijskim tajkunom’ in deklarativna podpora sindikalnim zahtevam ter začasna odpoved najspornejšim določbam novega zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja znak povečane politične moči kritičnih javnosti. Pa dvomim, da je izginila ‘cinična distanca do jezika’, kot bi rekla Renata Salecl. Prej gre za eno od strategij obvladovanja javnosti. Diskreditacija novinark in novinarjev ter parlamentarne opozicije, obtožbe na račun tranzicijskih tajkunov, razkrivanja zarotniških mrež ne bodo zmanjšale prisile plačanega dela ne omajale gospostvenih razmerij. Tole je dobra vaja v stilu Nič nas ne sme presenetiti.
Lahko pa presenečenje pride od drugod. Saj se spomnite lanskega protesta aktivistk feministične skupine pri zdaj že bivšem ministru Drobniču zaradi dokumenta, ki je v imenu večje rodnosti obljubljal omejitev pravice do abortusa, diskriminacijo na osnovi starosti, nižjo kvaliteto vzgojno-varstvenih storitev, kajne?
