KOLUMNA
Še po dobrih dvajsetih letih homo aktivizma v Sloveniji je slišati, da so geji bolj glasni, lezbijke pa nekako očem javnosti skrite. Trditev seveda že zdavnaj ne drži več, kajti v zadnjih letih v javnem življenju nikakor ne manjka lezbičnih aktivistk. Toda zakaj je to mnenje še vedno tako pogosto izrečeno in trdovratno?
Prvi razlog je najbrž ta, da je medijska profiliranost tudi v GLBT gibanju velikokrat različna po spolu. A videti je, da so stvari nekako obrnjene, v nasprotju z večinskimi pričakovanji. Lezbijke so namreč manj izpostavljene s svojim zasebnim življenjem, javno skorajda ne govorijo o svojih partnerskih skupnostih, še manj o morebitnih otrocih. Še danes nismo slišali ničesar o registraciji kakšne lezbične skupnosti v Sloveniji, medtem ko sta kar dva gejevska para to zvezo sklenila na očeh medijev. Morda je vse to tudi oblika upora, zagotovo pa prevrat tradicionalnega prepričanja, po katerem naj bi se moški v javnosti bolj izpostavljali s seboj in s svojim delo(vanjem), manj pa z intimistično oziroma emocionalno platjo zasebnega življenja, kajti s slednjim naj bi bile zlasti preokupirane ženske. V skladu s splošnim prepričanjem, ali že kar predsodkom, so namreč še vedno močno razširjene stereotipne predstave o promiskuiteti med geji, ki ne dajo nič na zveze in odgovornost do partnerja, in o lezbijkah, ki naj bi bile brez izjem nagnjene k dolgoletnim zvezam.
Druga stvar je, da so geji od nekdaj veljali za vodilne na že prepoznavnih področjih televizijskega voditeljstva in šovov, v modnem svetu, cvetličarstvu, baletu in prerokovanju. Pa še kaj bi se našlo, a tokrat se držimo ukoreninjenih predstav, ki so prevladujoče tudi v Sloveniji. Ampak število outiranih gejevskih zabavljačev bi bilo pri nas mogoče prešteti zgolj na prste ene roke, hm, če sploh. Med njimi seveda ni nobene lezbijke, niti take, o kateri bi se vsaj šušljalo, da je »tako usmerjena«, saj govorice ravno tako prispevajo k pestrosti nekega medija. Dozdeva se mi, da lezbijke raje pišejo teoretične, publicistične in druge tekste, delajo akademsko kariero, ali pa, nasprotno, zavračajo redne službe v kolesju kapitalističnega, patriarhalnega sistema in zvečine se jim fučka za modne trende ali za druženje z »znanimi osebami«. Menda jih je nekaj najti tudi v športu, pa v vojaških in policijskih vrstah. V povprečju pa se raje zavzemajo za pravice žensk, za enakopravnost nasploh, in se upirajo kapitalizmu s človeškim obrazom, zavzemajo se za žrtve družinskega nasilja, za zapuščene živali in sploh vsa brezpravna živa bitja – manj pa za aktualne vsakovrstne misice, plejbojeve zajčice ali zadnji pobesneli krik mode. Tudi eurosong ni njihova »stvar«, ampak že tradicionalno gejevska. Preden mi kdo pripiše proizvodnjo oziroma reciklažo stereotipov, naj poudarim, da v glavnem samo povzemam to, kar nekako »vsi vemo«, čeprav ni čisto jasno, zakaj.
Vendar ostaja področje javnega življenja, vsaj v Sloveniji, kjer je najtežje identificirati geja ali lezbijko, področje, na katerem so še trači zelo skromni. To je seveda rajon politične oblasti. Vprašanje, na katerega novinarji nikoli ne dobijo odgovora, pa je: »Ali je kak gej v slovenskem parlamentu in zakaj se ne oglasi, ko se sprejemajo zakoni, pomembni za življenje homoseksualne populacije?« Seveda se šušlja tudi o gejih med ministri ali v političnih strankah, ampak takih seveda ne bomo nikoli videli ne v Tiffanyju ne v K4, kvečjemu v kakšni oddaljeni evropski diskoteki ali savni.
Toda konec lanskega oktobra se je po lokalnih županskih volitvah v Kopru zgodil medijsko dobro pokrit lezbični trač – in to celo v politiki. Za presedan je poskrbel koprski župan Boris Popovič. Ko mu je novinarka Primorskih novic Petra Vidrih postavila neprijetno vprašanje o nastajanju t. i. legla mafije v Kopru, jo je po koncu intervjuja menda grobo odslovil. Nakar je sprožil govorice o novinarkini pogosti vinjenosti in – o njenem ljubezenskem razmerju z izolsko županjo. Konstrukt je bil ta, da naj bi bila Vidrihova piarovka izolske županje Brede Pečan in da se »govori, da tudi njena ljubica«. Zaradi vsega tega naj bi bila novinarkina profesionalna korektnost vprašljiva. Konec decembra smo v časopisih prebrali, da je Petra Vidrih – prepričana, da je koprski župan z neresničnimi obtožbami in natolcevanji škodil njeni časti in dobremu imenu -, proti njemu vložila zasebno kazensko tožbo zaradi domnevnega opravljanja in žaljive obdolžitve. Pravico bodo ali ne bodo izmleli sodni mlini, nas pa zanima sam dogodek, ne iskanje »resnice« v tej vrženi kosti. Ali se je kaj premaknilo v splošnem mišljenju, da je pri nas kdo sploh pomislil na to, da bi nasprotnici pripisal lezbičnost in tako speljal pozornost v druge vode? Ne predstavljam si, da bi pred leti takšna obtožba sploh imela tolikšen medijski odmev, zlasti ne na področju aktualne politike. Poleg tega je bilo v preteklosti zelo ukoreninjeno mnenje, da je lezbijk malo ali nič oziroma, da so tako skrite, da jih živ bog ne najde. Lezbična identiteta je imela v javnosti vedno manj »teže« v primerjavi z gejevsko, bila je manj zanimiva, manj resna in bojda tudi manj ogrožajoča. Tokrat pa se je v slovenski politiki lansirala predpostavka o lezbičnem razmerju, ki naj bi bilo prepredeno tudi s političnim profiliranjem vpletenih žensk in z načrtno podporo »v ozadju«. To je vsekakor novum. Ljudsko prepričanje, da se vsi pedri poznajo in da se v nekem skrivnostnem lobističnem ozadju vedno medsebojno podprejo, je bilo tokrat vpisano tudi na žensko stran.
Očitno se bomo v prihodnosti vse več ukvarjali z naravo tračev o gejih in lezbijkah v rumenih in »resnih« medijih, podobno kot jih že leta skrbno analizirajo v angleški reviji Gay Times. Vse pogostejše lansiranje govoric in »razkrinkavanje« seksualne intime javnih osebnosti je resda tudi posledica rumenizacije medijev in splošne razpustitve kriterijev pisanja. Pa vendarle je zaznati – govori se -, da lezbištvo postaja del kulturnega in političnega žargona in pridobiva na medijski teži, četudi v mnogih primerih negativno izrabljeni.
