KOLUMNA
Poleg Vikija in matere je prav ta stavek ena tistih redkosti, ki me v trenutku porinejo čez rob besa. Tako pač je! Jah, in nič se ne da narediti.
Na oblasti je pomlad. In kot se za ta letni čas spodobi, je pometla s starim in na vsa ključna mesta postavila svoje sv. Jurije. No, pa kaj če je, ko je bila še mlada in opozicijsko našminkana, glasno opozarjala na pokvarjeno komunistično kontinuiteto, ki ima svoje Rdeče Kapice vsepovsod, kjer je treba. In kaj, če je takrat žugala, da to ni prav in da je treba delati drugače. Ko ji je vendarle uspelo prisopihati na prestol, je, zasopla, uporabila kar preizkušeno orodje in v veliki maškaradi nemudoma in zelo temeljito pometla s staro navlako. In postavila nove, sveže kadre. Svoje seveda. Zelo temeljito. Od vrha do tal. Od proizvodnje do propagande. Tako pač je.
Cerkev je dvignila glave prek (obnovljenih) streh. In v tem pomladnem času niti ne trati časa z brisanjem slin, ki se ji cedijo po mastnem podbradku. Raje steguje ročice po še bolj kaloričnih sladicah. Hrami so polni, mošnjiči pokajo po šivih. Trop je zajeten. In nove in nove ovčice še kar prihajajo. Pa kaj, če nauk zapoveduje, naj ne živimo samo od kruha. Pa kaj, če Kristus tuli: »Pusti vse in pojdi za menoj!« In kaj, če je enkrat že prebutal prekupčevalce v templju. In kaj če zaradi inkvizicijskih, pardon, Benediktovih Premislekov o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami trpi na tisoče ljudi. In če pač zaradi prepovedi uporabe kondoma umirajo milijoni. Tako pač je.
Ne svetovni platformi nič boljšega. Dominiranje bogatih, kolonializem, ki nikoli ne zaide, izkoriščanje, nadvlada, najraje (zares bogate) črne celine. Pa z orožjem, če ne gre drugače. Medtem ko se seveda, vsi za mir in spoštovanje človekovih pravic, rokujemo nasmejanih obrazov. In smo močno, zelo močno karitativni. Pomagamo revnim. Kaj hočemo? Zgodovina je velika in diplomacija zapletena. Odnosi zavozlani. Ne gre kar tako, preprosto in povprek. Tako pač je!
Pri nas? Izbrisani. Referendum o oploditvi z biomedicinsko pomočjo. Levičarji 8 let cincajo z zakonom o homo poroki. Prvič ga obravnavajo na zadnji parlamentarni seji preteklega sklica. Zadnji. Ex-minister za družino Drobnič homoseksualce prestavi na ministrstvo za zdravje. Desničarji brez civilnega dialoga sprejmejo konservativen, restriktiven in diskriminatoren zakon o registraciji. Med sprejemanjem tržiški robavsi pregledujejo mednožja kolegicam, nacionalistični Prijatelj pa ponosno izvaja frfotajoči parformans. Ko ga novinar Mladine označi za cerebralnega bankrotiranca, je tako prizadet, da toži in sodišče pravično kaznuje. Novinarja. Sprejeta je tudi novela zakona o azilu – predsednik republike ga označi za necivilizacijskega. Na prireditvi ob pardi v Mariboru skupina obritoglavcev napade roza stojnico. Aktivistom grozijo z nožem. V Ljubljani večer po paradi pretepejo dva geja. Podpredsednik parlamenta aktiviste označi za pripadnike družbeno medicinsko bolestnih, samo-namišljenih problematičnih skupin, ki smo samoorganizirali napad nase. Zaradi promocije in denarja. Logično. Ministrstvo za družino na razpisu zavrne vlogo Legebitre za program socialne podpore istospolno usmerjenim, ker je pač pred leti na nekem drugem razpisu neko drugo društvo že dobilo denar za nek drug program z drugo ciljno publiko. Gremo naprej. Zakon o verski svobodi rekatolizira Slovenijo. V bližini Slovenske Bistrice sosedje ne dovolijo domov bolniku z AIDSom, zato ga socialne službe preselijo. Potem preselijo še Strojanove. Drobnič pa medtem piše Strategijo za dvig rodnosti, ki predvideva plačevanje splava, obvezno svetovanje ženskam, ki se odločijo za ta greh, nujno obdobje za premislek, nagrajuje matere z veliko otroki in sankcionira jalove … Jelinčič pa bruha na javni televiziji v prime timu. Pa kaj, če komisar Sveta Evrope za človekove pravice pravi, da marsikaj ni prav. Pa kaj, če nas Evropa označi za rasiste. Ja, kaj? Tako pač je!
Lani sem bil na 1. svetovnih športnih igrah Outgames v Montrealu. Tam ima homo scena village. Roza mestno četrt. Geto, če hočete. Na ducate trgovinic z lušnimi zlomljenimi prodajalkami in kosmatimi blagajničarkami. Gej barov, kolikor si jih srce poželi. Od ovakih do onakih. Za leder-mačo-medo sceno, belami mladiče, lezbijke, transe, starejše od 60, za karaoke in striptiz – seveda ne tak, kjer mačoti nekaj sekund mahedrajo z mehkimi, tam pridejo na oder s trdim … Knjigarn s homo literaturo, savn, knjižic, restavracij, teatrov, parkov, dark rumov, vsega za overdozo. Doživel sem tudi tamkajšnjo parado ponosa. Mimohod paradirajočih je trajal debelo uro. Pri nas? Hočem reči, v Ljubljani? Nekaj histeričnih aktivistov tisto julijsko dopoldne vrešči po ulicah prestolnice, medtem ko strahopetna večina poseda po lokalčkih in pločnikih in zavija z očmi. Homo scena? Nekaj skreganih društev se cufa za nekaj mizernih fičnikov. En bar, ena savna, en disko, nekaj žurov. Ja, se ne splača. Nas je premalo. Tako pač je!
Tako pač je! Kot izraz nemoči, vdaje, resignacije in apatije. Ni dobro. Ni prav. A tako pač je!
Morda, a ne več dolgo. Pred tedni sem sredi Slovenije, ki me čuti, takorekoč v popku Ljubljane, doživel prvi gej lajf seks šov. Že res, da prvi tič še ne odnese pomladi, a po ščegetanju, ki ga je raznesel, sem prepričan, da prihaja za njim še cela jata. Kurc, ta pomlad. Tako pač je!
