Skrivna homofobična plat naroda

Komentar Aleksejev 18/19

aleksej_400Ko sva z Marcelom Štefančičem na Studiu City govorila o pravicah homoseksualcev, me je nekaj ljudi opozorilo, da bom utegnil imeti težave zaradi tega, ker sem v svoji knjigi predlagal, da bi v slovenski ustavi pisalo, da se lahko zakonska zveza sklene tudi med istospolnimi pari. Te težave se niso nikoli pojavile, sem pa dobil nekaj čestitk. Očitno Slovenci (oziroma vsaj tisti del, ki gleda Studio City) nimajo tako močnih homofobičnih teženj, kot se pogosto bojimo.

Seveda pa je to mogoče zgolj prvi vtis. Slovenci smo narod brez hrbtenice, zato zelo radi govorimo in delamo to, kar drugi hočejo od nas. V javnosti torej ne govorimo tega, kar mislimo, temveč to, za kar menimo, da želi javnost slišati in odkrito izražanje sovraštva do homoseksualcev danes ni posebej sprejemljivo. Marsikateri homoseksualec se morda ne bo strinjal, saj smo še pred nekaj dnevi (pišem 19. 8.) s prižnic po celi Sloveniji poslušali škofe in druge katoliške pastirje, ki so glasno propagirali »nedotakljivo družino«, ki mora biti oblikovno enaka tisti iz evangelijev in temeljiti na trajni, monogamni in seveda heteroseksualni zvezi. Točno kako so ti pridevniki uglašeni z evangelijskim naukom, da v sveti družini otrokov oče ni materin mož in niti ni tuzemsko bitje, seveda nismo slišali, a to ni ravno naša stvar. Kakorkoli že, stvari še niso tako hude, kot bi lahko bile in kot bodo morda postale. Prej omenjeni škofje so dobili nekaj medijske pokritosti, tudi udeleženci razvpitega shoda Civilne iniciative za družino in pravice otrok (A ni to super naziv? Danes že kaka polovica slovenskih otrok in družin ne ustreza njihovi definiciji.) so lahko dva dni uživali v nekaj fotografijah in nekajsekundnih posnetkih, potem pa so vsi znova izginili s prizorišča, pojavile pa so se kritike njihove drže in »posvečenih« naukov. Prave težave se bodo začele, ko bo kontrola popustila. Slovenci svojo pravo stran pokažemo v anonimnosti (recimo v glasovalni kabini), in če ima naš narod res skrivno homofobično plat, potem bi se lahko napovedani referendum o Družinskem zakoniku kaj slabo iztekel.

Ampak če ne drugega, si lahko ob predlogih o ponovni izročitvi družine v katoliško naročje vsaj malo razmigamo možgane. Kampanja za ohranitev zakonske zveze in družine je natlačena z raznimi paradoksi. Recimo tale: zakonska zveza mora biti skupnost moža in žene, katere namen je oblikovanje družine. Taka trditev avtomatično vleče za sabo nagajivo vprašanje, kaj naj naredijo pari, ki zaradi menopavze ali bolezni ne morejo imeti otrok? Bo morda nadškof Stres zavrnil poroko dveh upokojencev, ker v zakonski zvezi ne bosta  osnovala družine? Močno dvomim. Zelo zanimivo je tudi, da so verneži za boj proti vsemu »nenaravnemu«, kot temu pravijo, na svojo stran vpoklicali tudi Sigmunda Freuda. Čeprav jim je kot Žid po izvoru in ateist po prepričanju desetletja šel rahlo na živce, je zapisal stvari, ki jih danes spretno obračajo v zagovor jedrne družine z mogočnim in vsenadzorujočim očetom (kot to zahteva katekizem) in seveda označbo homoseksualnosti kot bolezni. Homofobično delovanje nam lahko pomaga celo pri spoznavanju manj znanih delov naše zakonodaje. Na spletni strani www.24kul.si recimo beremo: »Homoseksualni življenjski slog je z zdravstvenega vidika ocenjen kot tvegan, zato evropska in slovenska zakonodaja prepoveduje homoseksualno usmerjenim moškim darovanje krvi.« Kot vidimo, ima pisec težave s slovnico (pisati bi moralo »prepovedujeta« in ne »prepoveduje«), ima pa prav, kar se tiče zakonske prepovedi, ki je vsaj zunaj gejevske in lezbične scene popolnoma neznana, saj pri vseh krvodajalskih akcija vneto poudarjajo, da lahko kri darujejo VSI. Toda opazna je nenavadna podrobnost. Prepoved se nanaša samo na geje (oz. moške, ki imajo spolne odnose z moškimi, če uporabimo dejanske besede predpisa), avtor pa začne govoriti o »homoseksualnem življenjskem slogu«, ki ga verjetno živijo tudi lezbijke. Imamo morda opravka s splošnim neupoštevanjem žensk, ali pa morda z namernim ustvarjanjem napačnega vtisa? Ravno povsod prisotno ukrivljanje dejstev je jasen znak šibkosti, saj se lahko neubranljivo brani le na tak način.

Kaj pa lahko reši te probleme? Na slovenski narod se ne gre pretirano zanašati, saj je njegov pravi odnos do homoseksualne problematike lepo skrit, prav tako pa Slovenci nimamo velike tradicije političnega aktivizma. Ljudi, ki bi bili pripravljeni tvegati razbito glavo za to, kar je prav, je pri nas vedno bilo kronično premalo. Nekaj časa se je zdelo, da nam bodo morda pomagali tujci. Slovenci ne počnemo ničesar rajši kot to, da se pokoravamo ukazom iz tujine. Ko se je v Španiji, Veliki Britaniji, pa še kje drugje nedavno sprostil uradni odnos do pravic homoseksualcev, sem vsaj jaz osebno pričakoval prihod evropske direktive, ki bo Slovencem brez priziva ukazala, naj še sami storijo enako. Toda EU ni pokazala interesa za kaj takega in v prihodnosti ga bo verjetno še manj, saj so sedanji politiki EU ujeti v tekmi z vedno glasnejšo skrajno desnico in zato posnemajo njene kseno- in homofobne vzorce politične propagande.

Kaj nam torej še ostane? Večina odkritega protihomoseksualnega delovanja je danes vsaj prikrito mačističnega in ni usmerjeno samo v nadaljevanje diskriminacije homoseksualcev, ampak prikrito postavlja v podrejeni položaj tudi ženske. To sicer ni nikjer eksplicitno zapisano, je pa pri poudarjanju, da je zakonska zveza skupnost moža in žene, da otrok nujno potrebuje očeta in mater, vedno poskrbljeno, da so moški omenjeni na prvem mestu; Biblija in že omenjene interpretacije Freuda (oboje je med temi ljudmi zelo priljubljeno branje) pa ženske večinoma obravnavajo s prezirom in jim dodeljujejo položaj malopomembnih članic družbe. Morda sem pretirano optimističen, ampak dvomim, da bodo Slovenke to sprejele. Ob tem mi pride na misel verz iz odlične in vse premalo poznane pesmi Bread and Roses: »The rising of the women means the rising of the race.« Srčno upam, da res.

Jure Aleksejev, dijak leta Prve gimnazije Maribor in avtor novega predloga slovenske ustave, ki je izšel v zbirki esejev Za pest esejev.
Tags from the story
Written By
More from Jure Aleksejev

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja