Narobe? Prav!

KOMENTAR

lupsa_600 Zadnje dni maja, ko se je bila moja mlada ameriška družina iz Ljubljane ravno odpeljala v Köln, zadnjo postajo na, tako vsaj upam, svojem zadnjem potovanju v Nashville, sta mi sin in zet sporočila dobro novico: tukajšnje sodišče je namreč v najkrajšem času odločilo, da potrdi rojstni list moje vnukinje, na katerem sta oba vpisana kot njena starša. Če bo sodba obveljala, in vsi upamo, da bo, ker je vrhovno sodišče pred kratkim že zavrglo pritožbo vrhovnega državnega tožilstva, ki je ugovarjalo priznanju podobne listine, v kateri sta bila kot starša prav tako vpisana dva očeta, bo naša deklica lahko postala slovenska državljanka.

To bo, če ne bo novih zapletov, velika zmaga za našo zdaj že kar veliko družino, v kateri ima prav Ana posebno mesto, pa tudi pomemben mejnik na poti k – spet upam – enakopravnosti sicer še vedno nepriznane, pa vendar tudi pri nas ne tako redke skupnosti dveh odraslih istega spola in njunega bodisi biološkega, tako kot v našem primeru, bodisi (za zdaj kajpak le v tujini) posvojenega otroka.

Seveda si ne delam utvar, da je vojna s tem že dobljena. Ravno nasprotno, precej verjetneje se mi zdi, da bodo borbeni, ognjeviti in pogosto celo malone histerični branilci tradicionalne, tako rekoč svete družine, torej – v najidealnejšem primeru cerkveno – poročenega moškega in ženske ter njunih otrok, po koncu arbitražne vročice spet strnili vrste in spet na glas in vsaj še v pismih bralcev opozarjali na strahotne, za moralo in celo sam obstoj naroda pogubne posledice morebitnega sprejema novega družinskega zakonika.

Pogosto se sprašujem, ne najmanj zaradi svoje lastne zaprepadenosti, ki sem jo občutila, ko mi je moj sin povedal, da so mu všeč fantje in ne dekleta, kot sem bila pričakovala, zakaj se zdi nagnjenje do lastnega spola takšen greh in zabloda, takšen moralni spodrsljaj in madež, da se zdi primerno, če ljudem, ki trmoglavo vztrajajo pri svoji spolni usmerjenosti, odrekamo vrsto pravic, ki jih uživajo celo družbi tako nevarni ljudje, kot so recimo pijanci, brezobzirni vozniki, narkomani, sadisti in v skrajnem primeru celo množični morilci – nikomur tako še na misel ne pride, da bi tem posameznikom skušal preprečiti, da si ustvarijo družino in svoje partnerje oziroma partnerke, pa otroke mučijo do konca svojih ali njihovih dni.

Odgovora na zgornje vprašanje, jasno, še nisem našla. To bo skoraj gotovo zato, ker za moralistično zgražanje, obsojanje, zmerjanje, sramotenje, poniževanje in celo grožnje ni nobene razumske razlage: tako kot ima majhen, a ne zanemarljiv delež prebivalstva rdeče, večina pa svetle ali rjave lase, si sorazmerno majhen, a ne zanemarljiv del moških in žensk za spolne partnerje izbere ljudi istega spola.

To drugim, kot meni rdečelasci, morebiti ni všeč, gotovo pa rjavolase večine ne pooblašča, da manjšini vztrajno odrekajo tako temeljne pravice, kakršne so tiste do ljubezni, skupnega življenja in otrok.

Sama sem sčasoma, vsekakor pa že dosti prej, preden sta se moj sin in njegov partner odločila, da zaživita skupaj, se poročita in, če bo le mogoče, postaneta starša, odložila večino – če vse, bi moral povedati moj sin – predsodkov, ki jih heteroseksualna večina goji do homoseksualne manjšine. Življenje z gejem ali lezbijko je najboljši način prevzgoje, zato se čudim, da med tistimi, ki so zanje pripravljeni zastaviti besedo, ni več njihovih mam in očetov. Se jim morda zdi, kot v tisti slovenski pravljici grofu in lepi grofici, ki se jima je namesto fantka, kakršnega sta se nadejala, rodil jež, da se morajo sramovati svojih otrok, ker ne ustrezajo pričakovanjem? Ali pa morebiti mislijo, kot bi nam tu in tam kdo rad vtepel v glavo, da smo odpovedali, da je naša vzgoja zatajila, da smo kaj naredili hudo narobe? Zakaj so tako zelo tiho?

Najbrž tudi sama še vedno ne bi nič rekla, če pisci in podpisniki različnih peticij za ohranitev družine, predavatelji na postnih in drugih premišljevanjih, tu in tam kaka učiteljica, univerzitetni profesor in nedavno celo dopisnik Dela, ne bi tako vztrajno ponavljali čudnih, pogosto prav čudaških argumentov, ki naj bi kričali proti predlaganemu izenačevanju različnih oblik življenjske skupnosti odraslih z otroki, ne glede na to, ali živijo z enim ali dvema, z biološkima ali nebiološkima staršema, tudi ne glede na to, ali sta ta dva človeka istega ali različnega spola.

Kako ostati tiho, ko cenjeni doktor napiše, da je v vseh državah, kjer dovoljujejo istospolne poroke, padla nataliteta, pa nam prav in bržkone tudi samo zato, če sprejmemo novi družinski zakonik, grozi, da izumremo? Kako ohraniti mirno kri, ko pisec pisma bralcev napoveduje, da se bodo moški, zdaj ko bodo dobili to možnost, množično možili z moškimi? Kako držati jezik za zobmi, ko dopisnik Dela v ponarejeno šaljivi maniri razmišlja, kaj bo, če se bo eden od dveh očetov, ko jima zraste posvojena hči, odločil, da se z njo poroči?

Moja zadnja skrb je, da bo Ano, ko odraste, tisti od njenih dveh očkov, ki ni njen biološki oče, vzel za ženo. Niti najmanj me ne skrbi niti to, da bi fanta iz svoje hčerke utegnila narediti lezbijko (morda pa celo geja?) – mar se niso istospolno usmerjeni otroci že od nekdaj rojevali tudi zagrizenim heteroseksualcem? Kar se tiče natalitete, sem pa sploh mirna, saj smo jo celo popravili: Ana bo, če bo vse tako, kot se zdaj kaže, število Slovencev povečala, ne zmanjšala.

Kako bo rasla in zrasla, ne vemo, tako kot tega ne vemo pri drugih otrocih. Upam, da bo ostala vesela, radovedna in razigrana, kakršna je zdaj. Vem, da bo kdaj trmasta, uporna, jezikava. Ko bo najstnica, bo svojima očkoma, ki ju zdaj boža in jima daje poljubčke, skoraj gotovo kdaj rekla, da ji gresta na živce in da ju sploh ne mara. Verjamem, da bo to minilo in da bo, ko bo prerasla puberteto, spet vse v redu. Verjamem, da bo zmeraj naša.

Tags from the story
Written By
More from Maja Lupša

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja