Dozorevamo za strpnost, čeprav prepočasi

INTERVJU

Dopisni intervju s predsednikom republike dr. Danilom Türkom

Prvi predsednik republike Milan Kučan je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zavrnil intervju za LGBT-revijo Revolver, češ da je, kot je sporočila njegova predstavnica za medije, homoseksualnost »preveč obrobna tema, preveč specifična, da bi se predsednik z njo ukvarjal«. Nič več sreče nismo imeli z drugim predsednikom, dr. Janezom Drnovškom. Ta je v Jani novembra 2006 bralki, ki jo je zmotila suverenost dveh homoseksualnih sosedov povedal, da »javno in velikokrat že demonstrativno razkazovanje drugačne spolne usmerjenosti lahko upravičeno moti druge ljudi. Naj živi vsak zase in spolnost obdrži v sferi zasebnosti. Naj z njo ne obremenjuje drugih in naj je ne razkazuje po nepotrebnem.« Tretji slovenski predsednik, dr. Danilo Türk, je na intervju pristal. Nastajal je dopisno med marcem in junijem 2010.

Turk_600_nov

Foto: Borut Krajnc

Nov predlog Družinskega zakonika je v slovenski javnosti sprožil burno razpravo, predvsem so se kopija lomila pri vprašanju družin. Nov zakonik namreč družino definira kot življenjsko skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo in tako socialnemu starševstvu podeljuje enak status pred zakonom kot biološkemu starševstvu. Ali menite, da bo razširitev definicije družine z biološke na socialno sfero razvrednotila tradicionalno družino ali bo, nasprotno, raznolikim družinskim oblikam, ki obstajajo, omogočila lažjo skrb in varstvo otrok?

Menim, da je prav, da smo po 30-ih letih uredili družinsko področje z novim zakonikom in da je upravičeno in smiselno, da so v zakoniku na prvem mestu postavljeni interesi otroka. Sam sicer menim, da je za večino otrok najboljše okolje družina, ki jo sestavljajo mati, oče in otroci, torej tradicionalna družina. Tradicionalna družina, kadar je funkcionalna, je tudi za otroka praviloma idealna družina. Novi družinski zakonik pa se nanaša tudi na primere, ko je v najboljšem interesu otroka posvojitev, pod določenimi pogoji, v družinah staršev istospolnih partnerjev. Predlog družinskega zakonika v tej točki razumem na ta način in se mi zdi ta rešitev sprejemljiva. Gre za dopustno izjemo v korist otroka, saj ureja pravice otrok, ki ne živijo v tradicionalnih družinah. Takšni otroci pa so v Sloveniji tudi dejstvo. Če imamo resnično v očeh interese in pravice otrok, potem ne moremo najti opravičila, da bi bili otroci za karkoli prikrajšani samo zaradi oblike družine, v kateri živijo, ali zaradi katerekoli osebne okoliščine njihovih staršev. Potrebno je tudi poudariti, da predlog družinskega zakonika ni usmerjen proti tradicionalni družini, kot lahko včasih slišimo. V primerjavi z dosedanjo zakonodajo ji ničesar ne jemlje in dejstvo, da omogoča pravice tudi drugim, ne more biti razlog za skrb. K temu pa želim dodati še eno misel. V tradicionalno družino moramo verjeti. Verjeti moramo v njeno trdnost in v njeno prihodnost. Nenazadnje se v družbi ne pojavlja zato, ker jo določa zakon, ampak zato, ker ljudje tako želijo. Tako je bilo v preteklosti in tako bo tudi vnaprej. V naši ureditvi je veliko rešitev, ki so zasnovane na načelu tradicionalne družine in to družino krepijo. Materinski in očetovski dopust sta najbolj izrazita primera.

Ko razmišljate o možnosti, da bi se lahko tudi istospolni pari postavili v vrsto za posvojitev otroka, govorite o »dopustni izjemi« in »določenih pogojih«. Kako naj to razumemo?

Rad bi poudaril, da pri posvojitvi otroka ne gre za pravico posvojiteljev, ampak za pravice in interese otroka. Novi družinski zakonik bo sicer omogočil istospolno usmerjenim parom, tako kot tudi vsem parom, ki živijo v zunajzakonski skupnosti, da se vključijo v postopek posvojitve. Vendar pa bodo primernost posameznih skupnosti na vsakem posameznem primeru še naprej ugotavljali centri za socialno delo, končne odločbe pa bodo izdajala sodišča. Še enkrat bi ponovil, da mora biti presoja o tem v vsakem posameznem primeru opravljena z vidika največjih koristi otroka. Pri posvojitvah gre namreč za to, da se otroku poišče primerne starše oziroma posvojitelje, ne pa obratno.

Istospolni pari se bomo po novem Družinskem zakoniku lahko enakovredno z ostalimi pari in posameznicami ter posamezniki postavili v vrsto za posvojitev otroka. V medijih ste že večkrat podprli možnost posvojitve otroka s strani socialnega starša v istospolni družini. Kaj vas je navedlo k tej odločitvi?

Izhajam iz dejstva, da je želja po starševstvu privedla do tega, da v Sloveniji že imamo pare istega spola, od katerih je vsaj eden od partnerjev ali partnerk tudi starš. V primeru, da otrok živi v takšni partnerski skupnosti, bi bilo prav, da ima tudi nebiološki starš pravice in dolžnosti glede otroka, ki živi s partnerjema v družini, saj bo le tako otrok lahko uveljavljal nekatere pravice, kot so pravica do dedovanja ali socialne pravice. S pravicami in dolžnostmi staršev bo do pravic in koristi prišel tudi otrok, to pa bi moralo biti v našem glavnem interesu. Kar pa se posvojitev tiče, sam osebno menim, da bi bilo smiselno otroku ponuditi možnost odraščanja v večinski družinski obliki, to je v družini očeta in matere. Vendar pa te odločitve ne bodo sprejete na podlagi naših pogledov in stališč, ki so gotovo v demokratični družbi različni, pač pa bo o njih odločalo neodvisno sodišče in strokovnjaki na področju posvojitev, ki bodo presodili, kaj je v posameznem primeru v najboljšem interesu otroka. Na tem mestu je potrebno izpostaviti tudi to, da je že po sedanji ureditvi za posvojitev mladoletne osebe, če je starejša od deset let, potrebno pridobiti njeno soglasje.

Zakonska zveza je življenjska skupnost dveh oseb, piše v novem zakoniku, in tudi za zunajzakonsko skupnost pravi, da je dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh oseb. Tako bomo tudi istospolni pari po novi družinski zakonodaji lahko sklepali zakonske zveze in živeli v zunajzakonskih skupnostih in bomo po skoraj dvajsetih letih prizadevanj, uživali vse pravice in dolžnosti teh življenjskih skupnosti. Podpirate zakonske in zunajzakonske zveze istospolnih parov?

Podpiram predvsem idejo strpnosti in enakopravnosti ter napore, da se ta uresničuje tudi v vsakdanjem življenju. Odločitev za zvezo dveh oseb mora predvsem biti svobodna. Ena od glavnih vsebin partnerstev pa je, da se posamezniki v teh zvezah podpirajo med seboj in za to prevzamejo nenazadnje tudi odgovornost. Menim, da je treba posameznike, ki so pripravljeni prevzeti odgovornost za drugo odraslo, polnoletno in samostojno osebo na podlagi enakopravnega in svobodnega pristanka, obravnavati s polnim občutkom za enakopravnost, s tem pa mora biti skladna tudi pravna ureditev.

Turk_263

Foto: Borut Krajnc

Kako razumete tako intenziven odpor nasprotnikov Družinskega zakonika, da bi udejanjili 14. člen ustave, ki pravi, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino ter da smo pri nas vsi pred zakonom enaki?

Odpor je do neke mere razumljiv, posebej upoštevaje tradicije in zgodovino, vendar je vprašanje, ali je upravičen. Razumljiv je zato, ker se ljudje bojijo drugačnosti. V zgodovini je bila istospolna usmerjenost dolga leta stigmatizirana in kriminalizirana. Totalitarni režimi so imeli vedno problem s posameznikovo drugačnostjo. V zgodovini poznamo primere, npr. v Stalinovi Sovjetski zvezi in Hitlerjevi Nemčiji, ko je bila homoseksualnost kriminalizirana, ljudje, ki so jih za takšne označili, pa so bili žrtve koncentracijskih taborišč ali gulagov. Nenazadnje je tudi Svetovna zdravstvena organizacija šele leta 1991 dokončno pojasnila, da homoseksualnost ni bolezen. Preden zgodovinski način odnosov preneha determinirati naše razumevanje drugačnosti, poteče nekaj časa. Tako moramo biti na nek način potrpežljivi, ko poskušamo v slovenskem prostoru ustvarjati ozračje strpnosti in sožitja različnih življenjskih oblik.

Kako komentirate, da se je v nasprotovanje novemu Družinskemu zakoniku tako organizirano vključila predvsem katoliška cerkev skupaj s slovensko desnico?

To ni nič nepričakovanega, saj je papež v javnem sporočilu pozval desničarske politike, naj se povsod po Evropi zoperstavljajo zakonodaji, ki bi omogočila enake pravice parom istega spola tudi v družinskih oblikah. Cerkev ima tako kot vsi v tej družbi pravico do svojih stališč o tem, kako naj bi izgledalo družinsko življenje. Ta stališča, ki so znano tradicionalistična, seveda v tem pogledu ne vključujejo vseh dejanskih oblik družine v sodobni družbi. Ne bi bilo primerno, če bi kot predsednik republike komentiral motive sodelovanja različnih verskih skupnosti ali političnih strank. Politične stranke imajo pravico iskati svoje zaveznike povsod. Odgovornost religioznih institucij pa je v tem, da so pazljive, do katere mere se v sekularni državi vključujejo v politične debate.

Kako ocenjujete položaj istospolno usmerjenih državljank in državljanov pri nas: sodimo med enake pred zakonom ali država ta segment prebivalstva sistemsko, torej z zakonodajo, diskriminira? Nenazadnje gre za od 3 do 10 odstotkov prebivalstva, to pa je od 60.000 do 200.000 ljudi.

Ustavno sodišče je v lanski odločitvi ugotovilo, da so partnerji registriranih istospolnih skupnosti z vidika pravice do dedovanja po umrlem partnerju neenakopravni z zakonci. Poudarilo je, da za tovrstno razlikovanje na podlagi spolne usmerjenosti ni ustavno dopustnega razloga. O problemih neenakopravnosti že vrsto let opozarjajo tudi slovenske nevladne organizacije. V demokratični državi je odpravljanje neenakopravnosti proces, ki traja, nenazadnje ta proces poteka po vseh evropskih državah. Vemo, da obstajajo države, ki so postorile na tem področju že zelo veliko, in so tiste, ki na tem še delajo. Dolgoročno bo v skupni evropski pravni ureditvi verjetno prišlo do nekakšnega izenačenja, saj si ne moremo predstavljati, da bi nekatere človekove pravice v eni državi priznavali, v drugi pa ne. Za naš prostor je bistveno, da si ves čas prizadevamo, da razumemo različne življenjske okoliščine in razloge za neenakopravnost ter se v okviru demokratičnih mehanizmov stalno trudimo to neenakopravnost odpravljati, ne glede na to, katere okoliščine so bile razlog za krivice.

Kaj svetujete istospolno usmerjenim državljankam in državljanom, kaj naj storimo, ko naletimo na uzakonjeno diskriminacijo, ko so nam nekatere temeljne npr. socialne pravice kršene zgolj zaradi spolne usmerjenosti oziroma ko naletimo na različne oblike diskriminacije?

V pravni državi obstajajo različne poti. Posamezniki so se že obrnili na sodišča, posamezniki se poslužujejo tudi demokratičnih institucij. Tukaj so sodišča, tukaj so različna ministrstva, varuhinja človekovih pravic in nenazadnje tudi nekatere nevladne organizacije, ki beležijo primere diskriminacije. Državljanom priporočam, da se obračajo, poleg ostalih demokratičnih institucij, tudi na njih. Civilna družba je pomemben del demokracije.

Nekdanji predsednik dr. Janez Drnovšek je v reviji Jana novembra 2006 bralki, gospe Janji, ki ga je spraševala, kaj naj stori, ker jo motita dva homoseksualna soseda, ki svoje spolne usmerjenosti ne skrivata, ampak jo odprto živita tudi v javnosti, in sicer s poljubljanjem in z držanjem za roke odgovoril, da istospolno usmerjeni javno in velikokrat že demonstrativno razkazujemo drugačno spolno usmerjenost, kar lahko upravičeno moti druge ljudi. Naj živi vsak zase in spolnost obdrži v sferi zasebnosti, je bralki takrat še svetoval dr. Drnovšek in zaključil, naj z njo ne obremenjujemo drugih in naj je ne razkazujemo po nepotrebnem. Kako bi vi odgovorili gospe Janji?

Mislim, da je odgovor na to vprašanje pravzaprav še najbolj stvar odnosa, ki ga zavzame človek kot posameznik. Ljudje smo v načinu, kako izražamo svojo naklonjenost našim najbližjim, različni -nekateri bolj zadržani, nekateri pa precej odkriti. Takšno vedenje nas lahko vznemiri, lahko nas celo razburi, vendar nimamo pravice, da bi na podlagi teh naših, sicer upravičenih in legitimnih občutkov reagirali na način, da bi posegli v svobodo drugih posameznikov, v kolikor ta svoboda ne ogroža naše lastne svobode. Kakorkoli nas moti poljubljanje drugih oseb v javnosti, pa naj gre za iste ali različnospolne pare, nimamo pravice tega prepovedovati. Seveda imamo pravico izraziti svoje nasprotovanje, moramo pa biti pri načinu izražanja teh svojih občutkov previdni in obzirni. Prav pa bi bilo, da bi bili do svoje okolice obzirni tudi pari, ki si v javnosti izražajo medsebojno naklonjenost.

Kako komentirate dejstvo, da javne osebnosti pri nas zelo suvereno izražajo svojo heteroseksualno spolno usmerjenost, da suvereno na javne prireditve prihajajo s soprogami in soprogi, partnerkami in partnerji, da v intervjujih sproščeno govorijo o družinskem življenju, nimamo pa niti enega istospolno usmerjenega politika ali političarke, mnenjske voditeljice ali voditelja, skratka javne osebnosti, ki bi v javnosti nastopala na enako suveren način?

Če je temu tako, kakor pravite, bi težko sodil o razlogih za to. Obiskovanje javnih prireditev s soprogami ali soprogi je del naše kulture in ima dolgo tradicijo. Tudi drugod po svetu ni bistveno drugače. Medijska obravnava družinskih razmer pa je nekaj drugega. Videti je, da so ljudje na Slovenskem glede tega zadržani. Večina delujočih ljudi v javnem življenju ne izpostavlja svojega zasebnega življenja. Medijska radovednost za to pa je novejši pojav, ki ne pomeni, da se družba izboljšuje.

Koliko časa bo moralo po vašem prepričanju še miniti, da bodo vsi državljanke in državljani pri nas dejansko enakopravni. Ali menite, da obstaja resna politična volja in dovolj vsestranskih prizadevanj, da bi dosegli takšno stanje?

Za dejansko enakopravnost si je treba v demokratični družbi prizadevati stalno. Popolnoma verjetno ne bo nikoli dosežena, vendar pa to ne pomeni, da ni pomembno vsak dan usmerjati energije v demokratične procese, v pravno državo in v javne razprave o teh vprašanjih. Verjamem, da smo v Sloveniji v preteklih letih storili veliko za to, da so različne manjšine postale prepoznane, njihovi pripadniki pa enako upravičeni do pravic kakor večina. Mislim, da je to prava pot in da premoremo dovolj poguma, da bomo v tej smeri nadaljevali. Verjamem, da prihaja čas, ko bo naša družba krepila strpnost in sožitje ter gradila institucije, ki bodo to strpnost in sožitje zagotavljale, ter s tem vedno bolj postajala družba, kjer so človekove pravice resnična vrednota.

Povprečnemu slovenskemu novinarju je danes povem jasno, da v format pro et contra ne bo postavil nacistov in Judov in se z njimi pogovarjal o vprašanjih holokavsta in človekovih pravic manjšin, v takem formatu pa vedno znova pristanejo izbrisani, homoseksualci, Romi in podobne skupine, ki so jim kršene človekove pravice. Kako to razumete?

Najprej, upoštevajte, da je holokavst kategorija zase. Nacisti so izvedli najhujši genocid v zgodovini, holokavst, v katerem so umrli milijoni Judov. Vaše vprašanje pa odpira tudi temeljne razsežnosti svobode izražanja. Mediji so v demokratični družbi predvsem svobodni. Vendar pa ta svoboda prinaša tudi odgovornost. Včasih se zdi, kot da na račun svobode pozabimo na odgovornost. Čeprav so meje med običajnim in sovražnim govorom, ki lahko v nekaterih formatih privzame obliko pozivanja k sovraštvu, včasih zelo nejasne, pa se moramo zavedati, da je pozivanje k sovraštvu tudi kaznivo in da se tukaj pravica do svobodnega govora konča. Ker meje niso jasne, imajo mediji veliko odgovornost, da zaznajo tiste oblike govora, ki bi potencialno lahko šle čez mejo pozivanja k sovraštvu. Nasprotna stališča so legitimna, vendar obstajajo bolj in manj primerni načini za njihovo izražanje. Nasprotovanje je možno izraziti tudi brez sovražnega govora.

Družba, v kateri živimo, je tudi medijsko konstruirana in medijski voditelji se morajo zavedati pomena njihovih odločitev o tem, kakšne izjave bodo predstavili javnosti in na kakšen način bodo organizirali demokratični dialog. Popuščanje medija vedno bolj skrajnim stališčem ni znak dobrega novinarstva. Mediji so tukaj odgovorni, da vsako debato, ki jo organizirajo, vodijo korektno in so še posebej pazljivi, da z njo ne zbujajo različnih nestrpnosti. Zaradi vpliva, ki ga imajo, so k temu zavezani. Ni problem stališče posameznika, problem je, če nek medijski aparat sodeluje v pripisovanju veljave temu stališču in če ga ne zna označiti v vsej njegovi destruktivni razsežnosti.

V svojem govoru na spominski slovesnosti v spomin na nanoško bitko in dan upora proti okupatorju, ste povedali, da nas morajo skrbeti pojavi, ki jih vidimo, pojavi nasilja in homofobije, ki poskušajo prikriti svoje početje za domoljubno retoriko. »Nasilje ni domoljubno! Sovražni govor in hujskanje zoper drugačne ni domoljubje!« ste dejali. Zdi se, da se je zaradi mlačnega odziva na različne oblike sovražnega govora, nestrpnosti in diskriminacije s strani političnega vrha, ki je s tem takšno početje legitimiral, zaradi zaostrenih socialnih razmer, ki so posledica gospodarske krize … družbena klima radikalizirala. Vse pogosteje ljudje iščejo sovražnike v manjšinah, vse več je ekstremnih desničarskih skupin, ki pod krinko domoljubja širijo nacionalistične, ksenofobične, rasistične, homofobične, antisemitske, nestrpne in ostale sovražne ideje. Pravega organiziranega nasprotovanja tovrstnim trendom pa ni zaznati. Opažate tudi vi tovrstna gibanja znotraj družbe in kaj bi morali storiti, da bi se družba premaknila v smer sožitja?

Kakor sem tudi sam že obsodil pojave nasilja v preteklosti, moram poudariti, da tudi danes obsojam vsakršno obliko nasilja, posebej organiziranega nasilja, utemeljenega v sovraštvu, ki je v Sloveniji tudi prepovedano. Obsojam tudi sovražni govor, ščuvanje k nasilju pa je razlog za kazenski pregon. Zgodovina nas uči, da moramo vsakršne oblike radikalizma, ki se utemeljujejo v nasilju, zavračati in da jih mora država jemati resno, saj lahko zelo hitro pomenijo nevarnost za vso družbo. Zavezani smo k miroljubni in vključujoči družbi, zato moramo biti pozorni na vse pojave, ki takšno družbo potencialno ogrožajo. Velik pomen pri tem ima izobraževanje, ki mora ljudem razložiti, zakaj so nestrpna stališča nevarna in kako lahko zelo hitro vodijo k nasilnim dejanjem. Posebno vlogo pa imate tudi vsi predstavniki medijev, ki lahko javnost opozarjate na te probleme.

Tags from the story
Written By
More from Mitja Blažič

Kmalu konec uzakonjene diskriminacije otrok

INTERVJU Pogovor z varuhinjo 20. decembra 2006 je ob skoraj soglasni izvolitvi...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja