»Oprostite gospa učiteljica, ste lezbijka!?«

TEMA

Josiene Reid je Kanadčanka, ki v Slovenji živi že tri leta, v tem času pa je poučevala na različnih stopnjah v osnovni šoli in na gimnazijah. Pri svojem delu ne skriva, da je poročena z žensko.

V šoli, kjer trenutno učiš, si popolnoma razkrita. Zakaj si se razkrila?

Zato, ker se ne želim skrivati. Ne želim razmišljati o tem, kateri osebni zaimek bom uporabljala. Dostikrat se mi zgodi, da ko govorim o svoji ženi, ljudje v Sloveniji mislijo, da sem se zmotila in da še ne znam uporabljati zaimkov. Vedno me popravijo, potem pa jaz popravim njih nazaj, dokler ne dojamejo, da resnično nimam moža, ampak ženo. (Smeh) Menim, da z razkritjem izkazujem predvsem spoštovanje svojemu razmerju. Mislim pa, da je pomembno, ko se odločimo za ta korak, predvideti različne situacije. V Kanadi se mi je na primer zgodilo, da je med uro nek dijak zavpil »Ste res lezbijka?«. Takrat moraš znati odreagirati. Problem je v tem, da imaš samo dve možnosti: lahko se skrivaš in lažeš ali pa poveš resnico in si pripravljen spoprijeti se s posledicami, tako na osebnem kot tudi profesionalnem nivoju.

Ali se med učnimi urami kdaj dotakneš teme homoseksualnosti?

Poudariti moram, da ne govorim specifično o homoseksualnosti. Če pa vidim, da lahko temo pripeljem v uro, jo bom. Ne želim dajati iniciative, saj imam občutek, da bi lahko sodelavci in učenci to narobe razumeli kot promocijo teme, ki zadeva tudi moje osebno življenje. Verjetno bi kot heteroseksualna ženska lažje in bolj sproščeno pristopila k tej vsebini.

Problem je torej očitek, da je govorjenje o homoseksualnosti promocija homoseksualnosti?

Da. Če si istospolno usmerjen, ljudje takoj pomislijo, da želiš »rekrutirati«. Seveda vem, da je to absurd in čisti nesmisel, ampak tako pač je.

S kom bi lahko v tem primeru imela konflikt – z dijaki, s starši ali sodelavci?

Predvsem s starši, saj se pritožujejo nad vsem mogočim in seveda tudi ne želijo razprave o homoseksualnosti med poukom. Starši imajo neverjetno moč, kar zadeva izobraževanje, in želim si, da bi končno že enkrat doumeli, da si nihče ne želi, da bi ravno njegovega otroka šikanirali, ker je istospolno usmerjen. Starši bi si morali želeti čim lažje odraščanje za svoje otroke, to pa ni mogoče, dokler se sistematično izogibamo pogovorom o homoseksualnosti.

Si imela kdaj kakšno negativno izkušnjo?

Negativne pripombe ponavadi prihajajo s strani učencev. V razredih padajo različne pripombe, nesramne, včasih celo sovražne. Še nikoli pa nisem doživela negativne pripombe ali opazke od sodelavcev, kar pa me sploh ne preseneča. To je šolstvo in v tem delovnem okolju, vsaj po moji izkušnji, se večina stvari dogaja za našimi hrbti (smeh).

Kako pa si s to temo opravila med pogovori za službo?

Čisto na vseh pogovorih so mi namignili, naj tega ne govorim naokoli, češ da je to moja stvar, ki se nikogar ne tiče. Tudi v Kanadi. Gre namreč za to, da imaš seveda lahko konflikt s kakšnim od sodelavcev zaradi tega. Zato menijo, da je bolje ne tvegati in biti tiho. Ne vidijo pa, da tako potiskajo nekoga med štiri stene in ga silijo v laž.

Če primerjaš izkušnje v Kanadi in Sloveniji …

Ko sem učila v Quebecu, sem videla lezbične in gejevske pare, ki se držijo za roke in poljubljajo. Dijaki so bili veliko bolj odprti. Tu nisem nikoli videla, da bi se fanta ali punci držali za roke. V šolah v Kanadi, kjer sem učila, je ta tema tudi na rednem programu, tudi ko učimo o varni spolnosti, vedno omenimo gejevski in lezbični seks. V Kanadi je sovražni govor prepovedan že z ustavo, enostavno ne smeš žaliti ali zmerjati, sošolci in sodelavci bodo odreagirali, za razliko od tu, kjer slišim mnogo sovražnega govora v razredu, pa zelo malo reakcij.

Kako ocenjuješ stanje razkritosti med učitelji pri nas?

Sama poznam kar nekaj lezbijk in gejev učiteljev, ki pa niso razkriti. Ponavadi sem edina, ki sploh kaj razpravljam o homoseksualnosti. Menim, da se jih veliko boji za službo, mene osebno pa je predvsem strah nasilja, ki bi potencialno prišlo od učencev. Tukaj sem kot učiteljica veliko manj zaščitena, kot sem bila v Kanadi.

Kaj bi kot učiteljica potrebovala, da bi se počutila varneje?

Pomembno se mi zdi, da ta tema pride na urnik in da se začne o tem svobodneje razpravljati. Zdi se mi pomembno, da bi se šole začele bolj povezovati z različnimi organizacijami, ki delujejo na tem področju. Vsaka šola bi morala imeti na vidnem mestu nalepljene plakate in zloženke z informacijami na to temo. In seveda učiteljem bi moralo biti jasno rečeno, da se ne smejo bati za službo. Zelo pomembno je imeti podporo nadrejenih. Jaz jo imam in to mi zelo pomaga pri mojem delu.

sola5

Andrej Pišl je učil na dveh ljubljanskih gimnazijah. Na prvi ni bil razkriti, na drugi pa je na vprašanje, če ima punco, vedno odgovoril, da ima fanta. Za njegovo spolno usmerjenost so vedeli tudi njegovi učenci, saj je bil v tistem času aktiven v glbt-skupnosti in so informacijo o tem dobili na spletu. Meni, da so bili učenci zaradi tega med njegovimi urami bolj politično korektni.

Kako se je kazala politična korektnost, ki jo omenjaš?

Ko smo pri pouku omenjali partnerska razmerja in rekli »punca in fant«, je kdaj pa kdaj kdo navrgel »Ja, kaj pa če sta dva fanta?« To je bilo nekaj, kar sem opazil in upam si trditi, da verjetno ne bi tako spontano razmišljali, če ne bi vedeli določenih informacij.

Si to kdaj razumel kot zbadanje?

Ne, to sem razumel, kot da so želeli pokazati, da so do neke mere strpni. Res pa je, da sem dostikrat ujel kako pripombo na hodniku in mi ni bilo lahko. Nihče mi sicer ni nič povedal v obraz ali me izzval v razredu, slišiš pa veliko stvari.

Kakšne pa so bile te pripombe, ki si jih ujel?

Na primer »poglej ga, kako hodi«, »vsak dan ima novo srajco«. Skratka zelo stereotipne izjave. Teh pripomb tudi ni bilo veliko, res pa je, da sem se na začetku zelo obremenjeval, kako bo v razredu, ko bodo izvedeli, saj sem učil ravno v času, ko so šole množično zavračale delavnice o homoseksualnosti, tako da ni bilo ravno optimistično ozračje.

Kakšne so bile reakcije sodelavcev?

Cel proces razkritja ni bil ne vem kaj, je pa res, da je zbornica nekakšen »pasji prostor«. Lahko bi rekel, da so dijaki po svoje zelo nesramni, vendar so učitelji lahko še hujši. Biti del učiteljske zbornice je bilo po svoje zanimiva izkušnja, saj zbornica na večini šol ni homogen prostor, ampak se tam formirajo skupinice učiteljev, ki so lahko glede določenih tem še bolj otročji od dijakov samih.

Si imel kakšne slabe izkušnje?

Ne spomnim se, da bi me kdorkoli od sodelavcev zbadal. Je pa res, da se pravzaprav s tem nisem obremenjeval, ker sem imel pogodbo za določen čas. Če bi bil redno zaposlen, bi bil verjetno bolj pozoren na pripombe in opazke in na to, ali se kaj govori o meni za mojim hrbtom. Dostikrat sem namreč slišal nestrpne pripombe iz ust učiteljev, ki niso bile samo proti homoseksualnosti, ampak so letele na vse vrste drugačnosti.

Si se kdaj med urami dotaknil teme homoseksualnosti?

Ko sem učil, ta tema ni bila del programa. Z dijaki sem se sicer pogovarjal o 1. decembru pa o HIV/AIDS-u, o spolno prenosljivih boleznih in podobno, pa tudi o različnih spolnih praksah.

Kako so se dijaki na to odzvali?

Večino časa jih je razganjalo in so se hihitali, proti koncu ure pa smo celo kako pametno rekli. Moje mnenje je, da se dijaki želijo o tem pogovarjati in so na to pripravljeni, vendar nihče z njimi ne želi o tem govoriti.

Zakaj?

Opazil sem, da se noben od učiteljev ne čuti dovolj kompetentnega, da bi o teh temah razpravljal. Po drugi strani pa se učitelji strogo držijo načrta in sploh ne odstopajo od zapovedanega programa. Z dijaki se o splošnih stvareh sploh ne pogovarjajo. Problem je tudi v tem, da se učitelji ne zavedajo, da dostikrat izrečejo marsikatero nestrpno izjavo samo zato, ker na to niso pozorni. Ampak s tem pošljejo v razredu napačne signale, in če so v tem razredu tudi dijaki, ki so istospolno usmerjeni, je lahko tem dijakom zelo hudo in se počutijo manjvredne.

Kaj bi bilo potrebno storiti, da bi bil sistem bolj odprt tudi za LGBT-učitelje?

Pred nekaj leti sem sodeloval v mednarodnem projektu, kjer sem dal pobudo za prevod priročnika za učitelje na temo homoseksualnosti. No, potem tega v slovenščino nismo prevedli. Menim, da bi nekaj takega bilo nujno, priročnik za učitelje, kako na neobremenjen način pristopiti k temi in ozaveščati otroke in dijake/inje. Menim tudi, da bi se moralo pričeti sodelovanje med nevladnimi organizacijam z Zavodom za šolstvo in razviti delavnice na to temo. To je nujno potrebno, saj se te teme sistematično ne obravnava, profesorji pa se bodo začeli s tem ukvarjati šele, ko bo problem tako očiten, da se mu več ne bo mogoče ogniti, na primer takrat, ko bo kakšen dijak zaradi spolne usmerjenosti izpostavljen nasilju.

Intervjuja sta bila opravljena v okviru projekta »Oprostite, gospa učiteljica, ste lezbijka?«, ki ga izvaja Legebitra. V projektu načrtujejo še izvedbo raziskave (spletni vprašalnik), intervjujev in fokusnih skupin z glbt-učiteji in učiteljicami. Rezultati projekta bodo objavljeni konec leta v posebnem poročilu, na osnovi katerega bo Legebitra poskušala s šolami vzpostaviti bolj sistematično sodelovanje in tako vplivati na zmanjševanje diskriminacije na osnovi spolne usmerjenosti v šolah. Če bi želeli sodelovati v raziskavi, ali vas zanima še več, pišite na legebitra@siol.net ali pokličete 01/4305144 (Jasna). Vse pridobljene informacije bodo obravnavane popolnoma zaupno.
Jasna Magić in Ana Janjevak

Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Še ena čudna anketa

Revija Mladina na svojih spletnih straneh bralke in bralce v anketi sprašuje,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja