SLEHERNICA
Katarina Višnar
Tole bi moral biti tekst o Katarini Višnar. Zgodovinarki in umetnostni zgodovinarki, doktorici znanosti, vodji ženskega ansambla Sladke, navdušeni zagovornici Crossfita, ki je večkrat pretekla maraton, soustanoviteljici Diha, aktivistki … Ampak ne morem ga začeti drugače, kot da najprej pišem o sebi. In o njenem mejlu, ki mi ga je poslala 30. avgusta lansko leto. Sedel sem v svoji pisarni na fakulteti, bile so govorilne ure, a k sreči so bili študentje še na počitnicah in nihče ni trkal na vrata. Sicer bi težko skril objokan obraz, ko sem prebiral tole Katarinino pisanje:
»Danes se je od mene poslovil moj pasji prijatelj Rik. Bolezen je v zadnjem tednu udarila s tako silo, da šele zdaj po koščkih sestavljam in gledam njeno mogočnost. Še včeraj zjutraj je bil bolan, a normalen kuža. Po grozni včerajšnji noči sem se danes zjutraj soočila s kužkom, ki je izgubil razum. Obisk pri veterinarju je potrdil hudo okvaro centralnega živčnega sistema, bolezen pa je tako hitro napredovala, da je bilo okoli poldneva jasno, da ali evtanazija zdaj, ali pa trpljenje in smrt v bolečinah v prihajajočih urah ali dnevih. Čeprav v hudih bolečinah in onkraj razuma, me je še prepoznal po vonju, ko sem prišla k njemu na kliniko in z njim sem bila, ko je zaspal. Ne vem, kako, ampak uspelo mi je celo zapeti mu pesmico, ko je odhajal. Z Zvonko in Adamom smo njegovo telesce nato popoldne prešvercali na Hrvaško, z Leo in Simonom pa smo izkopali grob za malega v čudovitem vrtu, po katerem se je Rik tako zelo rad potepal. Veronika mi ga je pomagala položiti v grob, zraven je dobil še svoje igračke in nekaj lepih rož. Tam v senčki, med smokvo in višnjo zdaj počiva.
Rik je bil čudovit kužek. Ko sva se spoznala, ni hotel živeti. Sploh pa ni hotel živeti pri meni.
Bojda je prvih pet let svojega življenja preživel v azilu Milene Močivnik. Zelo počasi so se odstranjevale trde lupine njegovih strahov in slabih spominov, in v tem tednu – po skoraj šestih letih pri meni – je prvič trdno zaspal naslonjen name. V šali smo ga klicali »mimozica«, ker je bil zelo nežen in občutljiv. Lubica mala. Kako ga pogrešam, to je ena gromozanska bolečina praznine!«
Evo, spet. Solze. Tega teksta nikoli ne bom napisal do konca …
Ljudje in živali
»Moj prvi spomin na psa je povezan z ogromno beštijo, ki me na domačem vrtu podre na tla. Vedno so mi govorili: ‘ne smeš teči pred psom’. Ampak ko sem ga zagledala spuščenega, sem takoj tekla stran.« Pes se je seveda samo hotel igrati, ampak Katarinine debele solze in kričanje so bili dovolj, da je moral od hiše. Ampak čez par let je prišel nov družinski pes. In še čez nekaj let njena psička Lora, ki jo je Katarina posvojila s svojo tedanjo punco.
»Naš današnji odnos do narave je zelo kartezijanski,« reče, ko, dva pasjeljubca, kar ne moreva prenehati razpravljati o kosmatincih. Pripoveduje mi resnično zgodbo iz srednjega veka z nekega francoskega sodišča, kjer so sodili črvom. Ti so bili takrat povsem legalen subjekt na sodišču in določen jim je bil zagovornik, ker se niso mogli braniti sami. Obtoženi so bili, da so v nekem vinogradu povzročili škodo. »In na sodišču so ugotovili, da imajo tudi črvi pravice, ker da so božja bitja.« Ampak z Descartesom, s prevlado teze ‘mislim, torej sem’, se odnos do živali začne spreminjati. »Paradigma, da je človek velik in močan, ostaja živa še danes.« Kaže se v odnosu ljudi do živali in posledično do narave. »In seveda ne bi mogli biti v večji zmoti. V resnici smo ljudje zelo nemočni. Ošabnost, ki jo kažemo do narave in živali, se nam bo zagotovo maščevala.«
Katarina sebe ne vidi kot pomembnega dela aktivizma za pravice živali, ampak aktivizem se vendarle začne doma, pri vsakem posamezniku, pri majhnih stvareh. Polna je strašljivih zgodb o tem, kaj ljudje delajo s psi, a jih raje ne bom obnavljal. Ena žalostna pasja zgodba je dovolj za ta tekst. Potrebna bi bila sistemska rešitev, pravi, a kaj, ko sistemsko ne rešujemo tudi drugih problemov. »Pri nas je tako: najprej so psi, potem so Romi, potem pa smo tu nekje že homoseksualci.« Vse to je povezano. »Mislim, da gre za isti tip ljudi, ki so sposobni psa zlorabljati in ga v škatli pustiti pred zavetiščem sredi noči ali pa hoditi po Tivoliju in zatikati tiste zastavice ‘Pospravi drek za sabo’. Ne motijo jih horde nezaželenih pasjih mladičev in nesterilizirane psice, pač pa jih motijo kakci. Gre preprosto za to: če imaš v sebi neko senzibilnost, potem se bo ta odražala tako do ljudi kot do živali.«
V tujino po pogum
Ob trdnih in jasnih stališčih, ki jih izraža Katarina, ko se pogovarjava o živalih in naravi, se zdi, kot da je v svoj prav na enak način prepričana tudi pri drugih stvareh. Pa ni tako. Sama prizna, da je zelo ranljiva, tudi ko gre za njeno seksualnost. Čeprav, se mi zdi, bi vse to moral postaviti v preteklik, v sredino devetdesetih let. Takrat ni dobro vedela, kako bi živela to, kar je čutila. Razen s sestro in z najboljšo prijateljico o svojih občutjih ni upala govoriti z drugimi ljudmi. Zato je odhod v tujino, v Anglijo na študij, prišel kot naročen. Na univerzi v Yorku so jim namreč ponudili seznam univerzitetnih dejavnosti, kjer si med košarko, nogometom, plavanjem, atletiko in podobnim lahko izbral tudi »York pride«, skupino, ki je podobna nekdanji Legebitri. In si je rekla: »Nihče me ne pozna, nič se mi ne more zgoditi.« Odločitev je bila seveda ključna in pomembna. V tujini je dobila samozavest, da si je doma upala na sceno. In pred tem, na varni distanci tisoče kilometrov, narediti tudi razkritje pred svojo mamo. Vedeti je želela le eno: če jo ima še vedno rada. Dobila je pritrdilen odgovor.
Scena
Doma na sceni so se stvari začele odvijati zelo hitro, kot da bi hotela nadoknaditi zamujena leta. Po radiu je slišala Lezbomanijo, poklicala studio, dobila informacijo, kdaj je naslednji sestanek … in že je bila notri. V aktivizmu. V katerega je – vsaj za eno televizijsko oddajo – potunkala tudi svojo mamo. Njena mama je bila prva in do sedaj edina, ki je na javni televiziji, v oddaji Jasno in glasno, naredila coming out. Kot mama istospolno usmerjene hčerke, seveda. »Čeprav ji je bilo čisto mimo, je to naredila zato, ker sem jo prosila in ker je bilo to zame pomembno.«
Na sceno in k aktivizmu je pristopila naivno. »Hotela sem biti aktivna. Hotela sem spreminjati svet.« A kmalu so se ji razbile idealistične iluzije in zaradi svojevrstnega razočaranja je odšla. Ampak ne za vedno. Na sceno se še vedno vrača. Leta 2003 je nenazadnje soustanovila Društvo za integracijo homoseksualnosti, v katerem pa potem nikoli ni bila aktivna. Hotela je sicer ustanovit »babyboom skupino« za tiste, ki bi si nekoč želeli biti starši. Ampak, pravi, ta ideja je nastala prezgodaj. Takrat se nihče ni zanimal za to. V tem trenutku se sicer ne vidi v vrsti lezbičnih mamic, ki jih vse pogosteje lahko vidimo tudi na ljubljanskih ulicah, čeprav te možnosti ne izključuje. »Že eno leto sem sama in prvič v življenju sem srečna, ker sem sama. Prej, tako v svoji strejtovski fazi kot v lezbični sem vedno iskala še nekoga, da se bom potem počutila celostna. In vedno sem seveda zelo pogrnila na tem. Zdaj pa strašno uživam v tem, da sem, kar sem.«
Nekoč se ji je integracija zdela pomembna. Pomembno se ji je zdelo, da društva delajo tudi s strejtovsko populacijo. Zdaj pa se zdi, kot da ima vse manj potrpljenja za to. Izbrala si je svoj aktivizem, nekakšen intimistični aktivizem, ki ga med drugim udejanja skozi glasbo. »Danes naredim pesem, v kateri pojem o lezbični ljubezenski zgodbi, kot da bi bila to najbolj običajna zgodba na tem svetu. In prav briga me, če se kdo ob tem onesvesti.«
Crossfit
Katarino zanima vse preveč stvari, da bi se lahko zadovoljila s poznavanjem le ene. Trenutno je s svojim telesom, dušo … in potenjem v Crossfitu. Tega preprosto ni možno spregledati: na kavo z menoj je prikolesarila v majici, na kateri na obeh straneh piše Crossfit, na svojih mini-blogih na Facebooku piše, kako jo od telovadbe bolijo mišice … ampak hkrati kako noro uživa v tem. Še več. Znanje predaja naprej: že tri mesece namreč ne uri le svojega telesa, pač pa vadi tudi skupino prijateljic in kmalu si bo pridobila licenco za vaditeljico Crossfita. Očitno jo poganja trma. Nek trener ji je nekoč namreč rekel, da so pač nekateri omejeni z genetiko in da je to morda tudi njena meja. Ampak njej tak odgovor ni bil zadovoljiv. Z ukvarjanjem s Crossfitom, ki je nekakšna oblika odprtokodne telovadbe, saj vsak dan na internetni strani (www.crossfit.com) brezplačno dobite nov trening, želi dokazati, da življenja in uspehov v športu ni konec po petintridesetem letu. Voljo ji vlivajo rezultati – že po dobrem mesecu vadbe je videla napredek, da o dvanajstih kilogramih, ki jih je izgubila v zadnjem letu – in o izgubi katerih (no, svojih) avtor tega zapisa razmišlja že tri leta – niti ne govorim.
Naprej v prihodnost
Ko jo vprašam, če bo naša generacija na sceni ostala dlje in si bo tudi čez dvajset let gradila infrastrukturo, ki jo bo potrebovala, recimo kakšen glbt-dom za ostarele, pritrdi tezi. »O tem nisem nikoli razmišljala,« pravi, »ampak zdaj, ko me to sprašuješ, imam občutek, da bo tako.«
»Kje se potem srečamo? Če ne prej, v glbt-domu za ostarele?« »Ne,« pravi Katarina, »dobimo se v telovadnici doma za ostarele, kjer bomo delali Crossfit. Verjemi. To se bo zgodilo. To je revolucija!«
V beležnico sem si zapisal: glbt-dom za ostarele mora imeti tudi telovadnico.
