»Na stotine ljubezni je enako mrtvih«

KNJIGA

Jelena Lasan, Umómo, Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2009 (Aleph, 125).

lasanPrevladujoča tematika prve pesniške zbirke Jelene Lasan, ki je sicer tudi slikarka, kiparka in grafična oblikovalka, je ljubezen, ki lahko navdihuje, a je obenem zaznamovana z odnosi, ki niso vedno nezapleteni. Veže jih erotika (»Gola kot pesem / mi kažeš hrbet.«) in samota (»Samotno stopnišče sem, / ki ne zna nadaljevati / koraka.«). Pomembno vlogo imajo v tem kontekstu nevidnost, noč in mižanje kot ultimativni znak – ali sploh edini način dojemanja – intimnosti. Morda tudi kot sredstvo umika: »Pogledam k tebi / a ti si luči / že ugasnila.« Odnosi so upesnjeni v več spolnih variantah, lirski subjekt je včasih moški, včasih ženska, enako velja za naslovnika, s čimer se pesnica izmika kakšnemu prelahkotnemu kategoriziranju svoje poezije. Vsekakor je v Umómu dosti lezbičnih elementov, ki pa sami zase niso posebej tematizirani, večinoma veljajo za nekaj danega in neproblematičnega.

Precej pesmi govori o potovanju, in to o potovanju več vrst, od turizma, ki s svojim naivnim pogledom na banalnosti tujine »širi« svoja kulturna obzorja, do bolj metaforičnih potovanj po svojih strahovih, čustvih in intimnostih. Najdemo tudi krasen opis trenutne družbene ureditve: »Kapital, / ta mesar, pred katerim se dela / dolga vrsta, ker se vedno prodaja najboljše meso.« Zbirka, ki stavi na slog. Umómo.

 

Intervju z Jeleno Lasan

Seveda moram začeti z naslovom? Kaj pomeni umómo in od kod prihaja?

Vprašanje umóma zadeva predvsem vprašanje groteske in filozofije jezika. Je rezultat moje fascinacije in študije groteske, predvsem v povezavi z Ruskinom, Baudelairom, Baconom, Bahtinom, Kristevo in Kayserjem. Kayser opisuje grotesko kot način, kako premagati občutke brezupja in groze. Umómo že s samo izgovorjavo popači, ker zahteva notranje požiranje besede. Je znakovni material duševnosti, ki ga bo sleherni doživljal po svoje. Zanimanje za grotesko po Kayserju narašča prav v stanju kriz, ko ne obstaja več vera v popoln zaščitniški svet. O groteski bi se lahko razgovorila. Pomen, pravi Vološinov, ničesar ne pomeni, nosi zgolj potenco pomena v določeni temi. Zame je umómo tista norost jezika, ki po Baudelairu grozi, da bo prevzela pesnikovo kontrolo.

Zbirka se sicer začne s pesmijo o pesniku v New Yorku, največkrat pa se pojavlja London. Kakšen dom (za umetnico) je London?

V Londonu sem bila nekaj časa. Nekaj najbolj žalostnih pesmi je nastalo tam. Predvsem je pomembno to, da me je London spremenil in postavil dober zgled umetniškega ustvarjanja.

Pogled se ti razširi. Toliko talentiranih pesnikov, umetnikov, igralcev se ob krožniku hladnih ovsenih kosmičev prebija, tako kot se je nekoč Ibsen. Ljudje so pripravljeni stradati za svojo umetnost, nosijo jo v žepih in se prebijajo. Ne ležijo v vati udobja in prekrižanih rok pišejo pesmi. Razumejo, da samo garanje največkrat pripelje do rezultatov.

Za umetnico je to neizprosen, a hkrati realen dom. Samooklicanosti, ki smo je tu žal prepogosto vajeni, ne tolerirajo dobro. Vedno znova se spomnim na Amihaja, ki v eni izmed svojih pesnitev pravi: »Ko je človek dolgo časa daleč stran od svoje domovine, postane njegov jezik natančnejši, čistejši, kot ostri poletni oblaki na modrem ozadju …« Bom tu končala.

Veliko je tudi angleških kulturno-umetniških referenc (Bacon, Heaney, Armitage, Lawrence, Plath) …

To ste dobro opazili. Angleški prostor mi je dodatno poglobil zanimanje za njihovo umetnost. Plathova je sicer po rodu Američanka, ampak vem, kaj ste mislili. Retrospektivna razstava slik Francisa Bacona je name naredila neopisljiv vtis. Vplivov na moj pesniški jezik je še mnogo, med njimi ne morem mimo književnikov, kot so Clampitt, Cavafy, Kette, Kosovel, Kocbek, Li Ch’ing-chao, Lorca, Makarovič, Neruda, Pasolini, Quasimodo, Nelly Sachs, Szymborska …, toda vsa ta naštevanja včasih kdo uporabi zgolj zato, da zamaši kanal slabe poezije ali pa zato, da bi zvenel načitano.

Ljubimki/ljubimca se v eni od pesmi sprašujeta »po besedah / o katerih molčiva«. Ali so bistvene stvari zmeraj zamolčane ali pa so sploh neizrekljive? Kako se s tem spoprijemate v svoji poeziji?

Pri tej konkretni pesmi sem imela v mislih predvsem zamolčanost očitnega. Tisti znani nelagodni občutek, ko dva ne zmoreta spregovoriti o lisah v ustih, o pogledih v oči in jima nebo pri tem ne pomaga. Poezija nima tega čara. Zanima jo predvsem očitno, tektonsko, zvočno, izgovorljivo.

Lirski subjekt/-ka in naslovnik/-ca ter kombinacije med njimi se pojavljajo v vseh možnih spolnih variantah. Kaj ste s tem hoteli doseči? V tej povezavi me še posebej zanima, koliko se vam zdi smiselno svojo poezijo označevati kot lezbično?

Dober pesnik mora imeti sposobnost preseči lastno izkušnjo. Predvsem mora znati občutiti svet, se v njem pretopiti in izgubiti. Vsaka varianta, kot pravite, nosi svojo barvo, svoj odtenek in tu je ta čar. Prav imate tudi, ko v zbirki najdete snov homoerotične poezije. Na analitični ravni je pomembno najti v njej vse elemente in teme, kot jih je le mogoče. To je v resnici smiselno.

Malo manj spretni bodo poskušali mojo poezijo nasilno odpirati, jo vleči za dlani in jo potem še manj spretno krpati nazaj in nanjo polagati svoje krvave obliže. Francis Bacon v enem izmed intervjujev na vprašanje o krvavečem oziroma tkivnem v njegovih slikah odgovarja z izrazom »lepe rane«. Na to sem sedaj pomislila. Na strukture ran in na strukture pesmi. Predvsem slog se mi zdi bistven.

Tags from the story
Written By
More from Andrej Zavrl

Recenzije: Gledališče 22/23

Živela lenoba! Nebojša Pop Tasić, Salto mortale, režiser, avtor lutk, scenograf in...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja