Andrej Zavrl: Šum na paradi

Na letošnji paradi je prišlo do šuma, ki je pokazal na razkol, v katerem živimo, ko po eni strani hodimo na vstaje in tvitamo novi svet, na zborovanjih in FB rušimo sistem in postavljamo novega, po drugi pa se zdi, da je za nas obstoječi red pravzaprav še kar dober, zato paradiramo z njim, ga vabimo k sebi in sodelujemo z njim.

Ampak eno je teorija, drugo realna politika, bi lahko rekli. Ali je torej res, da dokler se sistem temeljito in zares ne spremeni, nam ne preostane nič drugega, kot da z njim hočeš nočeš sodelujemo oziroma ga poskušamo spreminjati od znotraj? Danes prevladujoči tok aktivizma pravi, da pritiska na politiko in ji postavlja zahteve. A če je res, da je bil župan na paradi proti volji udeležencev, udeleženk in celo organizatork in organizatorjev parade in da bi z njegovim nepovabilom ogrozili vsaj parado, če ne še ne vem koliko drugih lgbtiq-projektov, to karseda nazorno ilustrira, da bi ta »pritisk« lahko poimenovali tudi kako drugače.

Potem ko se je del glbtiq-aktivizma preoblekel v srajce in kravate ter iz kleti, neodvisnih con in temnic zakorakal proti sobanam odločanja in moči, ima njegovo delovanje kaj pokazati: predsednik republike je letos prvič sedel na paradnem odru, govorila sta vladna ministrica in župan glavnega mesta. Dosežki (?), ki bi bili pred desetletjem nezamisljivi, mnogokje pa so še danes. Ampak? Tukaj puščam ob strani tegobe in nevarnosti političnega in družbenega homokonzerviranja in se ustavljam samo ob pomisleku, ki se dotika povsem specifičnih okoliščin: dotična ministrica deluje v vladi, ki nadaljuje in zaostruje neoliberalne ukrepe prejšnje vlade, pa tudi proti županu smo nedavno množično protestirali.

Zato mislim, da je treba pozdraviti intervencije bolj anarhističnih udeleženk in udeležencev in se odreči obtožbam o ugrabitvi parade. Med glbtiq je sicer prisotna (upravičena) zamera, da nas alternativa le redko podpre, kaj šele da bi hodila na parado. Če vendarle pride, je pa spet problem, ker ne pride tako/takšna, kot bi mi želeli. Mi, ki zagovarjamo raznolikost in svobodo. Izvedba njihovega protesta je lahko stvar okusa, a to je razprava, v katero ponavadi stopamo z vnaprejšnjimi sodbami, ki niso nujno podkrepljene z dokazi. Tako kot za nasprotnike parade ta nikoli ne bo dovolj spodobna in se jim bodo vedno prikazovali fantomski moški v tangicah, bi bila za tiste, ki so jih VSD onelagodile, najbrž sprejemljiva edinole njihova odsotnost.

Zares neokusno bi bilo nekaj drugega: če bi prisotnost neoliberalne in koruptivne politike na paradi – po vsem, kar se je v letu pred njo dogajalo! – minila s hvaležnim ploskanjem poslušne publike. (»Priden, kuži!« Kuži pa z repkom pomiga, vesel, da ga niso spet – kot že tolikokrat poprej – zapodili čez prag.) Četudi je bil protest »ugrabiteljev in ugrabiteljic parade« v visoki moral(istič)nosti morda naiven, je vendarle opozoril na kontekst, na večplastnost, na kompromise, ki jih sprejemamo, na našo vsakdanjo shizofrenijo.

Tags from the story
Written By
More from Andrej Zavrl

O dušah in sreči

Komentar II 17 Kaj boš, ko ti znanec oznani, da verjame v...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja