Catholicism’s Next Top Model1

KOMENTAR 

janis_small_300Mobitel zvoni kot ponorel. »Janis, a sediš?« Sedim. Že več ur delam na nekem posebno frustrirajočem prevodu. »Kaj pa je?« povprašam. Odgovor me nekoliko preseneti. »Pravkar sem v roke dobil eno cerkveno zloženko.« Bog pomagaj, pa se kolega menda ja ni spreobrnil in bo sedaj poskušal rekatolizirati še mene? »Na naslovnici je tvoja fotka.« Najprej pomislim, da me zafrkava. Le kaj bi jaz počela na naslovnici cerkvene zloženke? Fotografijo mi opiše in brez dvoma gre zame. Fotka je nekoč krasila moj profil na enem izmed družabnih omrežij. Se je RKC spustila tako nizko, da krade slike z internetnih profilov? Mar nimajo kakšnih svojih skavtinj, ki dejansko verjamejo temu, kar je v zloženki napisano, in bi njeno naslovnico brez slabe vesti počastile s svojim brezgrešnim nasmeškom?

Nato se spomnim, da je fotko posnela neka fotografinja ob odprtju prijateljevega ateljeja. Po nekaj minutah na internetu jo najdem, med njenimi interesi pa seveda kup versko obarvanih povezav. V jezi pišem informacijski pooblaščenki, prepričana, da je takšno početje hudo kaznivo. Pravzaprav me niti ne zanima, kdo ima v tem primeru avtorske pravice. Dejstvo je, da se je moje poziranje na prijateljskem srečanju končalo z zlorabo mojega dobrega imena (no, izgleda) za širjenje ideologije, proti kateri se že vse življenje borim. Mar to pomeni, da lahko torej  vsak, ki zgolj stopi iz svoje hiše, postane žrtev in obraz oglaševalske kampanje?

janis_200Odgovor Urada informacijske pooblaščenke me neprijetno preseneti. Najprej mi pojasnijo, da »se mora vsak posameznik, ki se udeleži javne prireditve […] zavedati, da na takšni prireditvi obstaja večja verjetnost, da bo fotografiran in torej mora dopustiti to možnost«. Tega sem se zavedala. To možnost sem dopustila. Kako sem s tem privolila v objavo v verskem pamfletu, pa mi ni čisto jasno. Nadalje mi svetujejo, »da se v prihodnje pozanimate o tem, kaj bo organizator dogodka oz. fotograf s fotografijami storil (kako in kje jo bo objavil) ter se na podlagi teh informacij odločate, ali se boste dogodka sploh udeležili«. Zdaj veste. Preden greste na kakršnokoli prireditev, prej le pokličite vse fotografe, ki bi bili potencialno lahko prisotni, in se pozanimajte, ali nameravajo vašo fotko vtakniti v kakšno sporno publikacijo.

Po besedah pooblaščenke »že  udeležba na javni prireditvi, na kateri se fotografira, praviloma šteje kot privolitev« v objavo. Če bi se ta fotografija pojavila v nekem časopisu, ob njej pa napis, da je bila posneta tega dne na tem mestu, me to ne bi motilo. Hej, javni prostor, javne fotke. Da pa se fotografijo nato uporabi za promoviranje institucije, ki jo z vsem srcem preziram in katere politika uničuje LGBT-življenja po vsem svetu, to pa je višek nesramnosti in predrznosti.

»Če menite, da se z objavo fotografije posega v  vaše osebnostne pravice, pa lahko uporabite tudi institute civilnega ali kazenskopravnega varstva, ki vam jih daje zakonodaja.« Verjetno mi ni potrebno posebej pojasnjevati, da nimam ne časa in ne živcev, da bi se spuščala v sodne spore z vsemogočno RKC. Sem pa sčasoma pozabila na prvotno jezo in se začela zabavati ob dejstvu, da slovenska katoliška cerkev za svojo zloženko o ljubezni očitno ne zmore najti boljšega kandidata, kot je levičarski, biseksualni, nezakonski otrok dveh srečno neporočenih ateistov. Amen.

________________________________

1Novi katoliški top model

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Rožnati jeziki

Jezik ni zgolj temeljno sredstvo sporazumevanja, je tudi pomemben del tega, kdo...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja