Recenzije: Plošča 3

 Marc Almond – Stardom Road

Po razpadu novovalovskega synth-pop čuda Soft Cell v sredini osemdesetih je Marc Almond glasbene lestvice najuspešneje napadal prav s priredbami. In ker je poleg popa in elektronike pogosto koketiral tudi s kabarejem in šansonom, tale zbirka prirejenih zimzelenčkov morda niti ni prav veliko presenečenje. Je pa toliko bolj presenetljiva drznost, s katero je Almond izbiral tokratne skladbe. Najbolj izstopa legendarna Strangers In the Night, ki jo je populariziral Frank Sinatra, glasbo pa zložil naše bivše gore list Ivo Robić. In kdor se loti izvajanja takšne kultne klasike, in pri tem ne izpade popoln equus asinus (spomnimo se Willa Younga in njegovega javkanja ob Light My Fire večnih The Doors, če omenimo zgolj en ponesrečen primer), je seveda car. Kar Marc Almond nedvomno je, in to tudi dokazuje že skoraj trideset let. Kljub temu da je človek tako rekoč stari ata elektronike, pa za razliko od ostalih elektro-navdahnjenih osebkov dejansko premore odlične vokalne sposobnosti, ki tokrat res pridejo do izraza. Stardom Road nas vrača v zlate čase popevke in se nato preko glam in glitter sedemdesetih počasi plazi proti elektro osemdesetim. Vse pesmi razen ene so sicer res priredbe, vendar je ta album kljub temu morda eden izmed najbolj osebnih v karieri Marca Almonda, kar je morda posledica spremenjenega pogleda na svet po skoraj usodni nesreči z motorjem pred tremi leti. Glasbeno popotovanje nas vodi skozi pesmi, ki so bodisi imele vpliv na Almondovo ustvarjanje ali morda tudi na Almonda samega. V uvodnem I Have Lived nas pevec poduči: »I’ll explain my life and show you all I am and all I’ve been,« kar nato tudi stori. Doživete interpretacije in brezhibna izvedba naredijo to ploščo več kot poslušljivo, češnjica na vrhu slastne kupe pa so tudi skrbno izbrani gostujoči pevci; s Sarah Cracknell iz skupine Saint Etienne odpoje čudovito I Close My Eyes And Count To Ten Dusty Springfield, s frontmanom Antony And The Johnsons pa po mojem mnenju najboljšo pesem albuma Ballad Of The Sad Young Men Shirley Bassey. Čista poezija.

Ocena: ♦♦♦♦♦
 

 Turbonegro – Retox

Brkati, bradati in kosmati norveški strički so se na svoji turneji konec avgusta ustavili tudi v Ljubljani, kjer so predstavili svoj novi album Retox in ušpičili marsikatero poredno. Svojo glasbo so okronali za »deathpunk«, pravzaprav pa so nekakšni metal klovni s precej medvedkastim pogledom na gejevsko estetiko, ki žgejo in žagajo ob kar najbolj bizarnih besedilih. Logika? Je ni. Tokratna plošča ni nič drugačna in predstavlja dolgo pričakovano naslednico uspešne Scandinavian Leather (vmesni Party Animal ni bil bog ve kaj), čeprav jim tudi tokrat ne uspe doseči njene veličine. Se pa vsaj z vse prej kot subtilnim humorjem prejšnjih albumov lahko kosajo komadi kot so Everybody Loves A Chubby Dude, Hot And Filthy ter Stroke The Shaft. Udarno (muzika) in pokvarjeno (besedila), kot se za Turbonegro spodobi. Nič pretirano novega, torej. Turbojugend bo album navdušil, ostale pa verjetno malo manj.

Ocena: ♦♦♦
 

 Sophie Ellis Bextor – Trip The Light Fantastic

Ko je porcelanasta Sophie pred leti morila na plesišču, je odkrila magično formulo. Te formule se zdaj tako trmasto drži, da v tem času ni posnela nič takega, kar bi se od Murder On The Dancefloor bistveno razlikovalo. Enolična plesna podlaga, ki ji je sicer dodala malce več disko vplivov in elektronike osemdesetih, relativno dobra besedila in seveda hudo seksi (na)glas še vedno tvorijo jedro njenega ustvarjanja. Kljub temu daleč presega mnoge izdelke s plesno glasbo, ki so trenutno na razpolago, in prva singla Catch You ter Me And My Imagination sta poleg tega povsem primerna za vikendaško poskakovanje v vašem najljubšem klubu. Ena redkih pop plošč v zadnjem času, ki dejansko ponuja neke vrste inteligentno štanco, vsekakor pa ima svoj do potankosti izdelan in spoliran slog, kar je hvalevredno. Če že delaš jajca, delaj kvalitetna jajca.

Ocena: ♦♦♦♦  
 

 Manic Street Preachers – Send Away The Tigers

Legendarna velška zasedba, ki je bila v devetdesetih odgovorna za porast prodaje plaščev z leopardjim potiskom in maskare petnajstletnikom, se tokrat vrača v velikem slogu s še eno udarno ploščo. Tako, ta pravo. »Ulični pridigarji« so vsekakor v najboljši formi zadnjih let, saj ostajajo zvesti aktualnim in kritičnim besedilom (Rendition, Imperial Bodybags), hkrati pa se po nekaj manjših razočaranjih vedno bolj vračajo tudi k značilnemu zvoku zgodnejših plošč. Odlična prva singlica Your Love Alone Is Not Enough ni edina potencialna rokerska himna, spet pa so tu tudi Bradfieldove solaže in refreni, ki gredo hitro v uho in ki si jih nato še nekaj časa mrmraš. Album zaključi Working Class Hero Johna Lennona, ki Manicsom kot rdeča nit služi že vso kariero, saj so socialni naboj in delavske teme med njihovimi najbolj prepoznavnimi značilnostmi. Simpatično in nezateženo. Za rokerske duše.

Ocena: ♦♦♦♦♦
 

 The Queers – Munki Brain

The Queers ne nosijo svojega imena zaradi svoje gejevske identitete, temveč so si ga izbrali kot način nasprotovanja »zlagani umetniški pedrski srenji«. Kar je bilo v osemdesetih verjetno kul. V devetdesetih malo manj kul. Danes pa … Iz nekega neznanega razloga so postali kulten underground pank bend in so v zadnjih dvajsetih letih posneli abnormalno veliko število albumov. Res je sicer, da zmorejo več kot tri akorde in da so njihovi vzorniki sami Ramonesi, kljub temu pa je njihov zadnji izdelek sumljivo podoben vsemu, kar so kdaj izdali, in posledično vsemu, kar je kdaj izdal kakšen drug povprečen pank bend. Še huje, na trenutke celo spominjajo na komercialno pank golazen tipa Blink182. Izstopa morda le komad Monkey In A Suit, ki govori o najbolj osovraženem ameriškem predsedniku in ki ima dejansko nekakšno družbenokritično vrednost. Pank je mrtev. In pank bendi tipa The Queers to vedno znova dokazujejo.

Ocena: ♦♦
 

 Gogol Bordello – Super Taranta!

Večina našega bralstva je za Gogol Bordello po vsej verjetnosti prvič slišala, ko so na letošnjem Live Earth nastopili skupaj z Madonno. Ta nori skupek narodnosti, glasbenih vplivov in modnih kiksov sicer obstaja že vrsto let, zasluženo pozornost pa so pridobili šele s svojim četrtim albumom. Pravijo, da igrajo »ciganski pank«, vse skupaj pa je nekdo zelo posrečeno opisal kot »pretep med The Clash in The Pogues nekje v Vzhodni Evropi«. In res, ti odštekanci so večinoma emigranti iz vzhodnoevropskih držav, Izraela in celo Etiopije, končni produkt pa je nora,  medetnična fuzija folk glasbe in panka, začinjena z ironičnimi in zabavnimi besedili ter nepozabnim odrskim nastopom. Poskočna muzika, ob kateri vas zasrbijo pete, in zafrkantski odnos sta prav tako odliki Gogol Bordella, ene redkih pozitivnih posledic globalizacije. Živahno in sveže.

Ocena: ♦♦♦♦♦ 
 

 Eric Copeland – Hermaphrodite

Obstajajo plošče, ki jih z veseljem poslušaš leta in leta ter pri tem odkrivaš vedno nove razsežnosti. Potem pa so tu še plošče, ki jih po prvih nekaj komadih vzameš iz predvajalnika, jih nejeverno pogledaš in vržeš sosedovemu bernardincu, v upanju, da jih bo zgrizel na prafaktorje in se kot glasbeno razgledan kosmatinec nanje nato še ponečedil. Prvi solo album Erica Copelanda (sicer člana še bolj eksperimentalno-zagamanih Black Dice) na žalost spada med slednje. Fantiči, ki po nekajmesečnem pritiskanju na studijske gumbke, izdajo nekaj, čemur samozadovoljno pravijo glasba, so mi šli vedno na živce. V resnici gre seveda za neke grozljive marsovske semple. Kritiki, ki album opisujejo kot »subtilen« in »poln humorja«, pa so sami, kajpada, polni ekstazija. Čas bo morda dokazal mojo zmoto in prav mogoče je, da bomo s pomočjo teh posnetkov nekoč  uspešno komunicirali z izvenzemeljskimi bitji. Do takrat pa ostaja celotna reč povsem neposlušljiva.

Ocena: ♦
 

 

Tags from the story
More from Anamarija Šporčič - Janis

Recenzije: Plošča 20

Kate Bush – 50 Words for Snow Veteranka glasbene scene, še vedno...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja