Recenzije: Film 3

Gasilca pred oltarjem

I Now Pronounce You Chuck and Larry je diletantsko napisana, popolnoma nepotrebna komedija, ki bi lahko bila zabaven poskus posrednega ali neposrednega obravnavanja aktualne družbene tematike, a je v resnici neznosno zoprna packarija brez prave režije, brez pravega humorja, predvsem pa brez poante.

Produkcija: ZDA, 2007
Režija: Dennis Dugan
Igrajo: Adam Sandler, Kevin James, Jessica Biel, Dan Aykroyd, Steve Buscemi
 

 Pred nekaj leti nas je doletel eden najbolj bedastih filmov vseh časov (ki je bil tudi eden največjih flopov leta): Križarjenje (Boat Trip), v katerem je iz neznanih razlogov igral sicer dobitnik oskarja Cuba Goodinh Jr., čigar kariera je od tu dalje drvela samo še navzdol (glej End Game in Shadowboxer). Film, v katerem sta se dva prijatelja pomotoma znašla med geji, in naposled priložnost izkoristila za pecanje noro hudih bejb, je bil neumna zbirka klišejev in otročjih šal, nesporazumov (če bi koga pri tem prijelo, da bi omenjal komedijo zmešnjav, naj se ugrizne v jezik) in nesrečnih usodnih pomot. Pet let potem smo spet tam. Hollywood nam podari še eno trapasto komedijo, ki je – sicer kot zamaskiran poskus spodbujanja tolerance in enakopravnosti – nazadnje še ena vulgarna in pravzaprav dokaj žaljiva zbirka stereotipov, otročjih šal, vročih bejb, nesporazumov in »pogumnih življenjskih sprememb«, ob kateri bi se utegnil celo najmanj zahteven najstnik dolgočasiti.

Zvest tradiciji podobnih zmazkov, nam film že kmalu po uvodni špici podari »komični« element, brez katerega očitno res ne gre – prdec. Ampak gremo naprej. Chuck in Larry sta dolgoletna prijatelja iz New Yorka, gasilca, katerih dogodivščine na delu so mačji kašelj v primerjavi s težavami, ki jih imata v zasebnem življenju: Larry (James) je vdovec z dvema otrokoma, ki po treh letih še vedno ne more preboleti ženine smrti (pa tudi ne dejstva, da goji njegov mulec sumljivo ljubezen do muzikalov), Chuck (Sandler) pa je ženskar, ki bi se morda rad naučil razmišljati s srcem namesto z uganite-čim, pa mu nekako ne uspe. Ko v nevarni gasilski akciji Larry Chucku tako rekoč reši življenje (ja, ja, saj veste …), se globoko (?) zamisli nad življenjem in nepredvidljivostjo usode. Zato sklene nemudoma zaščititi prihodnost svojih otrok, vendar spozna, da je zamudil rok za prepis upravičenca do njegove pokojnine v primeru smrti (to je namreč bila njegova žena, a v treh letih Larry pač ni pomislil, da bi za upravičenca imenoval svoja otroka – ne sprašujte). Kaj torej zdaj? Nasvet referentke: naj se ponovno poroči. A kaj, ko Larry (ki, roko na srce, tudi ni tako hudo privlačen, da bi se ženske metale za njim) nobene ne pozna, sploh pa ne take, ki bi ji zaupal prihodnost svojih otrok. Zato se sklene poročiti s Chuckom (ki sicer ni ravno najprimernejši vzornik za desetletnega otroka, ampak zakaj bi bili malenkostni?).

Sledi utrujajoč rafal prisiljenih in žaljivih stereotipov, pomot, spletk, izpovedi in vsega, kar sodi zraven. Glavni problem pa ni toliko v vsebini, ampak predvsem v amaterskem delu scenaristov, ki očitno ne poznajo pojmov struktura, kontekst, učinkovitost (novoporočenca gresta na gejevsko prireditev v maskah in Larryja hudo tišči lulat. Chuck: »Tukaj boš šel na WC?«  – Taki dialogi so lahko tudi zabavni, če so primerno umeščeni v kontekst in če je kontekst primerno strukturiran. Sploh pa je razvidno, da Sandlerju – namenoma ne omenjam režiserja, ker je bil med snemanjem tega filma očitno ves čas v baru – ni čisto jasno, v čem je razlika med stresanjem šal na odru (ali v pivnici) in oblikovanjem filmskega lika). Za nameček je film tudi moteče pokroviteljski (ko na primer Larryjeva hčerkica na zaslišanju našteje vrste živali, ki se parijo z istim spolom (seveda čisto izven konteksta), pripomba v zvezi z razliko med Kanado in »zategnjenci na jugu« in podobno). Ko gledalec misli, da mu bo vsaj na koncu prizaneseno, pa še končni udarec, višek vulgarnosti: koledar trapastih gasilcev. Ampak najhujši greh, ki ga ta zbloja uspe narediti, je to, kar si nobena sodobna mainstream komedija ne bi smela privoščiti: kljub točno dvema delno posrečenima šalama, niti za sekundo ni smešna.

Ocena: ♦

 

Novo na DVD … v tujini

 Wedding Wars

Produkcija: ZDA, 2006
Režija: Jim Fall
Igrajo: John Stamos, Eric Dane, Bonnie Somerville, Sean Maher

Ben, tesni sodelavec guvernerja Wellinga, zasnubi njegovo hčerko Maggie, ki predlaga, da poroko organizira njegov brat Shel. Ta je po poklicu načrtovalec zabav, ne porok – predvsem pa je … no, z bratom si nista ravno blizu, stara zamera, nekoliko sta odtujena … skratka, Shel je gej … in mogoče raje ne bi. Ben nazadnje privoli in ga prosi, da mu organizira najpomembnejši dan v življenju. Toda ko Shel ugotovi, da Benov bodoči tast podpira predlog amandmaja, ki bi prepovedal zakonsko zvezo med istospolnimi partnerji, in ko spozna, da sam nikoli ne bo mogel uresničiti svojih sanj, ker ga sistem obravnava kot drugorazrednega državljana (in človeka), razglasi protestno stavko. Film se poigra z uveljavljenimi stereotipi (a si privošči tudi nekaj posrečenih hetero-tarč), vendar jih ne izpostavi zaradi zasmehovanja, ampak s tem poudari (in na eleganten način kritizira) predstave, ki so v javnosti zelo pogoste (»Le kaj bi bilo, če bi vsi cvetličarji, frizerji in koreografi na svetu začeli stavkati?« sarkastično vpraša novinar Shela, nazadnje pa se sam osmeši). S humorjem obravnava resno temo in brez pretencioznosti pride do bistva vsega: guvernerjevo osebno stališče ni pomembno; politik, ki se ravna po vesti, ne pride daleč. Mnenja ne bo spremenil iz zelo preprostega razloga: ker noče.

Ocena: ♦♦♦


 Shortbus

Produkcija: ZDA, 2006
Režija in scenarij: John Cameron Mitchell
Igrajo: Sook-Yin Lee, Paul Dawson, PJ DeBoy, Lindsay Beamish

Film je ob izidu dvignil ogromno prahu, ampak tega pri nas žal nismo opazili. Biserček neodvisne kinematografije je nase opozoril zaradi eksplicitne erotike, vendar nas nazorno prikazovanje seksa ne sme zavesti – je le sredstvo, s katerim režiser poudarja iskanje ljubezni (nihče mu ne uide – iskanju namreč; ljubezni žal marsikdo) ter potrebo po iskrenosti in samospoštovanju. Tu se prepletajo zgodbe Newyorčanov novega tisočletja, ki so pod površjem vztrajno (in brezupno?) nesrečni. Moški par popestri seksualno življenje s tretjim, seksualna terapevtka obupano čaka prvi nehlinjeni orgazem, prostitutka išče globlji življenjski cilj … Seks v vsakem prizoru skriva silna čustva, zaradi katerih postane vsak lik ranljiv, vsaka zgodba ganljiva. Kot je Justinova, ki je bil župan in zdaj zahaja v klub, kjer se vse zgodbe prekrižajo in ki daje naslov filmu: »Nekoč sem hotel spremeniti svet. Zdaj hočem le zapustiti sobo z nekaj dostojanstva.« Izseki iz vsakdanjega življenja ljudi z osebnimi zgodbami, izgubljenimi v oceanu sodobnega časa, ki ima v želji po alternativnosti in v hrepenenju po svobodi marsikaj skupnega z davnimi 60-imi; le z manj upanja v prihodnost.

Ocena: ♦♦♦♦

Novo na DVD … doma

 Zapisani v zgodovino

Produkcija: VB, 2006
Režija: Nicholas Hytner
Igrajo: Richard Griffiths, Stephen Campbell Moore, Dominic Cooper, Samuel Barnett
Podnapisi: slovenski, hrvaški, angleški

Društvo mrtvih pesnikov malo bolj po »naše« – in kljub navideznemu stereotipiziranju celo manj klišejsko. Piše se leto 1983 in učni program obetavnih mladeničev iz Yorkshira bo letos osredotočen na priprave na sprejemni izpit v Oxfordu in Cambridgeu, smer: zgodovina. Ki pa je ne smejo le poznati, ampak jo morajo obvladati. Ravnatelj hoče, da so vsi sprejeti, in znanje ne bo zadostovalo. Njegovi fantje se bodo morali naučiti primerno nastopati, potrebujejo uglajenost, šarm. Njihova glavna mentorja na poti k odraščanju sta Hector, ekscentrični profesor splošnih ved, in mladi zgodovinar Irwin, ki ga ravnatelj zaposli ravno zato, da bi fante dodobra pripravil. Razposajeno vzdušje med dijaki pretrese incident, povezan s spolnim nadlegovanjem, ampak ravno zgodovina nas uči, da ima vsak incident številne možne razlage, ozadja, odtenke – in za razumevanje vsakega dogodka, se moramo od njega distancirati. Film je obenem zabaven in ganljiv, režijsko in stilistično dovršen, vrhunsko odigran. Veliko je nepozabnih prizorov, kot na primer uprizoritev francoskega bordela med poukom francoščine, predvsem pa gre izpostaviti inteligentni, silno navdihujoči scenarij Alana Bennetta, ki temelji na njegovi s šestimi tonyji nagrajeni gledališki igri.

Ocena: ♦♦♦♦


 Nebeške višave

Produkcija: ZDA, 2004
Režija: Chris Terrio
Igrajo: Glenn Close, Elizabeth Banks, James Marsden, Jesse Bradford
Podnapisi: slovenski, hrvaški, srbski

Usoden dan štirih newyorčanov, katerih življenja se prepletajo v vrtincu zapletov in bolečih soočenj z zatajeno preteklostjo in medlo prihodnostjo. Mlada fotografinja Isabel (diskretno prodorna in primerno hladna Elizabeth Banks) dobi pomembno delovno ponudbo, ki pa jo mora zavrniti, saj je tik pred poroko z Jonathonom (J. Marsden, 24. dan). V njunem bloku stanuje Alec (Bredford), ki je danes na avdiciji za vlogo v gledališki predstavi z Elizabethino mamo, slavno Diano Lee (Glenn Close). Medtem potekajo priprave na razstavo aktov svetovno priznanega fotografa Benjamina Stonea. Ob tej priložnosti želi Vanity Fair objaviti intervjuje s subjekti njegovih fotografij in v ta namen najame angleškega novinarja (John Light), ki postopno razkrije neprijetno resnico. Film nedvomno skoraj v celoti sloni na izjemni Glenn Close, kar pa ne pomeni, da so ostale vloga manj markantne. Tudi skrivnost, ki od vsega začetka meče sumljivo senco na dogajanje, za gledalca kmalu preneha biti skrivnost, vendar bistvo ni v našem poznavanju dejstev, ampak v dojemanju stvarnosti glavnih likov in v napetem pričakovanju njihovih odzivov. Vse zgodbe so navsezadnje vsakdanje in vendar: kako nas vsakič znova lahko presenetijo, ko se v njih prepoznamo.

Ocena: ♦♦♦♦


 Vrv

Produkcija: ZDA, 1948
Režija: Alfred Hitchcock
Igrajo: James Stewart, John Dall, Farley Granger
Podnapisi: slovenski, hrvaški

Klasika, ki je še danes primer vrhunske režije, črpa navdih v umoru, ki je pretresel Ameriko v zgodnjih 20-ih. Da bi uveljavila svojo izprijeno razlago teorije o nadčloveku in o popolnem umoru, Brandon in Philip ubijeta sošolca Davida, katerega truplo skrijeta v zaboj, na katerem skleneta postreči večerjo gostom, ki ju zvečer pričakujeta – med temi so Davidov oče in zaročenka ter njihov nekdanji učitelj Rupert. Gostje se zaskrbljeno sprašujejo, kje je David, in Brandon postopno preusmeri pogovor na temo pravice do ubijanja manjvrednih. V značilnem Hitchcockovem slogu (v katerem je pogosto občutiti močan vpliv Poeja, v tem primeru predvsem Izdajalskega srca) podzavest, razburjenje in vino pripomorejo k stopnjevanju napetosti, vse dokler Rupert ne postane sumničav. Zaradi namigovanja na homoseksualni odnos med glavnima likoma je bil film v številnih ameriških mestih prepovedan, zaradi odnosa med enim od študentov in Rupertom v izvirni gledališki igri pa je Cary Grant, Hitchcockov prvi izbranec, vlogo profesorja celo zavrnil. Mimogrede, s homoerotičnimi niansami se mojster srhljivk podobno poigra v filmu Tujca na vlaku (1951), kjer spet nastopi Granger – letos je izšla njegova avtobiografija, ki jo je napisal s partnerjem Robertom Calhounom.

Ocena: ♦♦♦♦♦
 

 

Tags from the story
Written By
More from Luka Pieri

Otrok, ki je prebijal molk družbe

PORTRET Janis Ian »Sva v Torontu, receptorka naju vpraša, če sva prišli...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja