V gledališče hodita (in dramo zganjata) Andrej Zavrl in Matej Repič
Preobleka ne naredi predstave
Ken Ludwig, Sleparja v krilu, režiser Boris Kobal, Slovensko ljudsko gledališče Celje, 2012.
Angleška igralca v Ameriki že skoraj obupata nad svojo kariero, ko prebereta oglas, da umirajoča stara gospa išče svoji davno izgubljeni nečakinji, ki bi jima rada zapustila veliko denarja. V sili hudič še muhe žre in še nekoliko težje je moškemu, če se mora preobleči v žensko. In tako to gre tudi z dobrodušnima sleparjema. Čeprav se igra precej sklicuje na Shakespeara, je zelo daleč od kakšne shakespearske seksi spolne in seksualne ambivalentnosti. Tu gre za lahko komedijo, ki kakor tank povozi vse potencialne trenutke subverzivnosti, da ne bi užalila čustev publike, ki se je prišla zabavat; joj, saj bo še koga začela boleti glava, če bo preveč razmišljal!
Zelo zanimivo je bilo sicer opazovati reakcije publike nad norčijami, ki so prihajale z odra, in vse je potrjevalo, da vsak moški, preoblečen v žensko, še ni kraljica preobleke, kaj šele subverzivna, čeprav je Vid Klemenc v kratkem prizoru zapeljevanja pokazal, da bi lahko bil tudi to, a v kontekstu, kamor ga je postavila ta predstava, je bilo kaj takega že vnaprej onemogočeno. Popolnoma je bilo potlačeno tudi lezbično razkritje ene od oseb, ki se je kar izgubilo, kot da ga sploh nikoli ne bi bilo. Čeprav Boris Kobal v intervjuju za gledališki list pravi, da je smeh ventil, skozi katerega lahko poveš tudi zelo kruto resnico, so mi vsa spoznanja te predstave žal ostala nedojemljiva.
Ocena: ♦♦♦
Andrej Zavrl
Bordel ali palača
Eduardo De Filippo, Filumena Marturano, režiserka Katja Pegan, Gledališče Koper, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, 2012.
De Filippova Filomena Marturano skriva svoj pravi tekstualni naboj v izvirnosti ponazoritve dvoumja posameznikovih besed in dejanj, ko se dobro in zlo prepletata v enem, človeški vzgibi pa so smoter mnogih, zapletenih in prepletenih vzrokov in nagibov. Ravno zaradi tovrstnega, skorajda pirandellovskega mnoštva resnic, ki pa se nam v uprizoritvi ne kažejo skozi filozofski diskurz, pač pa tragikomičen, je njegove like tako težavno razumeti enoznačno, njegove stvaritve so večplastne, polne metaforike, razumljene na ta ali oni način.
Dopuščajo brezmejno možnost interpretacij in preizpraševanj, tako za režiserje, kot za igralce. Delo, ki se ga na slovenskih odrih ponovno igra po sedeminpetdesetih letih, postaja v času želenih družbenih sprememb aktualnejše kot kdaj koli prej, ponuja nam razmislek o danih družbenih in spolnih vlogah, osvetli nam človekovo hipokrizijo in dvojna merila, problematizira patriarhat in šovinizem …
Ogledana Filomena Marturano je za naravo teksta preveč začrtana in premalo interpretacijsko svobodna ter preveč tipizirana, zaradi česar uprizoritev že vnaprej izgubi svoj izvorni naboj.
Ocena: ♦♦♦
Matej Repič
Svet kot rumeni tisk
Foto: Sonata Photographica
Heinrich Böll, Blažka Müller Pograjc, Izgubljena čast Katharine Blum, režiser Matjaž Pograjc, Mladinsko gledališče, 2012.
Gospodinjska pomočnica se zaplete z nepridipravom, zaradi česar na koncu ustreli novinarja. Nenavadno? Neverjetno? Niti ne. Rumeno novinarstvo v podobi neskrupulozne novinarske sluzi Katharini z zločinsko slastjo po škandaliziranju uniči življenje. Kajpak ob pomoči javne histerije, ki se spleta okrog nemške teroristične skupine RAF. Govorimo o sedemdesetih letih 20. stoletja in o Zvezni republiki Nemčiji. Na videz. A v resnici govorimo o vsesplošnem stanju tabloidizirane družbe, ki je danes verjetno še bolj razvidno, kot je bilo, ko je Böll pisal roman, po katerem je narejena predstava v SMG. S čimer uprizoritev, ironično, nekaj izgubi, saj ne bi mogli reči, da odkriva kaj posebej novega. Poudarja samo že neštetokrat poudarjeno in kaže, kako se stvari niso nič izboljšale (ne, si mislimo, še poslabšale so se), s čimer je skoraj nekoliko pedagoška. Je pa res, kot smo tudi že slišali, da je nekatere stvari enostavno treba vbijati v glavo, dokler se ne primejo. Pa spet – saj nihče ne verjame, da današnje (institucionalizirano) gledališče lahko spreminja svet?
Ocena: ♦♦♦♦
Andrej Zavrl
Diva, mit, gledališče
Nebojša Pop-Tasić, Marlene Dietrich, režiser Primož Ekart, Prešernovo gledališče Kranj, Gledališče Škuc, zavod Imaginarni, 2012.
Predstava/kabaret Marlene Dietrich je zelo zanimiva kombinacija dogajanja v garderobi pred pevkinim nastopom in nastopa v drugem delu predstave. V garderobi Marlene prav po didaktično uprizarjata dve igralki (Darja Reichman in Vesna Pernarčič), s čimer sta nam prikazani (vsaj) dve plati te skoraj že mitološke pevke in sploh mnogoplastne ikone. MC celotnega dogajanja je Marlenin garderober Bernard (Miha Rodman), ritljava pedruljica z zlomljenimi krilci, popoln kliše feminilnega gejčka.
Drugi del predstave je Marlenin koncert, v katerem Vesna Pernarčič odpoje nekaj Marleninih velikih uspešnic, večinoma v slovenskih prepesnitvah, jih pokomentira (z izvirnimi Marleninimi koncertnimi komentarji) ter čez in čez zablesti. Pevski nastop, nabit s čustvi, ki jih je v gledalce in gledalke naložil prvi, biografski del predstave, je prava gledališka čarovnija.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Andrej Zavrl
