Recenzije: Knjiga 24

freud 200Freudova te(r)orija

Sigmund Freud, Metapsihološki spisi, 2., pregledana in dopolnjena izdaja, prevod Eva D. Bahovec idr., Studia Humanitatis, 2012.

Freudovi Metapsihološki spisi so prvič v slovenskem prevodu izšli daljnega (po kriteriju recenzenta) leta 1987, torej pred več kot 25. leti, gre pa za izbrana Freudova besedila, objavljena med letoma 1911 in 1940. Pred vsakim stoji uredniška opomba, ki besedilo dodobra kontekstualizira. Spisi so opremljeni tudi s koristnimi in bolj ali manj obširnimi opombami, hitro iskanje po knjigi pa omogoča tudi podrobno imensko in stvarno kazalo. Odlična, kritična oziroma študijska izdaja prelomnih besedil enega najpomembnejših mislecev 20. stoletja.

Poleg kultnega spisa Nezavedno (1915) vključuje tudi Freudovi besedili Žalovanje in melanholija (1917 [1915]) ter Jaz in ono (1923). Prav slednji sta za razumevanje konceptov družbenega in biološkega spola ter heteroseksualne matrice – slednjo koncipira Judith Butler (Težave s spolom) – nadvse pomembni. Skratka, kogar zanima kvirovska teorija Judith Butler (pa tudi – če takole iz glave stresemo še nekaj drugih imen: Luce Irigaray, Julia Kristeva, Guy Hocqenghem in …), se bo Freudu le težko povsem izognil ali izognila!

Zares težko pričakovan ponatis kazi le manko – kakšna škoda! – kvalitetne spremne besede (v prvi izdaji jo je napisala Eva D. Bahovec), ki smo jih v zbirki Studia Humanitatis (kjer je med drugim izšla tudi Freudova Interpretacija sanj s kramljavimi spremnimi pojasnili Bogdana Lešnika) vajeni.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Aleš Zobec


samec 200Žival moškega spola, neporočen moški

Christopher Isherwood, Samec, prevedla Alenka Ropret, Sanje, 2012.

Isherwoodov roman A Single Man (slovenski prevod navkljub skladnosti s SSKJ-jevo definicijo vendarle zveni precej alfabiologistično) velja za klasiko gejevskega romanopisja 20. stoletja, ki ga je ob izidu pričakalo mnogo zgroženih kritikov, ki niso mogli verjeti, da si avtor dovoli o homoseksualnosti pisati na tako neobremenjen način. Pisalo se je namreč leto 1964. Vse lepo in prav, so rekli nekateri kritiki, ampak o homoseksualnosti ne moreš pisati kot o nečem normalnem. Že res, da je roman dobro napisan, ampak tak nedružinski človek, ki brezsramno sanjari o mladcih, ne more biti glavna oseba romana. Seksualni sprevrženec pač že ne.

Roman nas popelje skozi en dan leta 1962 v življenju Georgea, 58-letnega Angleža, profesorja književnosti v Kaliforniji, od jutranje rutine preko poučevanja, obiska v bolnišnici in telovadbe v fitnesu do vožnje po mestu, nakupovanja v supermarketu, obiska pri prijateljici in nazadnje še srečanja s študentom Kennyjem (ki ima v izvirniku velik penis (»heavy-hung sex«), v slovenskem prevodu pa »težko povešen spol«). Ko Kenny odide (kaj se je med njima sploh zgodilo?), se George samozadovolji, in to tako, da so v prvi ameriški izdaji (ne pa tudi britanski) cenzurirali zadnjo poved tega prizora (»Z roko zatipa robček izpod vzglavnika, si obriše trebuh do suhega.«).

Glavna oseba romana je tujec v ZDA, po partnerjevi smrti živi sam, a obkrožen z družinami, od študentov in študentk ga loči generacijski prepad, od družbe pa spolna usmerjenost. Včasih je ločen tudi sam od sebe. Na koncu se celo tretjeosebni pripovedovalec loči od Georgea in se prepusti domnevam o njegovem morebitnem koncu.

Ocena: ♦♦♦♦

Andrej Zavrl


arabci 200Srečanje vzhoda z zahodom

Khaled El-Rouayheb, Pred homoseksualnostjo v arabsko-islamskem svetu, 1500–1800, prevedel Andrej Zavrl, Škuc-Lambda, 2012.

Khaled El-Rouayheb se v svoji študiji posveti raziskovanju moškega homoseksualnega vedenja na arabsko-islamskem Bližnjem vzhodu, v zgodnjem osmanskem obdobju, v letih od 1500 do 1800. S tehtnimi argumenti dokazuje, utemeljuje in razvija tezo, s pomočjo Foucaultove konstruktivistične teorije, da arabsko-islamska kultura do devetnajstega stoletja koncepta homoseksualnosti ni poznala oziroma je tisto, čemur danes pravimo homoseksualna identiteta, označevala z mnoštvom raznolikih konceptov, ki so označevali različna dejanja in udeležence v njih. Poznavanje tovrstnih razlik naj bi bilo bistveno za razumevanje takratnih družbenih odnosov. Tezo podkrepi z močnim zaledjem ohranjene zgodovinske, leposlovne in verske literature, s poudarkom na poeziji.

Čeprav se morda zdi, da je bilo družbeno ocenjevanje dejanj na sprejemljiva in dovoljena ter druga, vredna obsojanja in kaznovanja, praviloma med moškim in dečkom, družbeno licemerstvo, El-Rouayheb tu utrdi tezo o kompleksnost takratne družbene morale s soobstojem več vrednot obenem. Določene ideje v takratni družbi niso bile nezdružljive, pač pa jih je večina dojemala za usklajene in harmonične.

Srečanje arabsko-islamskega sveta z viktorijanskimi vrednotami v manj kot stotih letih popolnoma spremeni odnos do pederastične ljubezni, predrugači njeno družbeno sprejemanje in vidnost, poleg tega pojav modernega konstrukta »homoseksualnosti« in njegovo posploševanje vztrajno poskušata zabrisati koncept do takrat močnega simbolnega pomena, razliko med penetrirajočim in penetriranim.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Matej Repič 


kreda 200Srce je gorljiva plastika

Kristina Hočevar, Na zobeh aluminij, na ustnicah kreda, Škuc-Lambda, 2012.

Zares dobro poezijo je treba brati, tu ni kaj, kakršnokoli pojasnjevanje in pametovanje je že vnaprej obsojeno na beden propad. Če vseeno poskusim s provizorično analizo in zarišem par arbitrarnih orisov, bi pri najnovejši, peti pesniški zbirki Kristine Hočevar opozoril na dve značilnosti: ostrina in prazna mesta. Z ostrino mislim ostrino upesnjenega izkustva in ostrino upesnjevanja, poetiko torej, ki izhaja iz nelagodja in nekakšne splošne osame, recimo poetiko tesnobe, a v nobenem primeru patetičnega tipa. Pesnica z izpisovanjem »lege besed, zarezanih z olfa nožem« doseže redko bralsko izkustvo, ki – med drugim – aktivira tudi čisto telesni odziv nelagodnosti in napetosti.

Oznaka »prazna mesta« je izrazito nezadostna, morda bi bilo bolje reči izpisljiva mesta, z njo pa merim na skoraj vse pesmi v zbirki, ki imajo toliko – in več – kot je besedila, tudi praznih, nepotiskanih mest (npr. razprti verzi, zamaknjeni verzi, včasih skoraj samo še osamelci besednih fraz). A to niso prazna, ampak pomensko izrazito večplastna mesta, saj jih bralka in bralec v aktu branja opomenita. S tem je povezana tudi vizualna razporeditev besedila, ki včasih že meji na likovno pesem. Vseskozi pa je pisava Kristine Hočevar izjemno natančna, njeno precizno odmerjeno podobje in avtentično izrekanje zadeneta natančno tja, kamor morata.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Andrej Zavrl


desade 200Čaščenje izločkov

Donatien Alphonse François de Sade, 120 dni Sodome ali Šola libertinstva, prevedel Iztok Ilc, Center za slovensko književnost – zbirka Aleph, 2012.

Eno najpomembnejših del v zgodovini sladostrastne književnosti, de Sadovih 120 dni Sodome, smo končno pridobili tudi v odličnem prevodu Iztoka Ilca. Monumentalna pravljica – »najbolj nečista pripoved, kar jih je bilo napisanih, odkar obstaja svet« – se odvija v odmaknjenem dvorcu – tako rekoč za devetimi vodami, gorami in gozdovi. V vsakršnem izobilju tamkaj dobre štiri mesece prebivajo vojvoda, škof, predsednik in finančnik ter 42 žrtev (njihove žene oziroma hčerke, pripovedovalke, duenje, fukači, seraja deklic in dečkov ter kuhinjsko osebje). V pogojih, kjer odpade vsakršno pravo – naravno ali umovalno – jih preživi le 16 (s štirimi milostljivimi vred). Gre za roman, kjer sledimo okvirni zgodbi ter 600 vloženim, pri čemer služijo vložene kot draž za dogajanje v okviru. Če serjejo, bruhajo in vse to požrejo v vloženi zgodbici, bo ničkolikokrat to ponovljeno tudi v okvirni. In verjemite: sranja, scanja, kozlanja, krvi, sperme … je v tem delu v izobilju – kot tudi vsega ostalega, a ničesar takega, kar zapoveduje »trapa«, ki se imenuje »narava«. Delo je žal ostalo nedokončano (v podrobnostih je izpisan le uvod in prvi del, mesec enojnih strasti, ostalo dogajanje je le na kratko orisano), branje pa poganja nenehen suspenz. Kljub nedokončanosti gre za izjemno delo – zanimivo z literarnega in filozofskega vidika, morda pa je lahko »preprosto le« vir naslade: »Nedvomno ti veliko naslikanih zablod, ki jih boš videl, ne bo ugajalo, to se ve, a vendar se jih bo našlo nekaj, ki te bodo razgrele tako zelo, da te bodo stale nekaj sperme, in to je vse, kar nam je treba.«

Ocena: ♦♦♦♦♦

Aleš Zobec


lokvanj 200Svetnica, angel – zbirka govori

Christina Rossetti, Lokvanj v vzburkanih vodàh: izbrane pesmi, prevedli Nada Grošelj, Andrej Arko, Miljana Cunta in Boris A. Novak, KUD Logos, 2012.

Izbrane pesmi velike viktorijanske pesnice Christine Rossetti so končno zaživele tudi v slovenskem prevodu (do sedaj je bilo prevedenih le malo njenih pesmi). Skupaj z obširno spremno besedo Miljane Cunta smo tako dobili kvaliteten pregled njenega pesniškega ustvarjanja in recepcije (pohvalno – tudi feministične) pesnice s tragičnim življenjem. Rojena je bila v izobraženi družini, v umetniško stimulativnem okolju, ki pa ga je zaznamoval na eni strani očetov antiklerikalizem, na drugi strani pa materina pobožnjakarskost (slednja je padla očitno na plodna tla). Pisala je tako poezijo kot prozo, za otroke in odrasle, ki jo prežema napetost med religioznostjo ter (nedosegljivo) željo. A željo po kom? Bogu? Moškem? Ženski? Christina Rossetti ni bila nikoli poročena, dva snubca je zavrnila iz verskih razlogov. In mnogo je mest v njeni liriki, ki dajejo slutiti močno navezavo na ženske: »Pridi brž in me objemi, […] posesaj s poljubi kaplje […], jej me, pij me, ljubi me, Lavra, hvali, slavi me,« pravi Lizka svoji sestri Lavri. Ker pesniško zbirko odlikuje modra odločitev za dvojezično izdajo – poleg slovenskega prevoda tudi izvirno besedilo –, lahko bralstvo sproti primerja, h komu se lirski subjekt obrača. Angleščina namreč – kar se spola tiče – dopušča večpomenske odprtosti: tako je verz »ko umrem, moj najdražji,« v izvirniku le »When I am dead, my dearest«. Pa tudi interpretacijo pesmi V slikarjevem ateljeju se da dopolniti: poleg moškega, ki opazuje model, in ženske, ki gleda slikarja, je tukaj še pesnica, ki ne gleda le slikarja, temveč tudi žensko. Skratka, razburljiva in tenkočutna pesniška zbirka izjemne pesnice.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Aleš Zobec


kronologija 200Moč kolektiva

 

Nataša Velikonja in Tatjana Greif, Lezbična sekcija LL: kronologija 1987 2012 s predzgodovino, Škuc-Vizibilija, 2012.

LL ruši zidove heteronormativnosti, lezbofobije, homofobije, vsiljenih družbenih prepričanj in norm, stremi k vključujoči in solidarni družbi enakovrednih posameznic in posameznikov in jo ustvarja, izhajajoč iz predpostavke, da je kršenje svobode enemu kršenje svobode vsem.

Kronologija bralko in bralca vodi od ustanovitve gibanja pred petindvajsetimi leti do današnjih dni, ko je to postalo nepogrešljiv branik človekovih pravic, začenši s predzgodovino oblikovanja ženskega vprašanja in opisom družbene in politične atmosfere lezbištva pred samim lezbičnim gibanjem. Šele boj lezbične ustvarjalnosti, ki ga skozi kulturno in politično sfero bije gibanje in njene pripadnice, namreč naredi prisotnost lezbištva vidno v slovenskem prostoru.

Delovanje institucionalne politike in njenih obstoječih institucij, ki se po osamosvojitvi države zopet vzpostavijo kot zaščitnice heteronormativnosti, spodbuja v LL potrebo po konfrontaciji in kulturnem boju. Slednji poteka proti vsakršni izključujoči, homofobični politiki vsakršne institucije, ki gradi in utrjuje svojo pozicijo na diskriminaciji.

Petindvajset let kronologije lezbične sekcije LL obenem predstavlja leta spremljanja pripadnic gibanja in njihovega razvoja. Njihove vpete pripovedi ponudijo prvoosebno izkušnjo dojemanja in razumevanja takratnih dogodkov, pa tudi težav, s katerimi so se kot posameznice soočale zaradi lastne javne deklariranosti in aktivizma. Podani vpogled, ki ga zgodovina lezbične sekcije ponuja, nekakšen mikrokozmos v makrokozmosu heteroseksualizma, poda dobro iztočnico za razumevanje in ukrepanje proti pastem slednjega in tu najde delo Nataše Velikonja in Tatjane Greif svoj dodaten presežek.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Matej Repič 


molk 200 copyKonec počitnic

Jasna Magić in Jan Swierszcz, Prebijmo molk!, Društvo informacijski center Legebitra, 2012.

V okviru mednarodnega projekta Prebijamo molk, kjer sta poleg Slovenije sodelovali tudi Poljska in Škotska, je nastal priročnik za srednješolske učiteljice in učitelje – pa tudi ostale strokovne delavke in delavce v (slovenskih) šolah. Publikacija naslavlja pogost izgovor učiteljev in učiteljic, da preprečuje pri pouku obravnavo tem, povezanih z neheteroseksualnost, predvsem njihovo neznanje o teh tematikah. Zatorej priročnik najprej predstavi razloge, zakaj je tematike v zvezi z neheteroseksualnostjo v šoli potrebno naslavljati, nato pa seznani bralstvo s temeljnim besediščem, izsledki posameznih – za področje šolstva relevantnih – raziskav, miti in stereotipi ipd. Priročniku dajejo dodano vrednost ideje in predlogi za odpiranje tovrstnih tematik v razredu, kamor sodijo tudi štirje konkretni predlogi učnih priprav. Ravno tako je na mestu pohvala, da se v priročniku nahajajo napotki, kje lahko bralstvo poišče dodatne informacije, čeprav je o življenju in delu Oscarja Wilda, denimo, zdaj že tudi v slovenščini na voljo dovolj zanesljivejšega gradiva kot je članek na Wikipediji. A verjetno je namen navedbe tovrstnega vira njegova splošna dostopnost. V razdelku o mitih in stereotipih kaže pohvaliti afirmacijo tudi stereotipne podobe geja ali lezbijke, ne drži pa, da islam (ali judovstvo) kar na splošno in počez sprejema istospolno usmerjenost in partnerstva. A to so pravzaprav že podrobnosti, ki z vidika pomena tega priročnika in potrebe po njem morda niso zares pomembne.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Aleš Zobec


ranke 200Madonno

Uta Ranke – Heinemann, Evnuhi za nebeško kraljestvo, prevedla Tomo Virk in Aleš Učakar, Modrijan, 2012.

»Zakaj se vendar ne pobere že končno iz zakonskih spalnic, kjer po policijsko gleda pod tuje rjuhe?« Tako se o papežu sprašuje profesorica katoliške teologije Uta Ranke – Heinemann v zaključnem delu svoje razprave o katoliški cerkvi in spolnosti. Ta je v izvirniku izšla že leta 1988, a nov slovenski prevod prinaša dodatno poglavje, v katerem Heinemann obračuna s svojim nekdanjim sošolcem na fakulteti, papežem Benediktom XVI.

Knjiga je bogat dokument, ki pojasnjuje katoliško seksualno moralo. Avtorica z odličnim poznavanjem Svetega pisma, s pojasnitvijo napak v prevodih, pa tudi s citati iz najrazličnejših medijev razgrinja katoliško sprevrženost glede seksualnosti, ki v osnovi izhaja iz enega samega problema: celibata. Pri vsem tem ni moteče, da je glavnina knjige nastala pred dvajsetimi leti, saj Heinemann ugotavlja, da je Ratzinger že dolgo pred uradnim nastopom funkcije iz ozadja vodil Vatikan.

Res je, pravi Heinemann, da je krščanstvo svoj odpor do homoseksualnosti prevzelo od judovstva, a hkrati je potekal tudi proces izrivanja žensk, tako da je Vatikan postal druščina homoseksualcev: »Poklic katoliškega duhovnika se ponuja kar sam. […] Pri kardinalu se nihče več ne sprašuje, zakaj ga obdajajo le moški. Iz stiske je nastala krepost, iz manka (v očeh mnogih) prestiž.« Za piko na i razkrije še to, da v Vatikanu mlade homoseksualce imenujejo »Madonno«, moška Madonna.

Hkratno sovraštvo do homoseksualnosti in vzpostavljanje Vatikana kot homosocialnega okolja je plodno polje za to, da marsikateri verni mladenič svojo homoseksualnost, ki je stigmatizirana, napačno interpretira kot božjo poklicanost. In s tem je krog sklenjen: Vatikan dobi sveže meso, mladenič pa »šuger-dedije«.

Ocena: ♦♦♦♦♦

Roman Kuhar


Tags from the story
Written By
More from Uredništvo

Švedska vlada podpira prisilno sterilizacijo trans oseb

Skupina za LGBT pravice pri Evropskem parlamentu je včeraj sporočila, da švedska...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja