Teja Oblak: Kadetke, tovornjakarice in tete

kadetke 200S smehom je lažje

Teja Oblak, Kadetke, tovornjakarice in tete, Škuc Lambda, 2012.

Prvenec Teje Oblak Kadetke, tovornjakarice in tete je zbirka zgodb o lezbičnih življenjih, ki jih skozi paleto identitetnih izrazov, ljubezenskih aranžmajev, generacijskih pripadnosti ter situacijskih umestitev vodi humorno-lahkotna pripoved s pestro domišljijsko vsebino. Smeh, ki ga iz nas zvabijo opisi lezbičnih tehnik osvajanja na plesišču Monokla, snemanja lezbičnega porniča na gradbišču ali pasjih ljubimk, zavoljo katerih se lezbično razmerje izjalovi v dlakav triler, razkriva, da se v njih skriva naše vsakdanje življenje. Kadetke, tovornjakarice in tete je delo, ki je osebno in aktivistično vpeto v slovensko lgbt-sceno, kar se odraža že na jezikovnem nivoju z uporabo živega lgbt-slenga. V življenjski pristnosti in humorni iskrenosti, ki ju premorejo lezbične junakinje, je vidno zavračanje žrtvene pozicije in ponosno izražanje lastne lgbt-kulture.

Ocena: ♦♦♦♦     

Pogovor s Tejo Oblak

Foto: Mojca Pišek

Teja Oblak Skuc 2009 Mojca Pisek 200Delo »Kadetke, tovornjakarice in tete« je v prvi vrsti zelo zabavno branje. Zbrane kratke zgodbe na humoren in karikiran način opisujejo situacije, v katerih se znajdejo lezbične junakinje. Kljub domišljijskim elementom in številnim poigravanjem s stereotipi, lgbt-bralke in bralci v zgodbah lahko prepoznajo svoje vsakdanje življenje znotraj slovenske lgbt-scene. So tvoje zgodbe namenjene temu, da se nasmejimo samim sebi?

S smehom je lažje tako pisateljici kot bralkam! (Smeh) (Ženski spol velja tudi za moški.) Veliko nas je pred prvim stikom zelo idealiziralo sceno, da bo postala naš varen dom, kjer nas bodo takoj sprejele, nas varovale itd. Vendar je realnost scenske skupnosti drugačna – na njej je prav tako kot v vseh drugih skupnostih ne samo užitek, zabava, ljubezni, prijateljstva, ampak so prisotne tudi manipulacija, izolacija, izdaja, nasilje, kakor je nekoč povedala Adrienne Rich. Sama sem se morala kmalu soočiti s padcem svojih idealov in se še kdaj moram. Smeh je eden od načinov spoprijemanja s tem, drugi načini so še depresija, cinizem, izogibanje sceni idr.

Vsaka od zgodb je bogata zakladnica inovativnih izrazov, ki izhajajo iz lgbt-scene. Zakaj se ti zdi uporaba živega jezika lgbt-populacije v lgbt-literaturi pomembna?

Prvi razlog je olajšati delo lezbičnim zgodovinarkam, ki še pridejo. Želim si pravzaprav zapisati in morda ohraniti vsaj drobec bogatega jezika naše trenutne ljubljanske scene in posredno dokaze o ljudeh in pojavih na sceni, sicer bodo v zgodovini ostali le izrazi iz psihiatričnih disertacij, enciklopedij in drugih sekundarnih virov. Pri tem se vedno pojavi vprašanje, ali so se dejanske lezbijke npr. leta 1900 poimenovale za »lezbijke« ali ne, in to nadalje vpliva na to, ali jih v današnjih zgodovinskih zapisih, kjer vlada hegemonija heteroseksualizacije žensk, sploh lahko poimenujemo za lezbijke?!

Naj poudarim, da jezika lgbtq-skupnosti, ki delujejo izven Ljubljane ali v nekih zaprtih zasebnih skupnostih, ali jezika pred letom 2000 na ljubljanski sceni, pravzaprav ne poznam. Močno si želim, da bi ga (za)pisale druge!

Junakinje tvojih zgodb so večinoma lezbijke, ki so pri izražanju svoje seksualne želje pogosto neposredne in eksplicitne. Zdi se mi, da tovrstna reprezentacija lezbične seksualnosti, ki presega stereotipe o ženski čustvenosti in monogamnosti, še vedno ni pogosta. Kakšen je tvoj pogled na to?

Super, da si tako bral (smeh). Hotela sem pokazati, da imajo nekatere lezbijke težave pri izražanju svojih želja, da v nekaterih primerih pecanje punc samo za seks in na prvi pogled blazna skuliranost in prikrivanje čustev ni ravno svobodna odločitev, temveč je v ozadju strah, da bi bile zavrnjene. Zdi se mi, da imamo lezbijke tako kot preostale ženske precej nizko samozavest, kar se najhitreje odrazi v načinu, kako pokazati punci, ki ti je všeč, kaj čutiš do nje.

V delu »Kadetke, tovornjakarice in tete« pokažeš tudi na to, da ima humorno poigravanje s stereotipi lahko učinek opolnomočenja. Se ti zdi, da sta samoironizacija in humor lahko dobri strategiji boja proti homofobiji?

Morda, če bi se okrog homofobov postavilo več ljudi in jim trosilo pro-lgbtq vice toliko časa in izvajalo pritisk množice s svojim smejanjem, da bi se končno pričeli smejati še sami! Knjiga težje opravi to delo, ker jo bodo odložili že po prvi strani. Žal v ogromno mainstreamovskih vicih in komedijah vedno znova najdem prikrito homofobijo, ki vzdržuje stereotipe in predsodke.

Tags from the story
More from Mihael Topolovec

Gejevski politiki

RAZKRITJE Homoseksualci s politično močjo Marsikdo meni, da homoseksualnost ni združljiva z...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja