Med filmi, ki jih naš glbt-festival izloči, je veliko precenjenih, predragih ali preveč povprečnih. So pa tudi filmi, ki so iz takih in drugačnih razlogov izločeni, čeprav niso slabi. Nekateri so samo neprimerni ali irelevantni, nekatere je nemogoče dobiti, nekatere izrinejo boljši. V tokratni filmski rubriki predstavljamo nekaj tistih, ki se niso uvrstili v program, čeprav so dobri ali po svoje vsaj zanimivi.
Produkcija: Italija, 2012
Scenarij: F. Özpetek, F. Pontremoli
Režija: Ferzan Özpetek
Novi film italijanskega režiserja turškega porekla (del njegovega opusa smo predstavili v 2. številki Narobe) se v naslovu poigra z dvoumnim izrazom, ki lahko pomeni navzočnost ali duhovno entiteto, in nam da takoj vedeti, da bomo spremljali zgodbo nekoga (in o nekom), ki je in ki ga obenem ni. Tu se pretakajo klasične teme gledališča v gledališču, prehodi iz resničnega v domišljijsko, vzporednice in prepletanja med preteklostjo in sedanjostjo.
Özpetek je eden redkih italijanskih filmarjev, ki se poleg gejevske tematike (čeprav tu ni v ospredju) vedno znova neustrašno loteva melodrame v sodobnem ključu, čeprav je to danes morda še najmanj priljubljena in zato najbolj tvegana filmska zvrst; le nekateri jo še obvladajo in le redki jo znajo obujati (kot so, denimo, le še redki hollywoodski režiserji sposobni občasno oživljati vestern). Vendar pa se Özpetek tokrat ne oklepa pastelnega melosa (ki za nekatere že meji na soap opero), kot se ga je v prejšnjih filmih, in daje prednost duhovitosti.
Humor sicer igra v njegovih filmih vedno pomembno vlogo, ker jim daje življenjskost in iskrenost, zlasti zaradi brezhibno razvitih stranskih likov. Vendar se zdi, da je tokrat izluščil najboljše elemente svojega edinstvenega sloga in postavil iskrivo duhovitost v ospredje mračne zgodbe o osamljenosti, ki se ne zaveda same sebe, o ljubezni, ki se ne zaveda, da je nesrečna, in o pokojnih, ki se ne zavedajo, da so mrtvi. Rezultat je prisrčna komedija o duhovih, ki je obenem (melo)drama, samoizpoved in komorna igra s prvinami srhljivke. Film ima sicer nemalo pomanjkljivosti, vendar nobena ni tako moteča, da ob njem ne bi mogli uživati.
Özpetek nakaže osrednje vodilo filma že v uvodnem prizoru v gledališču: pojem fikcije nas bo spremljal skozi zgodbo o neuspešnem igralcu Pietru (izvrsten Elio Germano), ki se preživlja s peko in se vdano seli od avdicije do avdicije. V centru Rima najde ugodno staro stanovanje, toda kmalu ugotovi, da v njem ni sam. Tu namreč prebiva gledališka skupina, ki je slovela po vsej Italiji med drugo svetovno vojno. Med sabo zelo različni, vendar tesno povezani člani skupine so tedaj sodelovali z odporniškim gibanjem in so se pred oblastmi skrili v to stanovanje. Toda v njem niso dolgo preživeli.
Noben od duhov se ne zaveda, da je duh. Prepričani so, da je še vedno leto 1943 in da jih je Pietro prišel rešit. Po začetni zbeganosti (najprej je mislil, da ga je lastnica stanovanja ogoljufala), ki je nato prerasla v paniko, Pietro slednjič sprejme navzočnost nenavadnih prikazni, saj so navsezadnje neškodljive. Pa tudi zato, ker pravzaprav nima drugih prijateljev, razen sestrične, ki pa ga ima za norega. Navsezadnje tudi Pietrovega fanta, o katerem ji vsak dan razlaga, še ni bilo na spregled. Nedvomno obstaja, to že, ampak v Pietrovem življenju sta resničnost in domišljija samo nasprotna pola eksistence, katere bistvo je skrito v doživljanju samega sebe prej kot zunanjega sveta. Svoj vsakdan živi tako, kot doživlja svoj domišljijski svet, kajti »nič ni naravnejše od resničnega pretvarjanja.«
Film je precej (preveč?) bogat s simboliko in citati. Sama zgodba v zgodbi je seveda po svoje poklon Dnevniku Ane Frank, film pa združuje tudi elemente duhov Henryja Jamesa in Noëla Cowarda (danes bi rekli Vsiljivcev in Šestega čuta) ter italijanske kinematografije; Özpetek citira tako Truffauta (Zadnji metro) kot samega sebe (tema fašističnega preganjanja in spominov), konceptualno pa se neposredno navezuje na Pirandellovo igro Šest oseb išče avtorja in se skuša poglabljati v fascinantne odnose med resničnostjo in iluzijo, stvarnim in navideznim, umetniškim in umetnim ter raziskati večplastno vprašanje dojemanja stvarnega oz. duhovnega, samopodobe in seveda identitete.
Tu se srečata pretekli in sodobni svet, ki prav tako iščeta svojo identiteto, svoje pravo bistvo: duhovi, ki še niso našli notranjega miru, so ujeti v sedanjosti kot nerazčiščena zgodovina, ki se ne zna prepoznati v sedanjosti (ko duhovi izvedo, koliko let je že minilo, jih predvsem zanima, ali je fašizma konec: »So Italijani svobodni?« Prisrčni Pietro ne ve natanko, kaj naj reče: »No, ja … Svobodni …«). Kot v igri zrcal. Prav tako pa išče svoje bistvo glavni lik ob dozorevanju v družbi novih prijateljev, ki ga učijo, kako je treba nastopati (v igralskem in življenjskem smislu). Ličila, lasulje, obleka, vse služi le enemu cilju: »Izginiti moraš.« Bodi ti tako, da postaneš nekdo drug.
Ob podobnem vzdušju kot v filmu Le fate ignoranti je tu še posebno zaznaven čut soscenaristke Federice Pontremoli, ki je sodelovala že pri Morettijevem Imamo papeža, saj tudi v Özpetkovem filmu izstopa močna potreba po nekakšni palingenezi, po duhovnem prerodu in novem življenju (zasanjani Pietro ima pravzaprav veliko skupnega z Morettijevim zbeganim papežem, ki uživa v lepoti vsakdanjih stvari kot otrok in – zanimivo – najde resnico v fikciji gledališča).
Tu se zelo lepo prepletajo podobe preoblačenja kot gledališkega elementa in načina življenja (pogovori med Pietrom in pretepenim transvestitom – ki, v slogu Almodóvarjevega Vse o moji materi obuja Tramvaj poželenja – so polni topline in modrosti) ter kot izgnane umetnosti v skrivnem svetu (dantejevsko podzemno trans-kraljestvo, kjer izdelujejo klobuke, celo bežno potegne na Brandov svet senc v Apokalipsi zdaj).
Vse izhaja iz želje in potrebe po duhovnem prenavljanju poraženih (vendar ne zgub, kot jih poznamo iz ameriških filmov o outsiderjih) in šibkejših. Iz globoke potrebe po uresničevanju sanj, ki jih zunanji svet ne razume, naj bodo še tako skromne, kot je otroško zbiranje nalepk (osamljeni duh, ki jih nima s kom izmenjati), nevzdržne, kot je želja po izhodu iz skrivališča, ali komaj rojene, kot je nenadna želja duhov, da bi izvedeli kaj o svojcih.
Özpetkovi filmi so vedno zelo osebni. Med snemanjem filma Saturno contro se je potožil, da je v njegovih filmih preveč hrane. In tudi tu so slaščice, rogljiči, kavice, vino in vesele pogostitve, ampak vsak Özpetkov film je prav to: večerja pri prijateljih, kjer vemo, da se bomo vsakič počutili domače.
Lahko mu očitamo, da ni vrhunski kuhar; scenaristično je raztresen, njegova pripovedna struktura je včasih tudi precej nedosledna (ni povsem jasno, kaj je smisel soseda, ki je po eni strani wenderjevski angel varuh, po drugi pa se ves čas spogleduje s Pietrom in ne eno ne drugo pravzaprav nikamor ne pripelje; podobno je s prikupnim duhom, ki zapeljuje Pietra). Vsekakor pa je odličen gostitelj. Kot režiser zna pritegniti, film je dovolj živahen in pisan (bolje opremljenim vsekakor priporočam ogled na blu-rayu; oba formata z angleškimi podnapisi pa je mogoče dobiti prek italijanskega Amazona). Je zabaven in mestoma tudi zelo ganljiv. Ritem sicer ni brezhiben, je pa povsem tekoč. O Özpetkovih režijskih sposobnostih pa navsezadnje priča že samo dejstvo, da mu uspe v vsakem filmu iz svojih igralcev potegniti vrhunski nastop.
Ocena: ♦♦♦♦
