Film: Albert Nobbs

Elegantno posneta in izjemno odigrana zgodba o ženski, ki se je rešila iz bede tako, da se je domislila nove moške identitete. Toda natančno skonstruirano masko vse teže prenaša pod težo spremenljivih družbenih razmer in neobvladljivih čustev.

Produkcija: VB/Irska, 2011
Scenarij: Glenn Close, John Banville (po kratki zgodbi Georgea Moora)
Režija: Rodrigo García
Igrajo: Glenn Close, Mia Wasikowska, Aaron Johnson, Janet McTeer, Jonathan Rhys Meyers
albert5_600

Albert Nobbs je dobesedno ženska, ujeta v moškem telesu. V viktorijanskem Dublinu se je kot 14-letna sirota brez prihodnosti rešila iz revščine tako, da se je preoblekla v moškega in se zaposlila kot natakar v majhnem, a imenitnem hotelu s tipičnimi odnosi in zapleti med gospodo in služinčadjo. Zdaj vlogo, za katero še sama verjetno ne ve, v kolikšni meri je naravna in v kolikšni naučena, uspešno igra že trideset let, v strahu pred intimnimi odnosi, ki bi utegnili izdati njeno skrivnost, in revščino, v katero bi jo razkritje neizbežno pahnilo. Podnevi resni in zadržani Nobbs se nekoliko sprosti samo ponoči, ko se umakne v varno zavetje svoje sobe in skrbno prešteva napitnino, ki jo skriva pod desko v podu. Nekega dne bo zbral dovolj denarja in odprl trgovino, kjer bo lahko stregla tudi ženska. Žena, o kateri sanja z naivno, skoraj otroško vnemo.

albert1_300Nobbsova oziroma Nobbsina spolna usmerjenost ni osrednja tema filma, čeprav igra pomembno vlogo v čustvenem, usodnem preobratu zgodbe. Pravzaprav že od prvega kadra predvsem izstopa Nobbsova aseksualnost, aseksualnost skoraj nevidnega butlerja, ki je tako zadržan, celo neroden ter bled in brezizrazen, da bi lahko bil prikazen. V vseh teh letih prisilnega igranja moške vloge je nesrečna sirota, katere pravega imena nikoli ne izvemo, izgubila svojo ženskost, zdaj pa izgublja tudi samo sebe.

Glenn Close odigra Nobbsa skrajno natančno, vendar nikakor ne karikirano; njena natančnost nikoli ne prerase v hiperboliko. Prav nasprotno – vsak pogled je tako medel, da nihče (vključno z gledalci) ne ve, ali je Nobbs zamišljen ali gleda v prazno; vsaka gesta je tako umirjena, da ne vemo, ali se je Nobbs v resnici sploh premaknil. Njegov glas je prav tako brezizrazen kot njegov pogled, za oba pa lahko slutimo, da skrivata plašnost. Nobbs je čudak, ampak ne tak, ki bi se ga ljudje bali. Vzbuja spoštovanje, ker je vesten in natančen, in sočutje, ker je galanten, vljuden in pozoren. Close mu vse to vdihne s tako prefinjeno minimalistično igro, da bi ji skoraj hoteli očitati pomanjkanje tiste privlačnosti, s katero nas filmski liki pritegnejo, da se poistovetimo z njimi. Nobbsa pa lahko samo opazujemo – kot prikazen. Ne spoznamo ga in ne znamo ga oceniti. Kot ga ne zna nihče od tistih, ki ga obdajajo. Tako dobro se je Nobbs vsa ta leta odtujil od samega sebe. In tako dobro se je Glenn Close vživela v svojega junaka, v prikazen, ki jo je želela upodobiti, odkar je prvič igrala Alberta Nobbsa na odrskih deskah leta 1982.

albert2_300Po skoraj 30 letih poskusov, da bi Nobbsa približala širšemu občinstvu, se Glenn Close tako spusti v eno najzahtevnejših vlog svoje kariere. In kot rečeno, trpečega in ganljivega Alberta kljub komaj zaznavni natančnosti tako zadržano odigra, da nikoli – in pravzaprav že po definiciji – ne zasenči stranskih likov, naj bodo ošabni gostje ali jezikave služkinje, hinavska lastnica hotela, nezadovoljni zdravnik, ki tam živi (»Oba sva preoblečena v sama sebe,« bo rekel Nobbsu na plesu v maskah) ali nesrečna sobarica Helen, v katero je Albert potihoma zaljubljen. Predvsem pa se Nobbs kar izgubi, ko se v njegovi zgodbi pojavi simpatični Hubert (McTeer v eni najbolj fenomenalnih vlog zadnjih let), ki s svojo radoživostjo in duhovitostjo ustvari odličen kontrast z Albertovo plašnostjo in sramežljivostjo. Tudi Hubert ima dolgo pritajeno skrivnost, ki tako pretrese temelje Albertovega življenja, da začne osvajati spogledljivo Helen (očarljiva Mia Wasikowska), ki sprva ne ve, kako bi se odzvala na njegovo pozornost, nato pa jo sklene izkoristiti. Toda Albert že predolgo živi v svojem svetu, da bi znal spregledati resnične laži.

Prav ti stranski liki in zapleti ustvarijo zanimiv kontekst, ki obdaja osrednjo zgodbo o spolni identiteti. Slednja je namreč tesno povezana s takratno družbeno vlogo žensk. Tistih, ki sanjajo o boljšem življenju in se zanj odpovejo samostojnosti. Tistih, ki kradejo denar pokojnim, da bi preživele, in svobodo nesrečnim, da bi se počutile večvredne. Tistih, ki so se poročale, da ne bi vsega izgubile, in tistih, ki so živele kot poročene, ker so brezpogojno ljubile. Tistih, ki jim življenje nikoli ni prizaneslo, a so ga znale izigrati; in tistih, kot je Albert, ki so se življenja preveč bale, da bi ga živele.

Ocena: ♦♦♦♦

Tags from the story
Written By
More from Luka Pieri

Recenzije: Film 24

Cloudburst Produkcija: ZDA/Kanada, 2011 Scenarij in režija: Thom Fitzgerald Igrajo: Olympia Dukakis,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja