Padec apartheida in vstaja žensk v Južnoafriški republiki

Pogovor s Sylvie Cachin in Mamelo Nyamza

 FILM

Sylvie Cachin se je na FGLF prvič predstavljala leta 2008 z odličnim dokumentarcem Claudette, za katerega še danes meni, da je bil velik uspeh. Občinstvo ga je povsod sprejelo z navdušenjem, pri dokumentarcu jo moti le to, da ji ni uspel preboj izven lgbt-skupnosti, ki si ga je zelo želela. Širše občinstvo sedaj naslavlja z novim projektom Boginje (Godesses – We Believe We Were Born Perfect), v okviru katerega raziskuje matriarhat, dekonstruira patriarhat in postavi boj za pravice žensk in žensko kot primarni subjekt sedanjosti in prihodnosti Južnoafriške republike. Mamela Nyamza pa je večkrat nagrajena plesalka, koreografinja in aktivistka za pravice žensk in lezbijk v Južnoafriški republiki, ki s svojimi umetniškimi performansi odpira pomembne razprave o posledicah odpravljanja patriarhata, psihične in fizične nadvlade moških ter nasilja nad ženskami v Južnoafriški republiki.

fo

Dokumentarec Boginje odpira in predstavlja kar veliko število aktualnih družbeno-političnih tem, s katerimi naslavljate različne akterje. Bi rekli, da je film bolj družbeno ali bolj politično angažiran?

Sylvie: Že od vsega začetka sem želela vključiti širok spekter tem. Najprej sem želela izzvati patriarhat, po drugi strani pa sem se želela končno srečati z matriarhatom. Brala sem namreč o tem, da so pred več kot 500 leti afriški staroselci, eno najstarejših ljudstev na svetu, živeli v popolni enakosti med spoloma. 500 let kasneje pa imamo kompleksno južnoafriško družbo, v kateri je veliko spolno zaznamovanega nasilja. Želela sem dobiti odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo, da smo prišli iz enakosti v neenakost. Želela sem definirati elemente, ki so botrovali spremembam v teh 500 letih, kot na primer: vojna, prihod belcev, kolonizacija, rasizem in na koncu koncev – kot posledica – patriarhat. Če bi morala odgovoriti črno-belo, bi rekla, da je projekt bolj družbeno angažiran, vodile pa so ga lastne politične odločitve.

Vam je bilo težko kot belki in ženski delovati znotraj Južnoafriške kulture in tradicije? S kakšnimi izzivi ste se morali spopadati?

Sylvie: Izzivov – tako osebnih kot profesionalnih – je bilo ogromno. Na začetku sem sodelovala z neko aktivistko, ki mi je po dveh tednih zabrusila, da sem neokolonialistka, Evropejka, ki je prišla v Afriko ukrasti in okoristiti se z lokalnim znanjem in izkušnjami ter posneti film z namenom samopromocije. Po tem dogodku je veliko stvari postalo težjih. Hkrati pa sem bila postavljena v položaj, ko sem morala na hitro prebaviti to novo izkušnjo in razumeti, kdo sem v tej državi, kaj mi je sploh dovoljeno tu delati in kako naj to naredim. V tem procesu sem tudi izgubila samozavest in postala zelo ranljiva in dovzetna za premnoge zunanje pritiske, kot na primer psihično nasilje nad belkami, turisti in podobno in postala skoraj paranoična. Vse se je nekako nagrmadilo name. Potem pa sem si rekla: »Tu si, naredi nekaj iz tega!« In potem so se stvari začele počasi premikati in odpirati.

V dokumentarcu staroselke večinoma sprašujete o spolno zaznamovanem nasilju. Ste se z njimi pogovarjali tudi o spolnih identitetah in lezbičnosti?

Sylvie: Problematično pri staroselcih je predvsem to, da moraš vedno paziti, s kom se pogovarjaš in zaupati vodiču, da te bo pripeljal do tistih sogovornikov, katerih informacije so verodostojne. Sama sem spoznala režiserja, ki že dolgo dela s staroselci in tako sem dobila tudi informacije o tem, s kom od staroselcev govoriti, kdo ima resnične izkušnje, kdo mi bo dal verodostojne in avtentične informacije. Seveda sem vsem sodelujočim ženskam povedala, da v okviru filma raziskujem in predstavljam tudi vprašanje spolnih identitet v JAR, zaradi tega nisem imela nič manj sodelujočih staroselk, so pa vse poudarjale, da lezbičnosti v njihovi kulturi ni (smeh).

Kot nasprotje staroselkam v filmu nastopa Mamela Nyamza, ki predstavlja novo  generacijo, ki se je deloma že osvobodila spon patriarhata. Kako se je začelo vajino sodelovanje?

Mamela: Sylvie je prišla do mene po eni od predstav in mi povedala, zakaj je tu. Sama sem takoj videla povezave med najinim delom, ne glede na različne medije, ki jih uporabljava pri prenosu sporočila. Sodelovanje pri filmu pa je seveda tudi promocija mojega umetniškega izraza in dela. Ni mi všeč, če režiserji pregrobo posežejo v moje delo. Pri Sylvie mi je bilo predvsem všeč to, da me ni usmerjala, temveč mi je pustila biti to, kar sem, delati to, kar počnem.

Zaupanje ste morali razviti tudi pri drugih sogovornicah. Nekatere zgodbe, še posebej tiste, v katerih je izpostavljeno spolno zaznamovano nasilje, so zelo intimne in pretresljive. So bile ženske pripravljene spregovoriti o teh izkušnjah?

Sylvie: Pomembno je bilo, da sem k sogovornicam pristopila z veliko empatije in razumevanja za njihovo situacijo. Predvsem je bilo pomembno, da sem bila sposobna prevzeti njihov zorni kot gledanja. Njihove zgodbe sem želela predstaviti tako, kot so jih povedale, ne glede na to, kakšni so bili moji lastni občutki ob teh izpovedih. S sogovornicami pa sem preživljala tudi čas brez kamere, izkusila njihovo življenje, jih začutila, kako se družijo, kako živijo. Navdušila me je psihična moč žensk, ki sem jih spoznala. Svojo vlogo jemljejo zelo resno, padec apartheida so vzele kot izhodišče za žensko vstajo, in postajajo enakovredne v procesu odločanja. Zelo sem začutila to njihovo željo po tem, da kreirajo lastne zgodbe, lastno življenje.

Najbrž pa je ravno tako kot povsod položaj ženske odvisen tudi od tega, kje živijo?

Sylvie: Zelo pavšalno bi lahko rekla, da so ženske iz večjih mest bolj ozaveščene o družbenih vlogah, pričakovanjih ter težnjah novodobne generacije žensk. V Johannesburgu, na primer, sem se srečala z zelo mlado lezbično sceno, kjer punce nimajo težav z razkritostjo, ponosne so na svoje življenje in identiteto, ki jo suvereno živijo.

Mamele: Odraščala sem v Guguletu, mestu na obrobju Capetowna, kjer naše matere niso imele glasu, samo moški so bili slišani. Edina pravica in odgovornost ženske je bila kuhati in skrbeti za otroke in moža. Položaj ženske je bil v času apartheida zelo vezan na kulturo in tradicijo. Sama sem bila, na primer, poročena, ker je to od mene zahtevala tradicija, saj sem bila noseča. Ves čas sem vedela, da me bolj kot moški privlačijo ženske, vendar v tistih časih ni šlo drugače, kot da si si sama utrjevala pot do svobode, ni bilo nobenih pozitivnih vzornic. Te stvari so prišle šele z nami, z novo generacijo.

Kaj pa so bili glavni pogoji, da ste ženske lahko dosegle to stopnjo, kjer lahko končno govorite o neke vrste osvoboditvi?

Mamele: Osebno mi je pomagala možnost izobraževanja, to da imam službo in sem finančno neodvisna. Pomaga tudi, če ima ženska možnost živeti neodvisno od družine. Predvsem pa je pomembno, da ženske same spoznajo, da moški ni tisti element, ki definira ali celo omogoča tvoje življenje.

Je vaša zgodba tipična zgodba žensk vaše generacije?

Mamele: Osebno se počutim precej svobodno, moj občutek svobode pa še zdaleč ni realnost za vse ženske, ki so v preteklosti doživljale ogromno nasilja in pritiskov. Nemoč, pomanjkanje podpore v družini, nasilje in posledično poskusi samomora – vse to so tudi realnosti južnoafriške ženske. Je pa potrebno vedeti, da se samozavest žensk povsod širi z veliko naglico.

Katere teme največkrat prevladujejo v vaših plesnih performansih?

Mamela: Vodilna nit je položaj ženske in njena podrejenost v dominantni moški družbi. Skozi predstavo, ki sem jo na primer izvedla na FGLF, sem na eni strani želela prikazati nezadovoljnega, jeznega moškega, ki mu je z enakopravnostjo žensk odvzeta moč v družbi. Denar, ki ga ima in ga razmetava, predstavlja moč, s katerim si lahko kupi alkohol in ženske. Krik, ki je drugače integralen del mojih predstav, pa je tipičen krik ženske, ki je na primer izgubila moža, ki je bila napadena ali posiljena ali kakorkoli drugače prizadeta. Gre za krik ranjene ženske, ki je tako značilen, da pripada vsem ženskam, ne samo eni. Moški namreč ne kričijo. Ne kažejo svojih čustev na tak način.

V čem se vam zdi Južnoafriški lezbični aktivizem drugačen od evropskega?

Sylvie: Ena največjih razlik je, da je v Južni Afriki umetnost zelo povezana z družbo in aktivizem to pooseblja. Kreativnost in inovativne pristope je opaziti na vsakem koraku, kot tudi povezanost s skupnostjo preko skupnih umetniških projektov. Aktivizem je zelo odprt tudi navzven in se povezuje z mnogimi področji in drugimi skupnostmi. V Ženevi, na primer, vidim, da se lezbična skupnost zelo zapira sama vase, getoizira, tega Južna Afrika ne pozna. Pristna solidarnost in povezovanje sta jedro njihovih prizadevanj za enakopravnost. Opažam tudi povezanost med generacijami in zavedanje o pomembnosti zgodovine pri mlajši generaciji, vendar hkrati tudi sposobnost distance do te zgodovine in sposobnost ustvarjanja nove realnosti znotraj novega sistema, ki jih sedaj obkroža.

Kakšen pa je odnos družbe in oblasti do vprašanja homoseksualnost v JAR?

Mamele: Predstavnikom oblasti ni v interesu, da so označeni kot homofobi, saj morajo ravnati v skladu z zakonodajo, ki pa jasno prepoveduje diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti. Lahko rečem, da imamo do neke mere deklarativno sistemsko podporo, seveda pa je potrebno razumeti, da govorimo o relativno mladem sistemu, ki je v 15-ih letih prešel iz popolne neenakosti k popolni enakosti. To seveda ustvarja različne reakcije posameznikov v družbi in trenja pri različnih sistemih vrednot. Predvsem pri nekaterih moških, ki imajo sedaj poudarjen občutek nemoči. Se pa situacija počasi izboljšuje in ozaveščanje ter kaznovanje nasilnežev doseže svoj učinek in namen. Še 7 let nazaj je bilo obdobje okoli organizacije parade ponosa eno najnevarnejših, doživljali smo neznosne pritiske in tudi veliko napadov je bilo, sedaj pa teh težav ni več.

Sylvie: Zelo razširjeno je razmišljanje med moškimi, da je posilstvo lezbijke upravičen zločin, da imajo upravičene razloge za svoje dejanje. Dejansko verjamejo, da lahko žensko »ozdravijo« lezbičnosti.

Mamela: Nekateri moški pa so preprosto polni sovraštva do lezbijk, saj menijo, da hočejo lezbijke prevzeti vlogo moških v družbi, kar seveda ne smejo, saj so ženske. To sovraštvo nekaterih moških je res zelo izrazito, sama pa ga predvsem opažam v ruralnih območjih, kjer je izobrazba prebivalstva nizka. Tovrstne situacije so značilne predvsem za tista območja, kjer je ženska tujka. V moji soseski me vsi poznajo in me spoštujejo kot umetnico. Tudi moški so zelo zaščitniški do mene ne glede na to, da vsi vedo, da sem lezbijka. Sem tudi mati in skrbim za svojo družino, kar mi daje neki položaj v družbi.

Kakšna je podpora žrtvam spolno zaznamovanega nasilja? Ali kazenski sistem deluje?

Mamela: Podpora žrtvam je zelo razvita in deluje. Centri za socialno delo, kot tudi lgbt-organizacije so zelo angažirani na tem področju in žrtvam res lahko pomagajo na različne načine. Glede delovanja kazenskega sistema pa težko rečem. Tiste, ki jih ujamejo, seveda obsodijo, vendar se število napadov in posilstev ne zmanjšuje. To nasilje se dogaja ne glede na ozaveščanje. Zaenkrat še nimam občutka, da sistem deluje čisto tako, kot bi moral.

Tags from the story
Written By
More from Jasna Magić

Ustvarjena za snemanje filmov s težko vsebino

FILM Intervju s Samiro El-Maawi, gostjo filmskega festivala Pri šestnajstih je vedela,...
Read More

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja