KNJIGA
Lesk umetnosti površine
Andy Warhol, Filozofija Andyja Warhola, prevedla Lili Potpara, Modrijan, zbirka Poteze, 2010.
Sloviti popartist Andy Warhol je na teh straneh popisal nekakšno praktično filozofijo, ki se ne napaja iz branja filozofskih prednikov, temveč iz njegovega življenja, precej istovetnega z njegovo umetnostjo. »Moj um vedno odtava, ko slišim besede kot ‘objektivno’ in ‘subjektivno’; nikoli ne vem o čem ljudje govorijo, preprosto nimam možganov za to.« Samonikli Andy je že zgodaj spoznal, da so ga ljudje vzljubili, odkar se je odločil postati samotar. Zavezan je bil t. i. površini, ljubitelj televizije, sladkarij, spodnjega perila in hotelskih vež, v katerih je čakal na eminentne sprejeme. O svoji seksualnosti ali usmerjenosti ne razpravlja: četudi sta »ljubezen in seks biznis«, je bil vrsto let srečno poročen s svojo ženo – magnetofonom. »Ko enkrat vidiš čustva z določenega zornega kota, si mislim, da jih nikoli več ne moreš obravnavati kot resnična.« Transvestite, ki so nastopali v njegovih filmih, označi za »potujoč arhiv idealne filmske ženskosti«. Film o spanju pa je posnel zato, ker so takrat vsi zatrjevali, da nič ne spijo, in ker je vedno treba delati nekaj nasprotnega od splošnega interesa ali pa se ukvarjati z ostanki umetnin. Sicer pa je Andy vedno težil k idealnemu življenju v skoraj praznem stanovanju brez krame. Filozofska knjiga, v kateri bo vsak našel vsaj eno priljubljeno poglavje. Meni najljubše je Lesk, v katerem mu prijateljica B. v dolgem telefonskem pogovoru natančno razlaga obsesivno sistematiko čiščenja svojega stanovanja. Lesk površine, lesk Amerike, lesk Andyja Warhola.
Pa še velik plus za estetsko naslovnico.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Suzana Tratnik
Postavi se … za drugega
James Heneghan, Povračilo, prevedla Kristina Dečman, Koleda, 2009.
Pripovedovalec mladinskega romana Povračilo je trinajstletni Charley, Irec, ki se s svojo družino preseli v Kanado, kjer pa zaradi raka kmalu izgubi mamo. Živi torej z očetom in sestro ter teto in prismuknjenim stricem. Ni mu lahko in je svojevrstni obstranec. A že takoj na začetku pove, da je to zgodba o Bennyju, sošolcu, ki je videti »kot nekakšno prijetno dekle«, lepega obraza, oblek in obnašanja ter takoj postane žrtev medvrstniškega homofobičnega nasilja in se znajde v situaciji, kjer mu prav nihče ne pomaga. Nihče. Ne šola, ne družina, ne sošolci.
Charley je dovolj pozoren, da vse zmerjanje in nasilje opazi, a se ne vmeša. Dopoveduje si, da ima dovolj svojih težav, da se ga to ne tiče, da se mora Benny sam postaviti zase. Pa strah ga je, da bi tudi njega začeli zmerjati s pedrom in ostalim. Ko se Benny vrže z mostu in morje naplavi njegovo truplo, Charleyja popade še hujši občutek krivde, kot ga je imel že prej. Nočne more in neznosno breme izdaje ga pripeljejo do tega, da obišče Bennyjevo mamo, kjer doživi svoj veliki spopad – s Črnobradcem in samim seboj.
Povračilo je dobro opozorilo (in to ne samo mladim), kako težko se je postaviti za sočloveka, a obenem kako nujno je. Kako težko je namesto egoističnega udobja zavzeti etično držo. Roman dovolj brezkompromisno ubesedi tematiko homofobičnega medvrstniškega nasilja, na žalost pa se v slovenskem prevodu zaradi pomanjkljive (ali celo nikakršne) lekture in prevajalkinih napak ne bere ravno najbolje.
Ocena: ♦♦♦♦
Andrej Zavrl
Boleči prostori
Dorothy Allison, Pankrtka iz Karoline, prevedla Suzana Tratnik, Založba Škuc, Lambda, 2010.
Pankrtka iz Karoline je zgodba o deklici iz revne družine Boatwright. Deklico so vsi klicali Bone, ker ni bila večja od členka na prstu, ko so jo prinesli iz porodnišnice, v rojstnem listu pa je zapisano ime Ruth Anne in oče neznan.
Kljub velikim količinam viskija vladajo v družini dobri odnosi, dokler v družino ne pride očim, očka Glen. Ta Bone spolno zlorablja. Prvič jo je spolno zlorabil pri osmih letih, ko skupaj s sestrico v pontiacu čakajo pred porodnišnico, da bo mama rodila. Bone je nato dolga leta žrtev očimovega nasilja. Z grozo se spopada sama. Ker hoče zaščititi mamo, o zlorabah molči. Pred očimom beži tako, da se zateka v domišljijski svet gospela in knjig.
Zgodba se zaključuje na točki, ko bo Bone čez nekaj tednov dopolnila trinajst let. S pomočjo tet in stricev se je rešila. Oporo in moč za življenje najde zlasti pri samski teti Raylene; na tej točki razmišlja o svoji materi, ki so se ji izjalovili vsi obeti v življenju in se sprašuje, kaj bo z njo, kakšna bo ona sama, ko bo stara petnajst let, dvajset, trideset … Zgodbo zaključi, opazujoč, kako se noči, s teto ob strani in s peklenskimi leti nasilja za sabo.
Roman Pankrtka iz Karoline je brezkompromisna študija očimove patologije, Bonine travme in mamine zaslepljenosti. Zgodbo pripoveduje prvoosebna pripovedovalka Bone, sicer pa je roman avtobiografsko obarvan in za pisateljico Dorothy Allison pomeni soočanje s kruto preteklostjo. Danes je Dorothy Allison antropologinja in učiteljica kreativnega pisanja ter uspešna in nagrajevana pisateljica.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Zala Hriberšek
DIH-ovo čtivo
Dihtivo: DIH-ov literarni natečaj ob svetovnem dnevu boja proti aidsu, zbral in uredil Iztok Konc, DIH, 2010.
Društvo za integracijo homoseksualnosti je jeseni razpisalo literarni tečaj za besedila »z ljubezensko, erotično ali seksualno LGBTIQ-vsebino«, tema pa je bila »’varna LGBTIQ-spolnost’, kar se mora odražati v vsebini poslanega dela«. Na srečo se večina sodelujočih te točke ni preveč resno držala (tisti, ki so se jo, pa se večinoma berejo nekoliko didaktično) in zato je zbirka, ki je izšla, edinole boljša. Poučna literatura je ponavadi pač rahlo dolgočasna, ali pa vsaj smešna (kar je seveda boljše od dolgčasa). Zelo pohvalno je tudi spodbujanje domačega erotičnega pisanja.
In kaj je nastalo? Mešana roba, kar je pri takšnih zbirkah nujno samo po sebi. Precej je občih mest, klišejev in praznih besed, nekaj pa je tudi duhovitih in zabavnih, včasih že skoraj usodnih preigravanj erotičnih fantazij. Na splošno je videti, da je med pišočimi dosti ljubiteljev in ljubiteljic Marjaninega »vse mine, vse …«, in precej sodelujočim se zdi, da za svojim pisanjem ne morejo stati s pravim imenom. Poleg natečajnikov in natečajnic je v knjižici še pet povabljenih avtorjev in avtoric, posebej dihtivo pa je razgaljenje predsednika DIH-a.
Ocena: ♦♦♦
Andrej Zavrl
Vijolično, ki te ljubim
Andrea Weiss, Vampirke in vijolice: lezbijke v filmu, prevedla Nataša Velikonja, Škuc, zbirka Vizibilija, 2010.
Ali ste vedele, da ima vijolična barva dolgo zgodovino povezav z lezbištvom? Vse od vijoličnih diademov pesnice Sapfo, ki so jih ona in njene ljubimke imele v laseh. Ste vedele, da so vijolice znamenje ljubezni med ženskami? Vijolična barva je na robu vidnega spektra in nam namiguje, kako najti znake, ki so imeli in imajo drugačne pomene za lezbijke kot za širšo kulturo …
Odlično napisana študija Vampirke in vijolice motri zgodovino reprezentacij lezbičnih podob v filmu, vse od začetka filma pa do neodvisnega lezbičnega filma. Tako kot zasleduje vidnost lezbičnih podob, beleži tudi njihovo nevidnost, saj vsak primer nevidnosti pusti sled in knjiga v veliki meri preučuje meglene sledi in kodirane znake, ki jih znajo razbirati lezbične gledalke. Po svoje preoblikuje zgodovino, s tem ko prevprašuje razmerja med predstavljenim in nepredstavljenim. Knjiga govori, kako so lezbijke od nekdaj hodile v kino in znale preobračati podobe in si jih prilaščati; kako so znale pisati in brati podtekste, začutiti podtalno lezbično dinamiko in prevzeti filme. Kljub temu da je bil lezbični pogled nedovoljen, je bil skrivoma zlahka dostopen.
Interpretiranih je štirideset ključnih filmov XX. stoletja z lezbičnimi podobami – od filmov Grete Garbo in Marlene Dietrich,vampirskih filmov, pa do filmov Barbare Hamer, Jan Oxenberg, Chantal Akerman ali Grete Schiller …
Vampirke in vijolice so temeljno delo moderne lezbične teorije.
Ocena: ♦♦♦♦♦
Zala Hriberšek
M.S.N.
Robin Stevenson, Ne brez boja, prevedla Meta Osredkar, Miš, 2009.
Derek je star sedemnajst let, ravnokar je pustil šolo, je za štirideset kilogramov predebel in živi sam z nasilnim očetom (dokler ga ta, ko se mu sin razkrije, ne vrže iz hiše), ker je mama z neko versko sekto pobegnila pet mantre v Kalifornijo. Derek živi v majhnem, zahojenem mestu. Težav več kot dovolj, torej. Vendar ima tudi nekaj ljudi, ki v njegovo življenje prinašajo veselje, celo srečo in ljubezen. Prijateljica Gabi je prav gotovo takšna. V nasprotju z njim ona sicer nima takšnih težav – starša sta prijazna, punc, s katerimi hodi na zmenke, pa ji tudi ne zmanjka: »Hodila je že z vsemi puncami, ki vedo, da so lezbijke. Zdaj hodi s tistimi, ki niso čisto prepričane.« No, Derek je tudi zaljubljen. Njegova ljubezen je Ethan, fant njegovih let, ki pa živi na drugem koncu Kanade. Spoznala sta se na spletu in edini stik, ki ga imata, je e-pošta in msn. In tu je glavni zaplet: Derek je Ethanu poslal svojo sliko še iz časa pred štiridesetimi odvečnimi kilogrami. Ko se pokaže možnost, da bi se fanta lahko srečala v živo, se Derek prestraši in Ethana pusti.
Derek sicer dela kot osebni negovalec in tako spozna tridesetletno Aaliyah, s katero ugotovita, da imata pravzaprav podobne težave v razmerjih. Aaliyah je zaradi svoje invalidnosti pustila zaročenca, ker ne želi, da bi bil z njo iz usmiljenja. Derek se na enak način boji Ethanove zavrnitve oziroma njegovega usmiljenja …
Ne brez boja je spretno napisan in kratkočasen mladinski roman, ki gejevstva glavnega junaka ne banalizira, obenem pa se ne pretvarja, da ni pomembno. (Ali idealizira spletne zmenkarije? Morda.)
Ocena: ♦♦♦♦♦
Andrej Zavrl
Socialno delo o istospolnih družinah
Roman Kuhar in Ana M. Sobočan (gostujoča urednika), Socialno delo, letnik 49 (2010), št. 5-6.
Novembra je izšla nova tematska številka Socialnega dela na temo »Istospolna partnerstva in družine«, avtorji znanstvenih člankov pa so svoje ključne ugotovitve predstavili tudi na okrogli mizi v Cankarjevem domu. Odgovorni urednik revije Bogdan Lešnik je poudaril, da je lanskoletna številka o socialnem starševstvu pomembno vplivala na razpravo o Družinskem zakoniku in enako upa tudi za tokratno številko, čeprav ni povsem prepričan, da je upoštevanje znanstvenih argumentov del naše politične kulture. Ana M. Sobočan in Roman Kuhar, gostujoča urednika tokratne tematske številke, sta izbrala devet znanstvenih besedil, ki vsako na svoj način osvetljuje istospolna partnerstva in družine. V publikaciji tako najdemo analize dosedanjega urejanja tega področja, zanimivo psihoanalitično analizo sovražnega govora, razpravi o pravnih vidikih sprejemanja Družinskega zakonika, študijo o odnosu do istospolnih družin v vrtcih v Sloveniji ter rezultate raziskav o istospolnih družinah v nekaterih tujih državah. V reviji so objavljeni tudi diskusijski prispevki, ki se ukvarjajo z medijskimi reprezentacijami istospolnih družin, s homofobijo in z izkušnjami prakse psihosocialne pomoči glbt-populaciji.
Obvezno čtivo za vse, še posebej pa tiste, katerih ime se začne na »L« in konča na »žajfe«. Ne, pardon, na »mila«.
